Ujeti v preteklost, zgubljeni v sedanjosti

"Poskušajmo si čim hitreje dokazati, da se motimo, kajti le tako nam uspe napredovati," je izjavil Richard Feynman (1918-1988), ameriški teoretični fizik in Nobelov nagrajenec, enfant terrible(1) svoje dobe. Briljantni Feyman je s to izjavo dregnil v osir avtoritete, močno, da so številni poskočili iz udobnih naslanjačev stvarnih in častnih privilegijev. Z drugimi besedami, kolegom in javnosti je nedvoumno sporočil, da na spominih ni mogoče konstruirati plovil, s katerim bi človeštvo lahko poletelo k zvezdam oziroma da sveta ne oblikujejo skrivnostne lože, kot so Bilderbergi, ki kvečjemu skrbijo, da ostane, kot je, ujet v preteklost. 

"Zgodovina so prazne marnje," je nekoč izjavil
Henry Ford II, a družboslovje je z njo prežeto
.Slikovni vir: The truth about cars

Večina tako ali tako ne razume prihodnosti, ki se udejanja znotraj kvantnih polj. Vedno globlji prodor človeka v spoznanja kvantne mehanike postopno spreminja današnjo znanost in renesančne poglede, na katerih je utemeljena. Strogo ločevanje na duhovno, spiritualno in telesno, materialno bit nam ne ponuja ustreznih odgovorov. Misel namreč ne more delovati znotraj ideološko prežete atmosfere in vanjo ujeti misleci lahko le papagajsko ponavljajo citate, izrečene pred njimi. Vsak pojav in osebek, ki v njem prisostvuje ali mu botruje, sta enkratna, dejansko neponovljiva. Zato vlečenje vzporednic med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo nima nobenega smisla. Dogodki in ljudje so enkratni, sui generis(2). In čeprav je po eni strani razumljiva skrb družboslovcev, da bi poskušali kolikor toliko približno raziskati, utemeljiti in uzakoniti večsmerne interakcije znotraj družb, skupnosti in na medosebnih ravneh, se vsi poskusi končajo klavrno. Namreč dialektike ni mogoče uzakoniti. Torej je še kako prav imel Heraklit iz Efeza, ko je izrekel znameniti stavek: "Reka, v katero smo vstopili, ni tista, v kateri trenutno stojimo." In še kako prav je imel ta stari Grk. 

Jezik naravoslovja je matematika, družboslovja pa papagajščina
oziroma citiranje citatov   Vir: Stil, spletne vesti 

Kljub poučnemu izhodišču iz dialektike bi mnogi radi zamrznili čas in določili drugačne prostorske parametre glede na tiste, kjer so dogodki dejansko potekali oziroma še. Iskati odlike, ki nas istovetijo in zamolčali druge, zaradi katerih se razlikujemo. Toda, mar nista prostor in čas relativna, o absolutni svetlobni hitrosti, pa še nismo rekli zadnjega? Pluralnost je realnost sodobnega sveta in vse resnice, ki so dokončne, bodo prej ali slej postavljene pod vprašaj. "Obstoji samo en varen način, da se izognemo napakam," pravi Nobelov nagrajenec Albert Szent-Györgyi. "Da ne naredimo ničesar ali pa da se izognemo nečemu novemu," pojasni v nadaljevanju. 

"Paradoks ni konflikt z realnostjo, ampak je konflikt med resničnostjo in našimi občutki, kakšna bi resničnost morala biti," je zavoženost današnje znanosti ponazoril že omenjeni Richard Feyman in to pred domala šestdesetimi leti. Že dobrih dvajset let pred njegovo izjavo je Alberta Einsteina (1879 - 1955) namignil, da bo treba spremeniti način razmišljanja, če bomo hoteli odgovoriti na nekatera temeljna vprašanja, ki se že in se še bodo pojavljala z utemeljevanjem relativnostne teorije in razvojem kvantne mehanike: "Značilnih problemov, s katerimi se ubadamo, ne bomo rešili z enakim razmišljanjem, kot smo ga uporabili pri njihovem oblikovanju."(3) 

Vsakemu pripada lasten planet v dimenciji prostor-čas
Slikovni vir: Bojan Ambrožič, blog

Danes se nam že nekako svita, da tudi družboslovnih vprašanj in delovanja samega človeka, predvsem pa interakcij, v katere vstopa, ne bomo mogli zadovoljivo pojasniti, če jih ne bomo vrednotili tudi z vidika kvantne mehanike. Subatomski svet namreč intenzivno deluje znotraj makro okolja, slednjega celo predpostavlja in usmerja dejanja, pojave in pojavne oblike, pa naj se to sliši še tako nenavadno. Vibracije so dejstvo kvantnih polj, in med njimi je za zdaj najbolj raziskan vpliv elektromagnetnega valovanja. In energijska medicina, ki smo jo še nedolgo tega uvrščali med kvazi znanosti in smo pred njo dobesedno zapirali vrata zdravstvenih ustanov in inštitutov, postaja vedno bolj popularna, temelji pa prav na zdravilnih učinkih elektromagnetnega valovanja oziroma delovanja kvantnih polj, znotraj katerega valovanje poteka. 

Kaj pa naša zavest? Kakšen vpliv imajo nanjo kvantni pojavi, če že sama po sebi ni kvantni pojav, dogodek. Nesporno je, da možgani in ostali nervni sistem ne delujejo v vakuumu. Kot drugo materijo tudi to tvorijo atomi in znotraj njih ter med njimi poteka intenziven odnos na ravni elektronov in protonskih subatomskih delcev. Mogoče so v povezavi z živo materijo najbolj pomembne prav dejavnosti elektronov. "Elektromagnetizem je glavna sila, ki nas obkroža in prežema," je prepričan James L. Oschman, avtor del s področja elektromedicine in terapije(4). Na organizem, torej tudi na

Terapije s pulzirajočimi elektromagnetnimi poljji napovedujejo izhod
iz srednjeveške medicine "trpljenja" v blaženo zdravljenje z  uglaševanjem
kvantnih polj.   Slikovni vir: Genlife Regenetative Medicine

človeško telo, delujejo zunanji in notranji električni viri, ki vzbujajo in vplivajo na električna polja v telesih. Po mnenju Roberta A. Freitasa, pionirja na področju nanomedicinskih raziskav in avtorja Nanomedicine: Biocompatibility(5), so najpomembnejši notranji električni viri celične elektrokemične lastnosti. "So posledica vstopnih kanalov in delovanja transportne molekularne črpalke na medcelični ravni. (…) Običajno ti izvori proizvedejo med 10 - 100 milivoltov, ki učinkujejo na razdalji med 0,01 - 10 mikronov in s tem oblikujejo lokalna električna polja v razponu med 10³-10⁷   v/m," je dokazal Freitas. 

Podatki, ki večini ne pomenijo nič, nesporno ponazarjajo, kako pomembna je elektrika za delovanje bitij(6). In če nekoliko prodremo v mikroskopski svet atomov, natančnejše, v femtometrsko območje razdalj (10^-15), se bomo hitro prepričali, kako pomembno vlogo imajo električni naboji + in - za vzdrževanje atomskih in snovnih ravnotežij in kar je še veliko bolj pomembno, kako hudičevo živ in dejaven je svet na ravni, ki jo pojmujemo za neživo naravo. Torej smo prišli do točke, ko lahko govorimo o ločevanju na 'živo' in 'neživo' zgolj kot o organizacijskem principu vzpostavljanja in delovanja materije; in zavest ima bistveno globlje korenine, pogreznjene globoko v subatomski svet, ki pa ga na žalost še vedno ne razumemo kaj preveč. Lahko bi rekli celo, da zavest še zdaleč ni omejena na tisto, kar imenujemo organski nervni sistem človeka in ko se poruši organizacija organizma, kolapsira v smrt, hkrati ne propadejo tudi temelji ali bolje rečeno izvori zavesti. 

Družba je skupnost, ujeta v ideologijo in predsodke!
Slikovni  Vir: NewsBusters

In če zdaj vse to prevedemo v smoter človekovega delovanja, nam postane, kaj hitro jasno, kako povezana je zavest na ravni subatomskega sveta in kako različna, če ne kar drugačna sta um in zavest, čeprav sta v nenehni interakciji. Um namreč na nek način tudi zagotavlja informacije, pomembne za oblikovanje in delovanje zavesti, še zdaleč pa ni zavest sama po sebi. Zdaj nam je morda nekoliko bolj jasno, zakaj nekateri trdijo, da slabe misli škodujejo, dobre pa poveličujejo človeka in njegovo delo. 

Toda, kar sem pravzaprav želel poudariti, so nesporni vplivi kvantnih zakonitosti, principov(7), če takšne sploh obstojijo, na konkretno delovanje človeka, skupine in

Posameznik je ujetnik povprečja; statistično nepomembna enota
Slikovni vir: Reporter Milan, Youtube 

družbe. Relativnost prostora in časa je že ena izmed tistih, ki neposredno vpliva tudi na naše posamične odzive, posredno pa tudi na medsebojne odnose. Človek, posameznik, organizacijsko organska celota, je namreč unikum. Ima lasten čas in prostor, če ga opazujemo na makro ravni in prav zaradi konkretnega in abstraktnega posedovanja obeh lahko govorimo o individualizaciji. Vzgoja naravni proces individualizacije izkrivlja, in zaradi nje se človek postopno oddaljuje od lastnega principa in se vedno bolj utaplja v ideoloških, skupnostnih, družbenih shemah. Posledice so fizične in psihične obremenitve, stresi in te sprožijo procese električno-energijskih neskladij, toda o tem kdaj drugič. 

Ena sama, neizmerna ljubezen nas drži v omejenosti
Slikovni vir: Drugi svet

Dejstvo je, da ima vsak človek lasten prostor-čas (dimenzijo) in krivuljo, po kateri se giblje znotraj njega. Posamezne dimenzije prostora-časa se lahko približujejo; določeni ljudje so si bližji, čutijo se bolj povezane. Lahko pa se tudi oddaljujejo, nasprotja postajajo vedno večja, s časom tudi nepremostljiva. Kvantno relativističnih principov oziroma kvantne odvisnosti stanj preprosto ne smemo spregledati in za vsako ceno vztrajati pri ohranjanju odnosov, kar nekritični in ideološko skupnostno naravnani svetovalci in terapevti počnejo. V tem pogledu so tudi družine, opevane skupnosti sožitja in miline, bolj ali manj obsojene na razpad, ko se bomo zavestno otresli ideološko religioznega poveličevanja njihovih vlog. Ta razpad v bistvu permanentno poteka pred našimi očmi in nikjer drugje ne moremo opaziti tako intenzivnega oddaljevanja točk, individualnih dimenzij v prostoru-času kot prav znotraj družine. Kljub krvnim vezem pripadniki

Tirani logike: Za družino gre! Mar res?
Slikovni vir: 24.kul.si

družin čutijo vedno šibkejšo povezanost med seboj. Družine so namreč relikt preteklosti, evolucijski vzgojno vedenjski sindrom matričnih, obnašanje po vzorcih. Človekova in človeška dialektika sta utemeljeni na individualnem principu in posedovanju dimenzije prostora-časa, čeprav se tega zavedamo zgolj intuitivno. Čutimo in vemo, da je v naših medsebojnih odnosih nekaj narobe, da gre za nekakšno nevzdržnost, neusklajenost, a kljub temu vztrajamo v njih. Znanost in socialna stroka celo z ogromnimi sredstvi poskušata na vsak način zatreti individualizacijo družbe s fetišiziranjem skupnosti in poskušata človeka na vsak način obdržati v okovih primitivne skupnostne evolucije. Zavest o prostoru-času vsekakor obstoji v nas, in sicer kot intuicija, medtem ko vzgojni vzorci vztrajno zadržujejo zavedanje o nespornem pomenu in biti posameznika za debelimi zidovi s predsodki obremenjene duše. In prostor se vedno bolj ukrivlja pod gravitacijo nesmiselno zapravljenega časa v ideološko požegnanih "zakonih". 

Opombe:

(1) enfant terrible - grozovit otrok. Človek, ki z izjavami drugega spravlja v zadrego (Verbinc 1979, Slovar tujk) oziroma je zaradi lastnih dejanj in besed, neprilagodljivosti in nespoštovanja obrednega delovanja v skupnosti, motnja v matrici.

(2) sui generis - svoje vrste, poseben, enkraten, povsem drugačen od drugih (Verbinc 1979, Slovar tujk)

(3) Vsi citati so iz dela avtorja: Oschman, James L. 2003. Energy Medicine in Therapeutics and Human Performance, str. 25. Elsevier Science, Philadelphia

(4) prav tam

(5) Freitas, Robert A. 2003. Nanomedicine: Biocompatibility.

(6) Nekateri uporabljajo sintagmo "živa bitja". Osebno sem prepričan, da gre za tavtologijo, saj bitje že samo po sebi ponazarja življenje in "mrtvih" bitij ne poznamo oziroma bi bil to čisti oksimoron (jezikovna figura, v kateri se spajata dva ali več logično nevzdržnih pojmov). 

(7) Menim, da je bolj smotrno uporabiti izraz "principi", ki naj bi bili v bistvu kvantno definirana stanja; njihova edina zakonitost pa sta predvsem nenehno preoblikovanje in permanentna interakcija med pojavi.