Homo evolušus - Sam svoj urednik

Ko se dnevno sprehajam po spletnih straneh in spoznavam posredniško moč interneta ter številne možnosti za zajamanje in vsrkavanje raznovrstnih vsebin, niti pomislim ne več na uredniško vodene medije (časopise, revije TV, radio, urejene spletne novice). Prepričan sem, da je njihov čas minil in da jih bo zlagano poveličevanje, da so zgolj medijski snovalci sposobni v tej poplavi informacij prepoznavati njihovo izvorno in sporočevalsko verodostojnost, še veliko prej potisnilo na smetišče zgodovine. Novinarstvo je poklic, ki definitivno izumira in četrta veja oblasti je precej naduta prispodoba o nekakšnem vzvišenem nadzorstvu nad smrtniškimi navadami, čeprav je vedno služila takšnim in drugačnim političnim, ideološkim interesom in zastopala njihova stališča.

Že zdavnaj so izgubili bitko z internetom.
Kdo še želi drago kupovati tuja stališča?

V kolikor bi mediji in novinarji dejansko kdaj delovali kot neodvisna sila z lastnim značajem, bi se dejavnost sama verjetno ohranila. Šla bi, kot vse, ki imajo neko družbeno poslanstvo, skozi bolj ali manj prizanesljiva transformacijska in adaptacijska obdobja, toda obstala bi kot sila za sebe. Tako pa se poslavlja skupaj z nekim precej burnim obdobjem, ki je prepoznavno tudi po številnih ideoloških apologetih in prepričanju, da je treba posameznike in družbo vzgajati za domovinske naklepe in cilje. To nalogo pa so več kot zadovoljivo opravljali mediji in novinarji, domala par stoletij. Toda, za to, da svet in ljudje najdejo ubrane poti, ne potrebujejo več posebej šolanih glasnikov, oblikovalcev in posredovalcev usmerjenih informacij in stališč, vzgojiteljev, ki množice nagovarjajo in prepričujejo izza vzvišanih uredniških katedrov. 

Ne samo, da danes, v dobi razvejenega interneta in njegovih komunikacijskih povezav množični mediji niso več potrebni, so celo škodljivi in hujskaški, nevarni, opravljivi, pristranski, ideološko izkrivljeni in hudobni, ko v njih praktično delajo vse, da bi si zagotovili minimalne možnosti preživetja. Našteto, več kot očitno občutimo vsi; kako nas vlečejo na levo, desno, na plemenito in manj poduhovljeno stran. Samo, da bi bili še naprej podobni drugim in bi imeli čim manj sami s seboj. Z opustitvijo služenja medijskemu prepričanju se dogaja še ena bolj pomembnih zgodb, kot pa je posamično osamosvajanje izpod aktualnega družbenega vzgojnega vpliva. Končno se bo sprožila tudi tako dolgo časa pričakovana emancipacija naroda. Naroda, ki so ga namenoma in prav preko medijsko obvladovanega mišljenja njegovi lastni politiki dolgotrajno potiskali v drugorazredni, podrejeni položaj. 

Revščina, pomemben prispevek bratov demokratov
in sester demokratinj k demokraciji 

Seveda tukaj ne gre za vprašanje ali bomo uspeli Bruslju dopovedati, da je teran slovenski identitetni simbol in da si bomo z arbitražo kupili nekaj morskih milj. Gre za bistveno več, za samozavestno prepričanje, da smo sposobni takšnih vinskih sort kot je teran vzgojiti še nekaj deset, svetove na drugi strani morja pa prepričati v našo uspešnosti, učinkovitost in enkratnost dežele pod Alpami. Slovenski narod ni imel možnosti, da bi globlje posegel po svetovnem kolaču, dokler njegov intelektualni cvet ni presegel meje omejenosti in začel odkrito tekmovati z najbolj priznanimi umi in prezenti na različnih znanstvenih in poslovnih področjih. Ni pomembno, kje ti ljudje so, ampak da se zavedajo, kakšen prispevek k njihovi enkratnosti so imeli ljudje in izvorna dežela in da nagovorijo še koga, da jim bo sledil v širni svet z odločnostjo njihovega koraka. Beg možganov!? Sploh ne; bolj bo prepredena mreža slovenskih korakov, več bo svetu lahko ponudilo domače gospodarstvo, posamezniki in bolj bodo priznani znanstveno raziskovalni inštituti, ki vzgajajo sodobne generacije prodornih mislecev in izumiteljev. 

Če se za trenutek v pričujočem diskurzu povrnem v drugo polovico osemdesetih let, ko sem prebral v reviji Start(1), kako je Donald Trump zavrnil največje ameriške banke, ker so hotele znižati njegovo osebno dnevno potrošnjo iz 3 milijonov dolarjev na pičlih 900.000 dolarjev, zaradi bankrota, ki ga je predelal na milijardo dolarjev požrešnem projektu igralniškega kompleksa Taj Mahal v Atlantic Cityju, se mi je človek dobesedno zdel pravi Jack. O njem sem si ustvaril neverjetno pozitivno mnenje. Za mene je postal osebnost čvrstega značaja. Nekdo, ki je hudimano dobro vedel, kako se je treba bosti znotraj brezosebnega kapitalizma in je do potankosti razumel, kako sistem deluje. Donald, takrat 31 letni mladenič, je imanentnim bankirjem Wall Streeta nedvoumno povedal, da ne samo da ne bo znižal lastne potrošnje, ampak zahteva od njih, da mu le to za dobrega pol milijona zvišajo, na 3,5 milijona dolarjev ali pa naj potonejo z njim vred. Da, to so bili pravi časi za dolžnike, tudi pri nas. Donaldov ultimat bankam je botroval bistroumnemu reku: "Če sem banki dolžan 100.000 dolarjev, sem njen dolžnik, če pa ji dolgujem milijon, potem sem njen partner." Omenjene besede so povzeli domala vsi učbeniki, priročniki in poslovne knjige iz tistega obdobja. Donald pa je postal blagovna znamka kapitalizma, nazorni primer ameriških sanj in simbol poslovne samozavesti. 

Če sem banki dolžan milijon dolarjev, potem sem njen partner. Resnica, ki se je pri nas še ne zavedamo, je v bistvu aksiom kapitalističnega razvoja. 

In danes, dobrih štirideset let po tistem, ko je samozavestni mladenič pribijal na križ največje bankirje na Wall Streetu, so se zrelega samozavestneža lotili nekakšni "demokrati". Ljudje, ki so v tekmi s kapitalističnim prvakom nedvoumno dali vedeti celemu svetu, da se gredo demokracijo samo toliko časa, dokler so sami na oblasti in služi njim. Odgovor vrlih demokratov, borcev za človeško osvoboditev, libertancev je jasen: Demokracija še zdaleč ni sistem, ki onemogoča izrojevanje obče ljudske volje, ampak zgolj paravan za udejanjanje zlorab. Z občim, mednarodnim pogromom na Donalda je prišla na dan tudi šibka podoba pluralizma, temeljnega gradnika demokracije in osrednja bit enakopravnega komuniciranja. "Donald ne sodi v sistem. Je avtokrat," je tulila z demokratičnimi mediji spodbujena javnost. In demokracije pravzaprav ni, če si njen sistem lahko podredi en samodržec, dodajamo mi. Čemu potem strah, da bo propadlo nekaj, kar še niti zaživelo ni? 

Donald demokrat...

Da je demokracija zgolj običajen privid, ki ga združno z establišmentom vzdržujejo in ohranjajo pri življenju vodilni mediji, tisti, ki so sebe poimenovali za četrto vejo oblasti, sedmo silo in še kaj, je prvi razkril prav Trump. Samo on je imel dovolj značaja, denarja, ugleda in podpore, da se je spopadel z loterijskim strojem, ki namešča predsednike v Belo hišo. In prav zato in čeprav se sliši nekoliko absurdno, bo mogoče prav ožigosani "avtokrat" Trump prekinil desetletja trajajoče zlorabe, ki so ljudi siromašile v demokratičnih nebesih. Trump je namreč pragmatik in zato da bo zaslužil, ne bo tvegal z nekimi papirnatimi špekulacijami izven Severne Amerike. Ne bo spodbujal nekakšne lačne demokracije v azijskih in latinsko ameriških delovnih taboriščih, ki hranijo zgolj nekaj posameznikov na čelu multinacionalnih korporacij. Čas je, da nepremičninam vrnemo ceno, bo v prihodnjih letih tisto geslo, ki bo za svetovno demokracijo naredilo več, kot pa so vsi globalno usmerjeni demokrati do sedaj.  

In Donald avtokrat!

No če sem popolnoma odkrit, ne navijam toliko za Trumpa, kot cenim, kako mu je uspelo sleči, razgaliti zaudarjajoče poveličevanje demokracije in prav preko elektronskih komunikacij tudi dokazati, kakšen beden svet nam rišejo množični mediji in kako nepotrebni so za zdrav želodec in prebavo, za osebno srečo in ustvarjalno življenje. Če banalno pripomnim, me ne zanima, kdo bo predsednik zdravniške zbornice ali nenehni spopadi za prestiž na strankarski sceni, zakaj ne delujejo trosilci soli in kako burja hromi gospodarstvo, problemi, vedno novi problemi in nikdar rešitve! Medije, ki se bodo posvečali slednjim bo očitno treba šele izumiti. Do takrat, do takrat…

Do takrat pa se bom preprosto odrekel zaslugam, ki jih imajo pri usmerjenem mišljenju in oblikovanju stališč! Verjetno bo to ena težje uresničljivih novoletnih zaobljub, a nujen življenjski korak, v kolikor želim, iz desetletnega  sveta virtualne resničnosti prestopiti v lastnega. Vprašanje je samo, ali se bodo moji pobebavljeni možgani uspeli upreti široki paleti serviranih novic, ki mi jih ponujajo pod nos uredniki številnih, javnih medijev? Namreč, v zadnjem letu sem se nekoliko oddaljil od demokratičnih vrednot, še posebej od raznih namigov, ki naj bi jih poveličevali in mi dopovedovali, da sedanja revščina tudi slučajno ni izključna posledica obstoječe demokracije in demokratske solidarnosti. 

Startokracija, ko so revije še objavljale prave zgodbe
in so startlete imele črne muce med nogami.

Vem, nekam pozno se zavedam lastne informacijske zasvojenosti. Na pragu šestdesetih let, ko večina ljudi predaja štafetno palico v roke mlajši generaciji. Ko se večina ljudi namerno odreka ambicijam, ker nekako čuti, da bo v bitki s starostjo, življenje poraženo. Ko se večina ljudi kratkočasi s tem, da prebira vsakodnevne novice in jih podoživlja v dialogu z njimi. Toda, življenje se bohoti v različnih oblikah in vsako stvarjenje in umiranje imata drugačno in celo več resnic. Ne le ene, kot nam to za potrebe lastnega preživetja poskušajo dopovedati mediji. Večine dogodkov bi ne bilo in veliko stvari bi se nikdar ne zgodilo, če bi jim mediji ne vdihnili življenja. In dovolite mi kratko špekulacijo: "Tudi terorizma bi bilo sila malo oziroma nič, če bi ne bil medijski dogodek!" Tako pa razni kvazi resnicoljubi kar tekmujejo, kdo bo po enajstem septembru 2001 bolj slikovito, ponovno sesul nekdaj znamenita dvojčka (stolpnici) v New Yorku. Grožnja je postala najpomembnejša novica in omejevanje svobode zaradi lastne zaščite najbolj hvaležna rešitev. 

Smrt ima majhno ceno ali pa je celo brez vrednosti, če je mediji ne zaznajo. In z znanilci katastrof res nočem deliti preostanka življenja in se nenehno tresti za lastno rit. Na spletu je mnoštvo vsebin in lahko jih poljubno urejam, postanem urednik lastnega izbora, snovalec informacij za potrebe moje duše in duše ozkega kroga prijateljev in znancev. In Donald me je dokončno prepričal, da mi ni treba kupovati tujih stališč in vrednot, po televiziji, radiu, časnikih, revijah in se pri vsem skupaj še kregati za oslovo senco. Svet se srečuje in povezuje na spletu. Tu pa včasih zadostuje tudi odgovor v 140 znakih na twitterju. In zato sploh ni potrebno, da si demokrat! 

Opomba:

Revijo je izdajal zagrebški Vjesnik v sedemdesetih in osemdetesih letih prejšnjega stoletja. Kupoval sem mo predvsem zaradi odličnih reprodukcij golih žensk na srednjih straneh; kasneje pa sem ugotovil, da so v reviji natisnjeni tudi številni odlični članki, ki so obravnavalitudi pomembne družbene in politične vsebine. V nekdanji Jugoslaviji je bil Start dejansko visokokakovosten uredniško novinarski,revijalni projekt, ki je glede same vsebine krepko presegel Playboy, po katerem se je zgledoval. In dekleta so takrat dejansko imela še "muce" med nogami in Jani Kovačič je dobro vedel, o čem je pel.