Ritolizništvo, značajski slog lastniške kulture

Mnogi so vstopili v 21. stoletje kot sužnji. Mnogi izstopajo iz stoletja kot sužnji. In mnogi se šele rojevajo, da bi postali sužnji. Človek se uklanja drugemu človeku že na vekomaj veke in svobodaje precej sodoben pojem. Do liberalnih revolucij, ki so tresle stari svet ob koncu 18. stoletja in do polovice 19. stoletja, je bil pojem svobode bolj vezan za pravico, da si človek sam lahko izbere gospodarja. Kasneje si je tudi hlapec začel predstavljati, da lahko postane gospodar in proces osvoboditve, najprej duhovne, kasneje tudi fizične, se je začel! 

Pred stoletji so samemu procesu podrejanja, matrici, namenjali bistveno manj časa in pozornosti. Pela sta jeklo in gorjača in s hrbtov so padali jermeni, z ramen pa glave. Vedelo se je, kdo je gospodar in kdo so sužnji. Oboji pa so dobro poznali podrepne hlapce, nekakšno nedoločeno vrsto med sužnjem in gospodarjem. Znani so bili in so še po posebej podmazanih jezikih za lizanje tujih riti. Torej bi jih lahko poimenovali tudi ritolizniki. Verjetno se je vsak od nas znašel kdaj v tej nečastni vlogi. Mnogi so se le začasno preizkusili v njej in se opredelili. Enkrat palec gor, drugič dol. Drugi so jo posvojili, postala je njihov življenjski slog.

Gradili piramide, da bi govorile o tuji veličini...   Vir: Index hr.

Ritoliznik je tako nekakšen vmesni stvor v procesu osebnostnega udejanjenja. Ritolizništvo samo pa bi lahko primerjali, recimo, z apnenčastim Deverskim klifom v južni Angliji oziroma, natančneje, z njegovim robom. Z njega lahko življenje kaj hitro strmoglavi v ponor, ali pa ga vzgonski vetrovi ponesejo navzgor. In ker je človek, se razume, krhko bitje, bomo več ljudi našli na dnu kot visoko med oblaki. Tisti, ki se, kljub vetrovom, obdržijo na robu, vsekakor ne sodijo med značajske osebnosti.

Udejanjanje je namreč proces. Začne se s samim rojstvom in se praktično nikoli ne konča. Vedno ti ponuja, ali postreže z novimi priložnostmi. Vprašanje je samo, če upaš poseči za njimi in se kljub naporom in enormni porabi časa spustiš v tekmo za prestiž. Namreč, brez trdega dela in hrabrosti ni sreče in brez le te ni uspeha. Kdor čaka in upa zgolj na srečo, se je dejansko že opredelil. Pripada zafrustrirani množici sužnjev, ki se nikdar ni uspela odtrgati iz opojnih sanj in zabiti žebelj v zid, če ne, kar komu v rit. Pri takšnih rešujejo čast ogromne količine sladoleda, raznovrstna ponudba "hitre" kuhinje ter neskončno nerganje pred televizorjem, v družbi, za gostilniškim pultom… 

Množično umirali, da bi dokazali moč gospodarjev nad človekom...
Vir: Politikis

In ritolizniki so tudi tukaj iznašli formulo, ki jih drži v vicah. Navzgor ponižni, navzdol ščijejo po lastnih ljudeh, sodelavcih, bratih, sestrah, tudi po otrocih in starših. Tako, površno, bi morda celo trdili, da so najbolj dosleden, brezkompromisen člen družbe, ki v bistvu skrbi za njeno postavo in etos. Vendar, ko se podrobneje spustimo v sondiranje njihove osebnosti, kaj hitro ugotovimo, da so ljudje brez značaja. In kdor nima značaja, nima lastnega življenja, torej nima niti lastne volje, kaj šele ponosa, da bi bil lahko vsaj otrokom za vzor, čeprav z videzom potolčenega in zlomljenega bojevnika. 

"Veš kaj," namigne gospodar ritolizniku. "Tega se moramo otresti. Nasprotuje naši skupni stvari (beri, mojim interesom)." Takrat se pokaže sprevržena ritolizniška narava v vsej svoji "grandioznosti" in njihova neverjetna sposobnost za preoblikovanje vrednot in stališč. Naenkrat postanejo najbolj vneti zagovorniki gospodarjevih interesov, beseda in meč v njegovih rokah in iztrebljevalski stroj v pogonu. Da, ritoliznik namreč nima lastnega mišljenja, stališča, zavesti, pa tudi vesti ne. Živi v svetu tujih upov ter navideznih obetov; saj če nimaš lastnega življenja, si brez sedanjosti in tudi prihodnosti, preteklost pa konča največkrat v nekakšnih skupnih zgodbah brez prave, privlačne vsebine. Ritoliznik nima lastne usode. Njegova smer je interes gospodarja; vseeno katerega. Kralj je mrtev? Živel kralj!

In pri večini naših domačih zgodb gre največkrat za ritolizniške pripovedi. Njihova ključna vsebina pa je prežeta z vprašanjem, kako pravzaprav polizati rit tistemu neposredno pred tabo, da ne bo jezik preveč usran in ga boš lahko še komu zavlekel v danko. Dejansko smo prišli že tako daleč, da niti več ne vemo, kdo ga komu cuza oziroma, kdo komu liže. To se nam dogaja pri drugem tiru, dogaja se nam pri Magni, pri odnosih s Hrvati zaradi arbitraže; dogaja se nam v gospodarstvu in politiki, celo pri naskakovanju Triglava in sestopu. In potem se čudimo, da so nam razbohotene klice uničile zdravje, čeprav je na nek način absurdno, da pri toliko polizanih ritih in pocuzanih tičih ritolizniška vrsta še vedno obstoji. 

Iskali sanjsko službo, da bi na koncu preživeli, v pokoju dotrpeli...
Vir: Gimnazija Piran

Stres je najpogostejša ritolizniška bolezen. Prizadene duha in somo, predvsem živčni sistem, in ko se enkrat ta okvari, nastopijo številne težave in čakalne vrste v zdravstvenih zavodih, bolnišnicah, domovih, se podaljšujejo v nedogled. Največkrat, preden pride do resnejših in neozdravljivih okvar notranjih organov, ožilja, kosti, mišičevja, se tolažimo z raznovrstnimi zdravili in pripravki, ki bi praviloma morali lajšati rahle depresije, migrene, živčne zlome, povišan krvni pritisk, zblodeli srčni utrip, številne alergije, znake, ki nedvoumno sporočajo, da gremo k vragu. Vprašanje je samo, na kateri operacijski mizi, oziroma prosekturi, bomo končali. 

Da, tako teče življenje proti izteku skozi šivankino uho in končno sodbo, bi lahko pojasnili proces po krščansko. Toda krščanstvo in svoboda nimata nič skupnega. Prva zagovarja striktno vzgojo matrice in deli svet po patriarhalnem načelu, na gospodarje in hlapce, torej načrtno spodbuja tudi vzgojo ritoliznikov in ritolizništva, medtem ko druga nenehno išče poti in načine, da se udejanji človek kot posameznik in sebi naklonjena osebnost. A, ker se na tem mestu končajo ali vsaj skrčijo privilegiji ritolizništva, žretja na tuj račun in uveljavljanje privida moči, vsakršno svobodnjaštvo postane družbeno prekletstvo, ki bi ga v kali najraje zatrli.

In ker hudiča niso našli, so se pokorili sočloveku!  Vir: Vijesti

Toda, če je ritolizništvo psihosocialni fenomen organiziranih družb, je svobodnjaštvo biološki genski zapis, na katerem je utemeljena življenjska evolucija. Povedano drugače, ritolizništvo kot družbeni pojav ne bo preživelo, medtem ko se bo svobodnjaštvo samo okrepilo. Namreč, na vrh prehrambne verige in vesolja potujemo kot vrsta različnih posameznikov, obdarjeni z zavestjo o obstoju različnih interesov. 

Dejstvo, da se znotraj družbe pojavlja vedno več sistemsko neodvisnih ljudi, producentov, izvedencev, kulturnikov, umetnikov, rokodelcev, podjetnikov, nedvoumno kaže smer, ki jo je evolucija življenja začrtala že pred milijardo let. Svoboda, ki je bila še nedolgo tega v izključni duhovni domeni, postopno razbija materialne spone in na široko odpira vrata udejanjanju nadčloveka, tistega, ki bo sledil vrsti homo sapiens. Napredna vrsta bo pravo lastnino nosila v sebi. Njeni pripadniki bodo lastniki kreativne osebnosti, lastnega prostora-časa; in vse drugo ne bo pripadalo nikomur. A, da se razumemo, tudi takrat ritolizniška mentaliteta ne bo popolnoma izumrla, le riti, dostopnih za lizanje, bo zmeraj manj.