Tobačna demagogija

Res nenavadno? Tobačni dim je največji morilec na zemeljski obli. V kolikor verjamemo napihnjenemu medijskemu okusu ali brezokusu, potem na vsakih 10 umrlih eden podleže zaradi posledic kajenja. To je nič manj kot deset odstotkov. In ker bomo v tem stoletju tako ali drugače odpravili s sveta dobrih enajst milijard prebivalstva, bo med njimi najmanj milijarda kadilcev z uničenimi pljuči in kardiovaskularnim sistemom. Prepričljivo, in ko protikadilski nastrojenci in apologeti vijejo roke v nebo, ker si človeške "zgube" tako neusmiljeno skrajšujejo življenje s tobakom,  nihče niti približno ne zna oziroma ne more povedati, koliko sploh naj bi posamezni zasvojenec dočakal let, tako, po božji volji, brez razvade v ustih. 

V tem tudi je čar ali bolje rečeno ves misterij tobačne demagogije. Na veliko operiramo z raznimi smrtonosnimi napovedmi in tveganji, ki jih prinaša kajenje, a po drugi strani se nam tudi sanja ne, koliko let naj bi posameznik, ki smo ga obsodili na predčasno smrt, sploh živel. Številne teorije in domneve ambicioznih kvazi strokovnjakov so postale verodostojne, čeprav nihče ne pozna neznanke na drugi strani enačbe. Ali si s kajenjem res skrajšujemo življenje ali pa je le to samo izgovor za največji pogrom nad domala četrtino svetovnega prebivalstva. Pogrom in zatiranje bližnjih drugih, ker ljudje potrebujejo duhomorno psihološko stanje, da vsaj delno kompenzirajo nakopičene frustracije, zaradi katerih je večino življenj tako ubogih, tako nedovršenih glede na mladostna pričakovanja. 

Da lažni občutek večvrednosti lahko vsaj določen čas hrani naše potrebe, so dokazale nekatere  pretekle homicidne ideologije, vključno nacistična in socializem stalinističnega tipa. Nekaj časa večina uživa, ko pokajo stekla na izložbah drugorazrednih in ljudje, ki so jih spremenili v podgane, bežijo v brloge daleč od oči. Stigma se vleče kot prekletstvo. Prej ali slej potegne vase in prizadene vse. In nekaj podobnega, pa ne mislim biti preroški, bo udarilo tudi sedanjo protikadilsko inkvizicijo. Namreč, nič drugače ni, če naženeš iz lokala na dež pod ulično svetilko nekoga, ker bi rad prižgal ali nekoga, ker te moti njegova temna polt. Eden in drugi predstavljata določeno zdravstveno grožnjo za patološkega obsedenca! 

Drugorazrednost je preprosto stvar predsodka,
ki ga poveličujejo vodilni mediji.

Kako? Tisti trenutek, ko v državi četrtino prebivalstva razglasiš za drugorazredne državljane, za očitne krivce bolne (zblaznele) družbe in jih začneš žigosati, pravzaprav obmetavati, z nekajkrat preplačanimi izdelki v gnusni embalaži in to proti njihovi volji; ko si surovo in z zasmehovanjem podrediš del potrošnikov, da zaradi zasvojenosti prenašajo vsakovrstna ponižanja in zlorabe človeškega dostojanstva; tisti trenutek, si praktično zajebal demokratično in pravno državo. Od takrat naprej, je samo vprašanje, kdaj in s kakšnim podobnim demagoškim izgovorom boš med izmečki človeštva pristal tudi sam. Prava demokracija, da ohrani trdnost načel in odpornost pred zavojevalci, ne potrebuje paternalističnih razsodnikov in vzgojnih skrbnikov, ki ukazujejo drugim, kako morajo živeti. Prava demokracija je značaj sobivanja in spoštovanja drugačnosti! In bistvo takšne demokracije predstavlja relativna resnica. Ta se kaže skozi različne interese in te je treba nenehno usklajevati. Vsakršen poskus prevlade nad interesi drugih vodi v demagogijo, v prevaro zdravega razuma in manipulacijo s človeškim umom in ključni nosilci omenjenega početja so javni mediji. Prav tisti, ki sebe razglašajo za varuhe demokracije in najbolj tulijo, kako morajo biti informacije preverjene in verodostojne, zagrešijo največ potvarjanj. 

Mediji, to, kar naj bi varovali,
z demagogijo spreminjajo v ruševine

Pri iskanju poustvarjanja sobivanjskih resnic se ni treba ozirati široko po svetu nasprotij. Zadostuje že, da pogledamo katero od informtivnih oddaj na televiziji ali odpremo katerega od časnikov, ki pod težo naklade, padajo s polic kioskov. Recimo strani priloge Znanost v Petričevem Delu. Vsebina v njej, namreč, niti približno ne odgovarja nekim merilom redakcijskega imena, ki ga nosi na vrhu strani, objektivnosti, preverljivosti, relativnosti,…, razen ponovljivosti, ki pa sama po sebi ni nič drugega kot demagoški element, s katerim poskuša, prav z vztrajnim ponavljanjem, občestvo prepričati v njegovo verodostojnost in upravičenost. 

Incognito ergo sum (ne mislim, torej sem), sprevržen pomen izreka francoskega filozofa Reneja Descartesa naj bi poudaril veličino dogmatskega enoumja Diane Zajc, ki sicer ureja tematsko zdravstveno stran in je nedavna dobitnica Hipokratovega priznanja. Če sem že rekel, da gre za sprevržen pomen izreka, sem to storil s popolnoma določenim namenom. Descartes (1596 - 1650) je že davnega leta 1637 objavil delo Razprava o metodi. V njej je napisal, da razlike v mnenjih ne nastajajo zaradi razlik v inteligenci, ampak ker uporabljamo različne pristope in upoštevamo različne stvari. Kako pravilno voditi razum ter v znanosti iskati resnico (1), je bilo tisto, ključno vprašanje, s katerim se je Descartes ukvarjal v delu Discours de la méthode. 

Rene Descartes,
velikemu umu sedemnajstega stoletja ni bilo treba
 nositi očal, da bi razumel  relativnost resnice.

Seveda od Delove urednice Diane Zajc ne moremo pričakovati, da bo razmišljala na ravni nekega Descartesa. Glede na to, da ureja in piše za strani s pomenljivim naslovom, pa bi pričakovali vsaj nekoliko manj demagoškega pisanja, zagovarjanj nepreverjenih dejstev in patetičnih sodb, kot na primer, da je tobačna industrija kriva za najhujšo zlorabo znanosti po obdobju nacizma. 

Da, to se dogaja, če človek prebere eno knjigo, v konkretnem primeru gre za Proctorjevo delo Zlati holokavst, porajanje cigaretne katastrofe in obtožba za njeno odpravo (2) ter se poistoveti s stališči avtorja, pa čeprav so le ta zasnovana na  precej enostranskih dokazih. Takšen zapis bi kvečjemu sodil pod knjižne recenzije, nikakor pa ne na strani priloge Znanost. Seveda, če demagogije nismo razglasili za najpomembnejšo lastnost slednje. Pogojno bi bil članek lahko tudi v obstoječi rubriki, vendar bi moralo biti nedvoumno, da gre za stališče oziroma individualno teorijo, ki je mogoče politično ali idejno všečna mnogim nasprotnikom dobrega tobaka, a kljub temu nima neke prave znanstvene teže. Nenazadnje, precej sporno je pisati o tem, da je tobak glavni krivec za življenjsko tveganje in številne smrti v državi, v kateri že več kot četrt stoletja nimamo registra poklicnih bolezni in njihovih povzročiteljev (3). Namreč, bolezni povezane z zastrupitvijo s svincem, vdihavanjem azbesta ali množičnih slikanj pljuč, fluorografiranje v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, tako imenovane arhaične poklicne in diagnostične bolezni, so še vedno zastopane v precejšnjem številu (4). Potem so tu številne nove bolezni, ki so prišle z zboljšanjem življenjskega standarda, uživanjem procesirane hrane, zlorabe zdravil in množične invazivne zdravstvene diagnostike (npr.: slikanje notranjih organov in diagnostika jošk). Prav tako ne smemo spregledati številnih psiholoških implikacij, ki vplivajo na povečane vrednosti kortizola in vzporedno na psihosomatsko propadanje. Trdim, na osnovi lastnih izkušenj, da nobena stvar ne odpre bolj na široko poti številnim boleznim, tudi smrtonosnim, v organizem, kot so nezdravi medsebojni odnosi; in v določenih primerih uživanje tobaka, kot sprostitvenega sredstva, lahko celo zmanjša tveganje za pojav kroničnih obolenj. O slednjem ni še nobenih relevantnih raziskav, čeprav dobro vemo, da ima vsaka stvar najmanj dve lastnosti, dobre in slabe. 

Patetično odvračanje pozornosti od pravih zdravstvenih tveganj.

O slabih lastnostih tobaka smo se razpisali na veliko, dobrih pa demagogi niti slučajno nočejo videti oziroma ne priznavajo, da lahko obstojijo. Zato so vsi takšni pogledi neznanstveni! Pa ne zgolj to, so skrajno škodljivi, saj pomago spreminjati tobačno industrijo iz ponudnika zdravstveno relativno nizko tveganih izdelkov za sproščanje in nagrajevanje nucleus accumbensa (5) v sofisticiranega dobavitelja kemično zapletenih in potencialno nevarnih zasvojitvenih substanc. Samougasljive cigarete so velik prispevek nasprotnikov kajenja, ki so ga preko zakonodajalcev vsilile v pogubo kadilcem. In če že govorimo o tobačnem holokavstu, potem je prav, da s prstom pokažemo na tiste, ki se najbolj vneto trudijo, da bi njihova demagogija dobila tudi potrditev v podatkih, ki nam jih sedaj servisirajo za resnične.  

Kdo dela kadilca bolj bolnega od povprečne populacije, če ne prav patološko nastrojeni apologeti proti kajenju, kot sta Robert N. Proctor in njegova nekritična občudovalka Diana Zajc? Kje so dejanski in nesporni dokazi, da za posledicami kajenja samo v ZDA dnevno umre za dva jumbo jeta ljudi. Koliko je to, če vemo, da letala s tipično tri razredno razvrstitvijo sedežev vkrcajo 416 potnikov, dvorazredna različica 524, letalo z zgoščeno razporeditvijo sedežev pa kar 660 potnikov. Med 1320 umrlimi na dan, kot naj bi jih bilo v primerjavi z Boeingom, ki prepelje največ ljudi ali 832, ko gre za letalo s tremi potovalnimi razredi,  je kar 488 mrličev razlike. To znese v enem letu 178.120 ljudi, kar seveda ni tako malo. Podatki, ki jih navaja Wiliam C. Cockerham(6), govorijo, da za posledicami kajenja vsako leto v ZDA umre okrog 400.000 ljudi ali, če to pretvorimo v Proctorjeve Boeinge, sta to dva, ki sprejmeta na krov po 524 ljudi. 

Na kateri Boeing 747 je mislim Proctor? 

Boeing je precej raztegljiv pojem in različni podatki ne odstopajo kaj dosti v okviru enega leta, čeprav natančnost, kot nazorno vidimo, ni ravno spoštljiva dekla demagogije. Toda znotraj enega desetletja je napaka lahko že precej velika. Kaj hitro, tako zaradi boljšega vtisa, prištejemo za kakšen poldrugi milijon umrlih, ki tudi po naključju ne sodijo med žrtve tobaka. In v stotih letih, kolikor naj bi trajalo 20. stoletje, se takšnih primerov mimogrede nabere za, reci in piši, 40.000 srednje velikih Boeingov. 

20. stoletje je poseljevalo dobrih 11 milijard zemljanov in kot trdi Proctor jih je za posledicami tobačnega dima umrlo 100 milijonov. To je približno 0,90% populacije. Populacije, pri kateri bolj ali manj lahko zgolj domnevamo, da je tobačni dim botroval njihovi smrti oziroma nam k takšnim ocenam pomaga obstoječa metodologija ugotavljanja vzročnosti, ki pa je še kako subjektivno in interesno motivirana. 

Ne dvomim, da je tobačni dim lahko skupaj s še nekaterimi drugimi dejavniki kot so: slabi odnosi, onesnaženost okolja, invazivna diagnostika, neustrezno farmakološko zdravljenje, prekomerno uživanje procesirane hrane, izpostavljenost invazivnemu sevanju, neustrezne bivalne razmere, revščina in podobno, lahko eden izmed sovzrokov ali celo katalizatorjev, spodbujevalcev prezgodnega umiranja. Toda, naprtiti vse breme odgovornosti na pleča tobačne industrije in uživalcev tobaka, ker v družbeni organizacij in državi ni urejenih cel kup stvari, je le nekam nora tolažba. Nora predvsem zato, ker so mnogi dejansko začeli verjeti, da sta za družbeno in državno neučinkovitost ter konfliktnost sveta kriva tobačni dim, ogljikov dioksid in monoksid, in ker razumsko omejuje nas vse, da bi poiskali prave vzroke prezgodnega umiranja in bi se problemov lotili pri izvoru. In da sedanja norost dejansko nima meja, dokazuje tudi avtor Zlatega holokavsta sam, ko napoveduje, da bo smrt 21. stoletja bolj kot bilo kdaj v znamenju modrikastega tobačnega oblačka. Za njegovimi posledicami naj bi umrlo kar milijardo prebivalcev tega stoletja. Oprostite, so se mogoče začele udejanjati Fukuyamove provokacije o koncu zgodovine? Se mogoče število kadilcev ne znižuje in se zdravstvena diagnostika, vključno z zdravljenem, ne razvija več? Ali pa je indoktrinacija s tobačnim dimom že pripeljala vse skupaj tako daleč, da so tudi najboljši zdravniki-raziskovalci nasedli protitobačni demagogiji in so preprosto začeli verjeti, da ljudje res prezgodaj zapuščajo naš svet predvsem zaradi kajenja, ne pa zaradi povečinoma čisto drugačnih vzrokov, ki med drugim neposredno vplivajo na naše počutje, ugodje, kontaminirajo naše neposredno in širše okolje in sistematično, preko prehrambene procesne industrije, eksperimentalne nutricistike in farmakologije, zmanjšujejo učinkovitost in ukvarjajo naše vitalne funkcije in sisteme. 

Kajenje, atomska bomba 21. stoletja. Mar res!

Za čigavo korist pravzaprav dela "neodvisni" profesor Robert N. Proctor, je tisto vprašanje, ki bi nas moralo zanimati. Dobro je namreč znano, da številni profesorji, doktorji znanosti in predavatelji na nekdaj uglednih univerzah (Cambridge, Oxford, Harvard, Princenton, Sorbona,…) pišejo tudi po nareku pokroviteljev in lastne ugotovitve prikrajajo interesom multinacionalnih družb, držav in interesnim lobističnim skupinam. Vsi smo krvavi pod kožo in genske predispozicije nas gonsko nagovarjajo, da resnicoljubnost zatajimo za zaslužek. Od slednjega se namreč preživi in živi! Številni snovalci poljudno znanstvenega pisunstva, profesorji, predavatelji, doktorji znanosti in razni kvazi raziskovalci že dalj časa razprodajajo resnično znanost za dobro plačan vtis verodostojnosti in skupaj z javnimi mediji potiskajo družbo v novodobno mračnjaštvo in manipulacijo. Priča smo največji krizi svobodnega uma po obdobju delovanja srednjeveške inkvizicije. 

O resnih stvareh razmišljamo precej površno, bi lahko odgovorili na Proctorjeva predvidevanja. fant se namreč pri omenjeni napovedi niti slučajno ni poslužil izsledkov iz nekaj milijonov dokumentov, med katerimi so bila tudi tajna poročila cigaretnih proizvajalcev, kot navaja v svojem delu. Prvič zato, ker pri takšnemu številu dokumentov, ki so jih izdelovali različni avtorji, niti slučajno ne moreš postaviti neke enotne metodologije zajemanja, analitičnega obdelovanja podatkov in strukturiranja ugotovitev, da bi lahko govoril o kakršnemkoli znanstvenem pristopu in drugič, ker tako zajetnega pregleda ne opraviš niti v pol stoletja, ne pa v nekaj letih in še knjigo spišeš o tem. In novinarka, cenjena prejemnica Hipokratovega priznanja, Diana Zajc, tudi za trenutek ne podvomi, da z logiko tako obsežnega proučevanja nekaj ni na mestu(7) in tudi z lastnim podpisom podpre že na pogled sporno verodostojnost. Tako demagoški sistem pač deluje, po principih čim boljše in hitrejše pretočnosti kapitala, ne pa pa iskanja pravih odgovorov za dobrobit čim večjega dela človeštva. 

Človeška pljuča so se morala evolucijsko prilagoditi marsičemu,
velikokrat  bolj agresivnemu oblačku od  tobačnega.

Očitno o energiji, onesnaženosti in nevarnosti kajenja lahko piše že vsak, ki ima minuto časa in pozna osnove preprostega računstva. Toda problemi še zdaleč niso tako enoznačni, kot se nam to zdi na prvi pogled. Problem, še tako enostaven, je namreč kompleksen; proces vedno poteka v nekem, največkrat specifičnem okolju. In ko enkrat odpade ali spremenimo samo enega od dejavnikov, ki součinkujejo, se celotna zgradba pravil poruši in jo je treba postaviti na novo. To velja tudi za okolje in posledice kajenja. Pri delovanju življenja, tudi pri človeškem, ni nekih občih pravil, ko bi lahko "za prmejduš" trdili, da se bo v primeru, ko bodo izpolnjeni nekateri pogoji, tudi dejansko nekaj zgodilo. Zato tudi govorimo o tveganjih. Ta pa so najmanj trikrat tako raztegljiva kot meh dobre harmonike. Lahko, da posledice bodo ali pa tudi ne. In tudi kadar posledice so, jih je zelo težko pripisati določenim dejavnikom, če ne moremo stoodstotno dokazati, da so za njih krivi prav oni. Okoliščine proučevanih pojavov, ki se nanašajo na kajenje, pa so vedno druge in tudi človek, proučevani subjekt, ne živi v tipično enakih pogojih z drugimi. Poleg tega pa na njega vpliva cel kup psiholoških učinkov in stanj, ki so neposredno povezani z njegovo odzivnostjo in tudi sprejemljivostjo in zavračanjem bolezenskih procesov. Hudega astmatika z močno izraženim bronhitisom bo ubil že tobačni dim, nekoga drugega pa niti neprečiščeni oblak iz kurišča bližnje termoelektrarne ne!

Okolje, ki bo  tudi najbolj vztrajne kadilce prepričalo
v škodljivost njihove razvade, predvsem za druge.

In če večina ljudi kadi in še po desetletjih kajenja živi kolikor toliko kakovostno, potem se moramo resno vprašati, kakšna je tista smrtonosna kombinacija tveganj, zaradi katerih tobaku sploh lahko pripišemo škodljive, smrtonosne lastnosti.  Vse ostalo je nakladanje, špekuliranje in demagogija. Bodimo torej natančni, eksaktni in sila kritični, do vseh, ki nas poskušajo prepričati, kako so predelali milijone dokumentov. Vsaka takšna notorična laž namreč skriva v sebi očiten poskus manipulacije. Osebno še danes ne vem, po vseh teh polemikah o kajenju, zakaj lahko bolj zaupam zraku iz izpušnih cevi sodobnih prevoznih strojev, ki jih na veliko oglašujejo vsepovsod, kot pa dimu iz čvrsto zvite smotke z odlično mešanico tobačnih sort? Nekaj tukaj ne štima, vatli, s katerimi merimo škodljivost enega in drugega so močno različni!

Nikdar mi namreč ne bo jasno, kako lahko nekdo, pa naj bo še tak genij, izračuna, da vsaka cigareta kadilcu odvzame enajst minut življenja. Od trinajstega leta naprej sem vneto kadil in to v povprečju 50 cigaret Marlboro dnevno in to celih, brez vmesnih odvajanj, 45 let. Po izrečeni teoriji sem si skrajšal življenje za približno 17 let, vsako leto za več kot dobro tretjino in vsak dan za tri ure manj od polovice. Glede na to, da je bila ob mojem rojstvu (1957) pričakovana življenjska doba za moške 65 let, bi moral biti že zdavnaj pod rušo. Je mogoče, da v nekaterih primerih kajenje celo podaljšuje življenje? 

Zastavljeno vprašanje z ozirom na to, kako površno in velikokrat tudi nerazumsko obravnavamo škodljivost kajenja, niti ne zveni nelogično in tudi demagoško ne. Drugače, bi morali preklicati vse špekulacije povezane z vplivom kajenja na zdravje, saj so njihove metode preračunavanja na moč podobne moji, s katero sem si pridelal celo za pol drugo desetletje daljše življenje. 

Avtorica Malega kakaduja, Svetlana Makarovič je po
dolgoletnem proučevanju ugotovila,
da pasivno kajenje njenim mačkam ne škoduje.

In s tem smo že bližje relativni podobi sveta in seveda tudi spoznanju, da je resnica vedno relativna in močno zaznamovana s stališči tistega, ki jo podaja in okoliščinami, v katerih je pridelana in izrečena. Absolutne resnice namreč ni in tudi škodljivost kajenja ni tako smrtno dokončna, kot nam to poskušajo prodati njegovi nasprotniki. Cigareta ni ciankalij, zaradi katerega prav gotovo umreš po zaužitju. In če ni strogo smrtonosna zadeva, potem verjetno obstojijo številni različni učinki, ki so povezani s kajenjem, mogoče tudi zdravilni! Samo znanost bi bilo treba spodbuditi, da se premakne iz togih okvirjev črno belega sveta. Slikarje, ki nam takšen svet malajo, pa bi morali bolj ali manj imeti za posebneže, barvne invalide, daltoniste, dolgočasna zmeneta. 

Žigosanje kajenja in preganjanje kadilcev pa niti najmanj ni tako nedolžno in koristno za javno zdravje, kot nam to poskušajo dopovedati prostovoljni in poklicni iztrebljevalci, deratizatorji, kot tudi odgovorni na strani zakonodajalcev in izvršne  ter sodne oblasti. Ne zanima me, kako so razmerja med kadilci in nekadilci urejena v drugih državah, vem pa, da smo v Sloveniji načrtno in v nasprotju z veljavno ustavo spremenili v drugorazredne in neenakopravne državljane domala četrtino prebivalstva. Po eni strani je prodaja tobačnih izdelkov popolnoma legalna, po drugi pa država in del javnosti ter nekakšna kvazi ideološka zdravniška združenja načrtno stigmatizirajo kadilce. Preganjajo jih iz skupnih prostorov, prepovedujejo jim kaditi na javnih mestih, tiskajo in objavljajo serije neverodostojnih in dvomljivih informacij, predpisati jim hočejo celo do skrajnosti neokusno in psihološko pogojeno (determinirano) embalažo. Kadilce poskušajo pregnati v zakotke, skrivališča, narediti iz njih samoobtožujoče ljudi, jih človeško in osebnostno razvrednotiti. Še do včeraj prikrita segregacija kadilcev postaja vedno bolj očitna in to na vseh področjih družbenega življenja in dela. 

Kako ironično, če pomislimo, da se je vsa ta gonja začela pred desetletji na nekem dolgočasnem prekooceanskem letu, ko je računovodja velike letalske družbe računal, da bi ubil čas, koliko bi lahko prihranili pri nabavi filtrov, če bi kadilski užitek na dolgih letih prepovedali. Vse ostalo je samo neka večna zgodba o manipulacijah na račun zasvojenosti in strahopetnosti. Lastnosti, za kateri preprosto ne vemo, katera se plazi pred katero! 

Opombe:

(1) Vir: Wikipedija, prosta enciklopedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Mislim,_torej_sem; 13.januarja 2017

(2) Izvorni naslov: Golden Holocaust, Origins of the Cigarette Catastrophe and the Case for Abolition)

(3) Fikfak, Dodič Metoda. Intervju Mladina. 10. aprila 2015. http://www.mladina.si/165628/dr-metoda-dodic-fikfak/; 13. januarja 2017. Citat: Ampak ne boste verjeli, formalno ne priznavamo poklicnih bolezni. Od leta 1999 jih ne odkrivamo. 

(4) Prav tam.

(5) Nucleus accumbens - možgansko središče za sproščanje užitka, bolje rečeno nagrajevanje organizma. 

(6). Cockerham C. William. Social Causes of Health and Disease. Polity Press. Cambridge 2013

(7) Osebno potrebujem približno 5 do 7 ur, da proučim petdesetstranski dokument, da ga analitično obdelam pa še dodatne 2 do 3 ure. Recimo, da je pred menoj nekaj milijonov podobno zahtevnih dokumentov, recimo 5 milijonov. Koliko tisoč let bom potreboval, da bom lahko zaključil tako obsežen raziskovalni projekt, ne da bi v sklepu ne podvomil, če so moje ugotovitve sploh pravilne ali pa so samo nadaljevanje postavljenih hipotez.