Staranje, zapovedano propadanje

Večina ljudi se ne ukvarja kaj dosti s samim seboj. Preprosto sledijo potrebam drugih in se nenehno prilagajajo njihovim življenjskim slogom in ritmom. Naučili so se živeti po tujih receptih ter omenjeni vzorec lastnega neudejanjenja ponavljajo od mladosti do smrti. No ja, če je le ta posledica običajnega staranja, potem jih čakajo še leta zdravstvenih tegob, bivalnega neugodja in strahu, kdaj se bo eden ključnih procesov življenjske preobrazbe zgodil. Življenje tako, če že ne prej, postane mora ob njegovem koncu. Zašuštrane ambicije pa se po nekakšni epigenetski kodi vgrajujejo v celični spomin in prenašajo na naslednje rodove.   

Verjamemo v končnost in se obnašamo, kot da je resnično neizogibna.

Sl.vir: The Telegraph

Tako pač je, ko se staramo po zapovedanih receptih. Prepričani smo oziroma so nas prepričali, bolje rečeno predprogramirali, da življenje nima lastnega smotra, ampak je posledica nekih nadnaravnih, izjemnih sil. Torej, smo na neki način vsi verni, vsaj kar se tiče lastnega obstoja. Le redki se zavedajo, da ko se otrok, tudi božji, naveliča igrače, slednja obtiči neuporabna v kakšnem zaprašenem kotu. Čemu bi bilo s človeškimi osebki drugače? Čemu bi figure na šahovnici imele več možnosti, kot jih dopuščajo igralska pravila? Je smrt posledica nezaupanja vase ali nesporna resnica, nad katero je roko položila božja previdnost ali pa je popolnoma običajen del življenjske preobrazbe, le mi smo jo vtkali v misteriozne in okultne zgodbe? 

Toda mar ne določajo našega življenja v oprijemljivem, snovnem svetu atomi in molekule? 

Verjamemo, da smo le igrače usode, ki nam jo določajo bogovi z Olimpa.

Sl.vir: kiprinform. com

Še včeraj sva sedela za skupno mizo pod žužnjajočo murvo. Čebele in roji mušic so se podili po zrelih sadežih. Okušala sva vino in ljubezen. V strastnem sopenju dihala zmes istega zraka, izmenjavala CO2 in veliko bolj kompleksne molekule, ki so nasičile prostor z vonji po pokošeni travi, bližnji zatohli kleti, potu, politem vinu, fermentaciji prezrelih sadežev nad nama in vrelih mednožjih. Danes, le nekaj ur po skupnem predajanju življenju, si postala objekt obrednega čaščenja. Nekdo, ki so ga zapisali pogubi, dokler se te "Višji" ne usmili in obudi; če seveda ne bo šlo kaj narobe, po predvidevanjih nesmrtnega Murphyja. Pa tako lep dan je bil. Preveč lep za smrt(1). Toda molekule, ki sva jih tako hotno izmenjavala, so preživele. Sedaj verjetno že krožijo po celi zemeljski obli, vstopajo v druge organizme, se znotraj celic razgrajujejo, preoblikujejo v nove skupine in nadaljujejo neskončno izmenjavo, potovanje. Kdo je umrl in kdo se je rodil v procesu domala neskončnih delitev in tvorb, ki jih vera ne priznava, ker je prepričana, da smo lastnina "Višjega". Porojena v njem in pogubljena ali obujena njemu na čast. Toda življenje ne razume molitev, se ne posveča upanju, ampak nenehno gradi. Tudi takrat ko ruši; z vsakim korakom, z vsakim trenutkom. Življenje ne priznava pogube in smrt je zanj zgolj neskončen proces nenehnega preurejanja vesolja in postavljanja pravil glede orbitalnega ali pa svobodnega, prostega letenja. 

Pa tako lepa je bila.
Tako okusen zalogaj za Smrt.

Sl.vir: Pinterest.ru

Kako le naj se staram srečno, ko pa mi vsi dopovedujejo, da prihaja moj konec? Kako le naj se sprijaznim s končnostjo, ko pa globoko v meni lastna zavest uporno nasprotuje metafiziki? Nekako slutimo, da konca ni. Vsaj takšnega ne, ki nam ga kažejo, o katerem nas prepričujejo. Zato smo zmedeni, nemirni, prestrašeni. Če bi bilo truplo res končno dejanje, bi ne imelo nobenega vonja in njegov videz bi ostal tisočletja nespremenjen. Kot kamen bi se krušili njegovi kristali in vremenske spremembe bi ga počasi mlele v prah. Toda molekule se preoblikujejo, ko atomi v njih vzpostavljajo nove strukture. Posmrtno življenje je nekaj podobnega, predvsem je iskanje porušenega ravnotežja. Zamislite si zanimivo sliko, vznemirjajoč zapis, globoko misel, ki jih delite z milijoni znotraj družbenih omrežij. Delujete, se povezujete in ste vedno bolj zasvojeni z odnosi, za katere vsi trdijo, da niso pristni, ker ne razumejo digitalne kulture, ker površno dojemajo psihološke procese, ki se oblikujejo znotraj nje, ker preprosto rečeno vse primerjajo s tem, kar je bilo in ne s tem, kar je, kar se dogaja. 

Podobno je tudi z življenjem. Tisti, ki se imajo za poklicane, da govorijo o njegovem smislu in značaju, ga vidijo takšnega, kot je bilo. Ne takšnega kot je ali bo. A kdor ne razume sedanjosti, ne vidi prihodnosti in napačno dojema preteklost. Ena in druga namreč tičita v trenutnem smotru in pravi odgovor je vedno trenutek, nikdar minulo in nikdar prihajajoče. Kdor se ubada s preteklostjo in prihodnostjo trpi. Od prve nenehno beži, druge se preprosto boji. Ena in druga niti najmanj nista pomembni za trenutno srečo ali žalost. Toda če spominu in željam dovolimo, da si nas čustveno podrejajo, potem je, tako kot je. Živimo razpeti med preteklostjo in prihodnostjo, le sedanjosti ne čutimo. Trenutki so zaradi prisotnosti časovnih imaginarnih sil boleči, negotovi in trpeči. 

Smrt je prehod v preobrazbo živih struktur po poti samoorganizacije.

Sl.vir: The Marketing Journal

Živim, a razmišljam o smrti; o minulih, o prihajajočih. Kako le naj življenje ne bo prežeto z bedo, ko se nenehno posvečam žalosti? Kako naj ne bo trpeče, ko pa sem prepričan, da je to odkupnina za pretekle grehe? V takšnem vzdušju, ki si ga resnici na ljubo krojimo sami, je staranje trpeč in boleč proces. Zakaj bi sploh nekdo hotel živeti jutri in čemu se ni za smrt odločil že včeraj? Ja, vprašanja porajajo druga vprašanja in območje somraka postaja vedno bolj tesno. 

Po eni izmed teorij naj bi se vesolje čez nekaj milijard let dobesedno raztrgalo na atome, na njihove gradnike zaradi hitre širitve proti neskončnosti. Spremenilo naj bi se v enooblično, entropično juho. Tako ali drugače bi morali prej ali slej vsi končati v tej brezoblični, dolgočasni, smrtonosni čorbi. Mar res? 

Tavamo med preteklostjo in prihodnostjo, le sedanjosti ne znamo občutiti.

Sl.vir: oaklandfreeuniversity.org

To bi se nedvomno zgodilo, če bi entropijski zakon veljal za vsa stanja in sisteme v vesolju. Časovni obrat ireverzibilnih (neobrnljivih, nepovrnljivih) procesov ni mogoč oziroma iz razkuhane čorbe ne moremo ustvariti nazaj, paradižnikov, paprik, bučk, čebule, mesa, začimb. Nekdo je celo izračunal, ko je iskal nazorne primere drugega termodinamičnega zakona, da bi morali zato, da se nam loči zmes kave in smetane, po tem, ko smo ju že temeljito zmešali, čakati krepko dlje, kot je starost današnjega vesolja. Torej je obnovljiv proces tudi v okviru termodinamične entropije mogoč, vendar še vedno v isti časovni smeri. Vesolje se torej ne bo razcefralo na pradelce in se bo očitno prej ali slej začelo krčiti. Toda ali to pomeni, da bo prišlo tudi do časovnega obrata, ko se bodo črepinje nazaj sestavljale v lončene sklede za kisanje mleka, je drugo vprašanje. Na to bi nam precej točno lahko odgovoril zgolj časovni popotnik, ki bi se v sedanjost dostavil s časovnim strojem.

Andrej Detela, Iskalec sintropičnih modelov in izumitelj
elektromotorjev za japonsko industrijo.

Sl.vir: Mladina

No, zaenkrat takšnega pajaca, ki bi elektrone in druge snovne gradnike pospeševal v povratni smeri, še nismo srečali, vendar, kot je prepričan Andrej Detela(2), entropijskega zakona še nikomur ni uspelo dokazati za poljuben splošen primer; niti teoretično niti eksperimentalno. In če upoštevamo omenjeni vidik, tudi smrti verjetno ni mogoče dokazati kot končnega dejanja žive snovi, ampak gre zgolj za domneve. 

Glavne težave nam povzroča to, da se procesov ne lotevamo procesno. Razumemo jih predvsem kot časovna sosledja, zgodovinsko zapisovanje spominov. Je potem kaj čudnega, če na staranje gledamo v njegovi entropični, propadajoči luči, ne pa kot trenutek, v katerem je možno sprožiti povratne, sintropične procese, čeprav se s smrtjo zgodi natančno to. Vzpostavi se namreč proces reorganizacije živih struktur, sam po sebi. Seveda le delno lahko govorimo o nekem sintropičnem modelu, saj proces, ki deluje v povratni zanki, še vedno poteka v poznani, linearni smeri. O pravi sintropiji pa lahko govorimo le, ko dosežemo tudi časovni obrat. 

Samoorganiziranje sistemov in struktur sproži povratne procese,
zaradi katerih je življenje praktično trajna lastnost vesolja.

Sl.vir: istock

Recimo, razbitine same sestavijo kozarec ali avto in to prav takšna, kot sta bila pred uničevalnim dogodkom. Meso obloži kosti, po žilah ponovno steče kri in človek oživi. Starec se pomladi, toplotna energija se pretvarja v različne potencialne energijske vrste (električno, svetlobno, vetrno in druge kinetične oblike). 

Leno sledimo učenjakom, ki so entropijo, pot v brezobličje postavili za končni smoter našega vesolja. Seveda, ko sledimo teoriji, ki nas prepričuje z dogajanji na vsakem koraku, ne vemo, da je eden izmed njenih glavnih utemeljiteljev, fizik Ludwig Bolzmann podlegel zaradi psihične izčrpanosti, ko se je domala celo življenje zaman trudil, da bi matematično dokazal splošno veljavnost entropijskega zakona. Lera 1906 se je usmrtil na Devinu pri Trstu, potlačen, razočaran in hudo depresiven. Nič manj naporno ni bilo delo drugih učenjaških velikanov, ki so podvomili v entropijo in poskušali prodreti na neraziskano področje sintropičnih modelov, čeprav si niso sodili z lastno roko (Wilhelm Reich, Erwin Schrödinger, Nikola Tesla, Ilya Prigogine …). 

Vedno manj uglednih znanstvenih imen verjame, da se vesolje
spreminjav entropično juho.                       Sl.vir: quantamagazine.org

Sintropija je nova življenjska znanstvena paradigma, pravi Andrej Detela v knjigi Sintropija v polifaznih zibelkah. Tako vsaj lahko razumemo samoorganizirano živo snov, vključno s pripadajočim biopoljem. "Beseda ima dvojni pomen: v matematičnem smislu je to negativna entropija, v procesnem smislu pa je samoorganizacijska sposobnost narave."(3)   

Vodnjak nesmrtnosti očitno iščemo na popolnoma napačnem kraju. Časovno istosmernih bioloških procesov ne more upočasniti ali jih celo zaustaviti, če ne premagamo zakonitosti same entropije, ki jih narekujejo.

Wilhelm Reich, nemški psihoanalitik, ki se je pred nacisti zatekelv Ameriko,
da so ga potem tam demokratične oblasti ugonobile v zaporu, ker je z
orgonsko energijo sprožil preplah med okostenelimi znanstveniki.

Sl.vir: kick starter 

Vera v njeno absolutnost je ključna pri vztrajanju na poti v pogubo in starci z vsemi bolezenskimi težavami in telesnimi spremembami logična posledica nekritičnega razmišljanja o življenjskih smotrih. S takšnim, fatalističnim pogledom na življenje in njegovo prihodnost vsekakor ne dvomimo, da se bo vesolje še naprej širilo ter nas raztrgalo na pradelce, da bo le zadovoljilo človekovi teoriji o minljivosti. A kaj, če ukrepa po nekem lastnem, samoorganiziranem principu in so sile pritega že sprožile gibanje v nasprotni, eksplozivni smeri. Bodo naši predniki morali gledati, kako njihovi potomci izginjajo v sadovih razvrata, namesto da bi se udejanjali?

Namigi:

(1) Niet. Igor Dernovšek, Aleš Češnovar. Lep dan za smrt. Četrti album. Vinylmania Records; 1996 

(2) Andrej Detela. Sintropija v polifaznih zibelkah. Elaphe d.o.o. Ljubljana 2014. "Bil pa je (entropijski zakon) teoretično dokazan za številne zelo poenostavljene fizikalne sisteme in bil je praktično preverjen na številnih ne pretirano eksotičnih primerih v naravi. Na tej izmuzljivi osnovi se je potem počasi vse bolj predpostavljalo, da zakon velja absolutno, torej v vseh možnih primerih (str. 366).

(3) Andrej Detela. Sintropija v polifaznih zibelkah. Elaphe d.o.o. Ljubljana 2014. Str. 39