Odreši nas intelektualcev in vsega drugega hudega, amen

Pa so se vnovič zbrali. Intelektualci namreč oziroma ljudje z večvrednostnim občutkom, ki sebe uvrščajo med novodobne razumnike. Zbrali so se, da vsaj delno omilijo frustracije lastne nepomembnosti. Zbrali so se in kot kakšni strupeni politiki izlili svoj žolč na predsednika države. Zbrali so se in podpisali pismo, v katerem ugovarjajo popolnoma legitimnim stališčem prvega državljana do vključevanja Turčije in Ukrajine v Evropsko unijo. Zbrali so se in državno avtoriteto pozvali k odstopu. Kot da je predsednik njihova izložbena lutka, ki jo v trgovini s političnimi igračami lahko kadarkoli zamenjajo s harlekinom po lastnem okusu. O Bog, odreši nas intelektualcev in vsega drugega hudega, amen!

Intelektualna sila 21.stoletja

Sl.vir: The Independent

Intelektualci nam znova solijo pamet. Večinoma gre za univerzitetne profesorje, za družboslovne "virtuoze", za znanstvene in strokovne avtoritete, ki poučujejo o pluralizmu, a ga očitno ne razumejo. Tudi po njihovi zaslugi so običajne potrebe ljudi zamenjale visoko leteče parole o demokraciji in osvoboditvi človeka. Gre za ljudi, ki so popisali na tone papirja, vodili številne raziskave, študente usmerjali metodološko, a očitno, če sodimo po javnem pismu, ne tudi svobodnjaško. Gre za ljudi, ki so prepričani, da človek in njegovo mnenje ne štejeta, če ni znotraj njihovih pojmovnih in ideoloških okvirjev. Gre za totalitariste zrcalnega tipa. Vedno stojijo na levi, ne glede na to, kako zagriženo se oklepajo desnega stebra. Če bi lahko, bi Trumpu, Salviniju, Johnsonu in zdaj še Pahorju zalepili usta in na oči nadeli plašnice, da bi rezgetali v pravi, njihovi smeri. 

In kaj je sploh zagrešil največji prostovoljec med predsedniki, da ga vrli intelektualci obračajo na ražnju? Nedavno je na Blejskem strateškem forumu, na katerem je sodeloval v pogovoru o prihodnosti evropske unije z estonsko predsednico Kersti Kaljudi, izjavil naslednje:

"Turški zunanji minister najverjetneje ne bo zadovoljen z mojim odgovorom, a ne nazadnje turški predsednik pozna moje stališče. Potegnil bi ločnico med Zahodnim Balkanom na eni strani in Turčijo in Ukrajino na drugi strani. Sam zagovarjam poseben status Ukrajine in Turčije in polnopravno članstvo za države Zahodnega Balkana."(1)

Predsednik, Jasno povedal, da EU ni več le gospodarska skupnost,
ampak v prvi vrsti politična.                                        Sl.vir: Gorenjski glas

Ja Pahor, ne plozaš, kot bi želeli samooklicani domači razumniki in zato so ti javno prisolili eno okrog nabritih ušes(2). Kot da bi gesta nekih bibliofilov, prevajalcev in spreobračevalcev besed in stavkov sploh še koga ganila. Gospe in gospodje so očitno spregledali, da se je slovenska romantika končala, in da vedno bolj štejejo dejanja, ne pa globokoumne misli. Na slednje se običajno opiramo, kadar žrtve na zgodovinskem oltarju opravičujemo s posvečenimi besedami. Ja, čas modroslovnih glasbenikov je nedvomno minil, očitno pa ne tudi tistih, ki poveličujejo lastna dejanja s knjigo pod pazduho. Le ti so prepričani, da se spoznajo na vse in da je pravilna zgolj njihova mišljenjska orbita, vse ostale pa rušijo naravni red. 

Gibanje jim očitno predstavlja težavo in osnove dialektike verjetno tudi. Proučevanje pojava še ne pomeni, da dojameš tudi njegovo bistvo. Nekaj je zgodovina, a nekaj popolnoma drugega gibanje. Prva je statičen pojav, medtem ko je drugo trenutek. Usmerjen je nekam v prihodnost, ni pa nujno. Treba ga je razumeti, da si po nerodnosti ne polomiš nog ali rok ali kar vseh udov, vključno z jezikom. 

Premočrtno intelektualno gibanje domačega enoumja

Sl.vir: Mindful.org

"Kritični intelektualci" trdijo, da razumejo odnose, človeka, njegove potrebe in pravice. To je nekaj takšnega, kot če bi od astronoma pričakovali, da nam pojasni temno snov in temno energijo, iz katerih se pretežno sestoji vesolje. Ni populistično priznati, da imaš drugačno mnenje, toda vztrajati pri nekih absolutnih načelih iz idejnih principov in javno blatiti nekoga, ker ne sledi tvoji demagoški doktrini, je ne le populistično, ampak tudi precej neokusno. Neokusno, ker z enoumjem ne moreš zagovarjati pluralnega procesa. Ne moreš hkrati prisegati na rožnato ter rdeče ali črno. Barve z mešanjem izgubijo prejšnje svetlobne in odsevne lastnosti. Nekaj podobnega se dogaja tudi z mišljenjem in ljudmi, ki živijo v različnih kulturah in političnih okoljih. Če pomešaš ves ta pisani kulturni svet, četudi na evropskih tleh, še nisi dobil kulturno poenotene Evrope. Zagotovo pa boš sprožil njen razpad na etnične in religiozne manj heterogene celote z višjo stopnjo notranje povezljivosti. 

Trenutno Ukrajina in Turčija še nista Evropa, če zanemarimo geografske vidike, nedvomno pa potrebujeta Evropsko unijo za lastne zunanjepolitične cilje, podobno kot številne druge države v skupnosti, zaradi katerih je projekt združevanja nenehno na preizkušnji. Toda intelektualci, ti inženirji abstrakcij, ne čutijo Evrope kot ogroženega organizma, ampak si jo zamišljajo predvsem kot skupnost nekakšnega kulturnega povprečja. Verjamejo v ireverzibilni entropični proces, v nekakšno mlečno kašo, s katero si bodo lahko vsi polnili usta. Verjamejo v ustvarjalni konflikt, ki naj bi botroval vzpostavljanju urejenega stanja. Verjamejo, da se ugasle zvezde ne morejo več prižgati, četudi tlak v njih narašča. Kakorkoli že, verjamejo v evropski mir, ki je nastal po grozljivih krvavih avanturah, ne pa tudi v vojne, ki pustošijo po Levantu in je vprašanje, če vodijo proti neki obetavni, skupni prihodnosti. Verjamejo v teorijo in to utemeljeno na abstraktnem mišljenju!

United colors of Beneton: Močni v različnosti - teorija!

Sl.vir: Positive Growth Inc

Družbenost, človečnost in človekoljubje še zdaleč niso fenomeni, ki jih razumejo zgolj domači intelektualci. Če že, dojemajo le en vidik, ki je vrednostno utemeljen v njihovih prepričanjih. In tako kot nimajo monopola nad resnico, ga nimajo tudi nad razumevanjem pojavov. Od kje jim potem hrabrost, da lahko tako ognjevito nastopijo proti mnenju drugega človeka. Vzgojna zanka bivšega totalitarističnega sistema očitno še vedno deluje v podzavesti večine podpisanih intelektualcev. Prav ta in nič drugega, sploh pa ne kakšna kritična presoja argumentov, jih naganja, da uperjajo prst proti vsakemu, ki ne sprejema njihove mišljenjske diktature. 

United colors of USA: Močni v različnosti - praksa!

Sl.vir: America Magazine

Ne, ne govorim o tem, da nekdo, tudi domači intelektualci, nima pravice izpovedati lastnega mnenja o stanju, pojavu, politiki, interesih, o bilo čem drugem. To je v vsakem pogledu zaželeno, če prispeva k širši razpravi. Je pa skrajno narcisoidno, naduto in ponižujoče hkrati, če se takšno mnenje pojavlja predvsem kot očitek nekomu, ki misli drugače. 

"Ne potrebujem nekoga, da me umsko utruja, ampak takšnega, ki me bo predvsem dobro nategnil," mi je pred leti rekla priletna profesorica, ko je z menoj prebirala kritike na nedavno izdano poljudno napisano strokovno delo. Razumovanje ima očitno meje, drugače pa mu jih je treba postaviti. Nihče namreč nima pravice, da te napada ali si te celo podreja v imenu razuma. Razum je namreč lastnost, s katero se ni mogoče okititi, je pa mogoče z njim sobivati. Na neki način je podoben močnemu diabetisu. Povzroča razjede in to predvsem v osebnosti, s tem, ko se krepi narcisoidna struktura v človeku. Razumniki torej niso kralji, so predvsem nekakšni berači v demokraciji, ki se spopadajo z drugimi glede tega, čigava Zemlja je bolj ploščata. 

Navedka:

(1) Cerar: Slovenija podpira turški vstop v EU. MMC RTV SLO Ljubljana. https://www.rtvslo.si/slovenija/cerar-slovenija-podpira-turski-vstop-v-eu/499237 ; 11. 09. 2019

(2)  "Dajmo miška mala!", je vzkliknil na ulični četvorki, kamor so ga povabili maturantje pred leti. Tudi takrat se je zbralo vse, kar zaudarja po dvomljivi morali in neusmiljeno klestilo po Miškolinu.