Bogovi osončja

Dokler ne bomo dojeli, da smo dejansko edini bogovi osončja, da so svete knjige napisane z našimi rokami in v njih nič drugega kot lastne pobožne želje po moči in obvladovanju rodov, da vesolje gradijo in oblikujejo natančno isti gradniki, iz katerih smo sami, da z znanjem in tehnologijami postopno spoznavamo in obvladujemo zavest ter smo hkrati nič manj kot tvorci prihodnjih kozmičnih stanj, izumitelji časovnega obrata in termodinamičnega preobrata iz entropije v sintropijo, toliko časa bomo hlapčevali sebi in izkoriščali drug drugega. Ne iz hudobije, ampak iz omejenega prepričanja, da takšen pač svet mora biti po božji volji. 

Po izračunih bi lahko v 40.000 letih poselili Rimsko cesto, v kolikor bi se naš razvoj nadaljeval s sedanjim tempom.                                                                                                                                       Sl.vir: Medium

Božja volja je namreč usoda. Prepričanje, da naše življenje vodijo in spreminjajo skrivnostne ezoterične sile, zvezde, ki mogoče sploh ne svetijo več, vendar zaradi svetlobne zakasnitve tega še ne vemo. Gledamo v vesolje. Gledamo v preteklost, a pozabljamo na sedanjost, s katero smo obdani prav tu, ta trenutek. Čakamo na pogrom ali odrešitev, ki naj bi prišla nekje od tam zgoraj. Ne vemo, da ju nosimo v sebi, da sta del nas. Še vedno verjamemo, da odveza prehaja po nekakšnih pooblaščencih do nas. Ne zaupamo samoobtožujočemu trpljenju, notranjemu procesu, ki je v bistvu botroval razvoju filozofije, modroslovja, vede, ki nas poskuša na logičen način prepričati o smotrnosti obstoja. 

Mislim, da nam ni ravno najbolj jasno, da so za mistično obredje potrebni duhovniki, za njegovo pojasnjevanje znanstveniki. Ko bodo slednji presegli število prvih, in to bo v kratkem, se bo knjiga stvarstva odprla, Zemlja pa postala planet nesmrtnih.  

Mediatorji med bogom in človekom.

Sl.vir: Sanbay

Je teologija znanost? Ne, ni, ker se ne loteva dogodkov, ki jih pojasnjuje, kritično in dvomljivo. Jezus Kristus je odšel v nebesa (vnebohod) in Marija brezmadežna, je bila tja vzeta (vnebovzetje). In zanimivo, nebesa so nekje nad nami, a dobro vemo, da tam ni drugega kot potujoča svetloba. z oddaljenih teles in vročih kozmičnih stanj. Tako je in nič drugače. Vsaka vera obstoji natančno toliko časa, dokler verjamemo v resnice, na katerih temeljijo zgodbe. Osebe, ki so predmet verskega poveličevanja, so sicer nekoliko trajnejše, vendar brez vsebine, ki jim pripisuje mistični pomen znotraj občih dogodkov, prej spominjajo na na arlingtonske nagrobnike pozabljenih padlih vojakov kot na kaj drugega. Teologija ni znanost in podobno neznanstvene so tudi številne druge vede, ki se predolgo oklepajo istih resnic. Namreč, resnica je že sama po sebi neobjektivna, zgolj pogojno dokazljiva in zato v celoti neznanstvena. Priznamo ali ne, je subjektivna, pristranska, odvisna od oči, ki jo opazujejo, od same oddaljenosti od dogodka, stereoskopskega razmika med očesoma, svetlobe, v kateri se opažanje dogaja, predvsem pa od v glavo vbitih stališč in vrednot, v veliki meri tudi od pričakovanj, kakšne koristi nam bo določeno opažanje prineslo. Lahko bi rekli, da je resnica ena izmed najbolj pomembnih identitetnih lastnosti človeške subjektivnosti. Sklicevanje nanjo pa eno najbolj samoljubnih, narcisoidnih dejanj. Resnicoljubni ljudje so torej skrajni egoisti. Sicer priznavajo, da smo vsi čuteča bitja, vendar zanikajo, da so čutna dojemanja in občutki različni. 

Ime "Pravičnega" se izgovarja s strahospoštovanjem.

Sl.vir: Al Arabiya

V različnih kulturah različno dojemajo pomen božjega. Torej je tudi bog lastnost subjektivnega, posamičnega dojemanja in čutenja. Je resnica, ki jo je mogoče poenotiti šele obredno. In o tem, kateri obred je pravi, se ljudje natezamo že tisočletja. V tem času so vznikle številne cerkve, številne verske organizacije, ki prisegajo, da le one razumejo izvornega boga, vedo,  kako mu ugoditi ter kako se pokloniti. A največkrat je ta njihov bog tako šibek, da morajo poseči po razdejanju, po najbolj zlobnem človeškem prepričevanju, po topovskih salvah, raketnem obstreljevanju, povzdigovanju in čaščenju mrtvih vernikov. Redki se priklonijo in redki preživijo, a ti, ki ostanejo, bežijo v dežele, kjer je božja volja spravljivejša in nebes še niso obzidali z rezilno žico. 

Oprostite, na kateri strani je že svoboda?

Sl.vir: swissinfo.ch

A resnica za rezilno žico ni več resnica. Je zgolj pravica privilegiranih, je dogma, absolutno, brezprizivno vedenje. Bogu z vzhoda ne puščajo k bogu na zahod. Torej božje le ni tako veličastno, nebrzdano, vsemogočno, da bi se lahko mimo človeških meja zlilo v eno in zavladalo nad omejenim, šizoidnim razumom. "Pridi k nam tvoje kraljestvo. Zgodi se tvoja volja!" Gre za prazno upanje ali za posredno udejanjanje njegove volje? Tega trenutno še ne vemo, vendar si bomo morali prej ali slej, že zaradi lastnega duševnega miru, priti na jasno, kdo tiči za vsem tem duhovnim spreobračanjem sveta? Kdo se dejansko igra boga na škodo nas vseh?

Kiborgovo odraščanje v senci pravičnega.

Sl.vir: Unicef USA

Deček in deklica sta letela čez razrito polje brez nog. Božja volja jima jih je vzela, znanstveniki v neki deželi na severu so jih vrnili. Neestetski, vendar sila praktični bionični deli telesa postajajo del vsakdanjih zgodb. Zmaga razuma nad ceneno ideologijo je očitno potrebna, da Zemlja pospeši vrtenje okrog lastne nekoliko nagnjene osi. V dobi bogov svet stresajo potresi, poplavljata ga voda in vroča lava, rušijo orkanski vetrovi, meteorji iz vesolja, odplavljajo zemeljski plazovi in spreminjajo v preobilico ogljika požari. V prihajajoči dobi razuma bo uničenje, tako kot stvarjenje v rokah človeka. Slednjemu se zato ne bo treba več izgovarjati na nekakšne nadnaravne sile, neskončno božjo dobroto, ki s strelo in gromom v roki skrbi za človeško spodobnost. Migracije prav gotovo ne pomenijo konca spopadov enoumij, so pa napoved nekega obdobja, v katerem bo pluralizem dobil nov zagon. Vsekakor močno obremenjen začetek. Bo potrebnega pol ali kar celo stoletje, da se nakopičene travme razvodenijo skozi generacije in postanemo ljudje bolj učinkoviti, pa tudi manj revni in prežeti z optimizmom ali pa nas bo epigenetsko vgrajeni strah še bolj razdvojil.  

Ko je treba zaščititi demokracijo pred ljudstvom.

Sl.vir: analiziraj.ba

Prvič v vsej človeški zgodovini se nam ponuja skupna priložnost. Nasilje kot običajno sredstvo za razčiščevanje z drugačnostjo se nam ne zdi več tako samoumevno. Nasprotno, o njegovi neučinkovitosti razpravljajo zmeraj pogosteje in države vedno redkeje posegajo po njm. Postaja civilizacijsko nesprejemljivo. Očitno je vseeno uspelo mednarodnemu terorizmu nekako prepričati množice, da z bombami, nasiljem, poniževanjem in zastraševanjem, ni mogoče reševati boga, kaj šele sveta. Verjetno to ni bil njegov namen, a boljše protivojne reklame bi si ne mogle omisliti še tako pretkane demokracije, ki se danes spopadajo za oblast na svetu. Iz generacije v generacijo postajamo ljudje vedno bolje samoorganizirani, učinkoviti in optimističnejši. Državi smo začeli kazati roge, in tako je tudi prav.

Nedvomno prihaja obdobje novih paradigem. Umetna inteligenca že napoveduje takšen obči vzorec. Pod težo njihove prepričljivosti in organizacijske učinkovitosti bo klonil demokratični, zatiralski red. Pa saj ljudje ne potrebujemo oblasti, kot nam to nenehno dopovedujejo različni družbeni dajedalci. Oblast je zastarela oblika nadzora, ki jo bodo sodobni samoorganizirani sistemi presegli v pol stoletja. Moč in nadzor oziroma zakonite sile prisile danes varujejo predvsem tiste, ki si prilaščajo sadove našega ustvarjanja. To so korporacije, politične stranke, finančne ustanove in državna birokracija. Penologija je tako predvsem veda, ki se ukvarja z vprašanjem, kako vzgojiti družbo, da ne bo posegla po vzvodih oblasti, ki varujejo omenjene privilegiranje izkoriščevalske strukture. Ljudstvo torej ne potrebuje poklicnih pretepačev, da bodo nad njim vihteli pendrek, ampak zgolj gumijevke, da bo samo udarilo po takšnih, ki si to zaslužijo!