Covid-19, bolni ali presrani?

Videti je, da jim je do neke mere dejansko uspelo koronavirusno pandemijo spremeniti v glavnega sovražnika človeštva. Kar naenkrat to niso več armade, ki kopičijo jedrsko orožje v arzenalih, industrijski in transportno logistični koncerni, ki pustošijo po prostoru in degradirajo življenjsko okolje niti neoliberalni kapitalizem, ki meče ljudi na cesto in znižuje njihov osebni ter skupni standard. Koronovanje je postalo obča obsedenost, zaradi katere smo prave probleme človeštva potisnili na kraj, temeljnim pravicam pa smo se pripravljeni odpovedati v korist nekakšne navidezne osebne varnosti, ki nam jo seveda obljubljajo, a prav pričujoča pandemija je dokazala, da je sploh niso sposobni zagotoviti. 

Nekoč preteče nuklearne bojne glave očitno ne ganejo nikogar več, zato so se lovci na politične položaje spravili nad ljudi z biološkimi agensi in zdravstvenimi algoritmi, da nas primorajo v panično poslušnost.

Sl.vir: CampaignforNuclearDisarmament

         Kljub temu bodo pognali v zrak nadzvočne lovce, s katerimi nas bodo poskušali prepričati v zmagovalnost našega početja. Njihovi zvoki bodo namesto prvomajske budnice parali ušesa in poskušali preglasiti dvomljivce. No ja, za slavjem vedno prideta streznitev in glavobol. Tako bo tudi tokrat, ko mnogi, necepljeni, še vedno čakamo, da nas povoha običajna sezonska gripa, a vse kaže, da nas je to leto čudežno obšla. Ljudje so obolevali in umirali le še za boleznijo covid-19. Mogoče bi o njej  kaj več lahko povedali ljudje, ki so prav tako na ključnih položajih, a so se na napad "smrtonosnega"  virusa odzvali skrajno posmehljivo. Recimo tanzanijski predsednik, ki je namesto pravih vzorcev poslal na testiranje brise sadja, motornega olja, kunca in koze ali beloruski predsednik Aleksander Lukašenko, ki se je nad nadlego, zaradi katere so države zapirale meje in ustavljale proizvodne pogone, spravil s hokejsko palico v prepolni ledeni dvorani v Minsku. No, toliko o tem, da niso vsi boga boječi klečali in molili za odrešitev po karantenah, pa se zato njihove države in sami niso znašli v nič bolj kočljivem položaju od drugih. 

Aleksander Lukašenko: "Dajte no, kje le vidite nad ledom kakšen virus?"

Sl.vir: rmx.news

O samem virusu in bolezni je cel kup neznank. Recimo, ni jasno, kako so za virus, o katerem vedo tako malo, lahko izdelali zanesljivo indikatorsko orodje. Prvič človeški genski zapisi niso enaki, ampak so si podobni ter prožijo neistovetne encimske kaskade in drugič. SARS-CoV-2 je ime za virus z več različnimi sevi, katerega RNK se z vsako podvojitvijo nekoliko spremeni, torej je tudi vpliv virusa na različne človeške organizme malenkost spremenjen ali kar precej drugačen, če upoštevamo, da imamo ljudje različne genske predispozicije. Je slučajno kdo od diagnosticiranih slišal, da so mu diagnozo postavili z dvomljivim testom. Ne in tudi drugače, so pošiljali medijem podatke in ti so jih zvesto kot psi čuvaji povzemali in širili med javnost. Tako na izteku epidemije niti slučajno ne vemo, koliko je bilo res obolelih za covid-19 in koliko jih je umrlo zaradi omenjene bolezni, pri kolikih pa je bila le spremljajoči, čeprav ne usodni simptom. Preprosto, zadovoljimo se s podatkom, da se pri 80 odstotkih, številko si je spet nekdo izmislil, bolezen dokazuje v milejši ali skorajda v nezaznani obliki. 

Uradni epidemiologi streljajo na pamet in po prostem preudarku jim sledi tudi večina vlad. Med njimi tudi takšne, ki bodo zmago nad virusom in boleznijo covid-19 proslavljale z vojaškimi lovci v zraku in z maskami v desnem žepu; zgolj toliko, da bo vse skupaj videti kar najbolj resno in nevarno. Vedno je pomemben predvsem vtis, še posebej, če državo vodijo povzpetniki, koristoljubneži in nesposobneži. Slednji so se tudi spomnili vseh teh državnih protokolov in odlikovanj. Ne da bi dejansko čemu služili, ampak da bi preprosto prikrili resnico, da je država vedno na strani izkoriščevalcev, nikdar izkoriščanih. 

Množična grobišča. S takšnimi, scenskimi posnetki naj bi prepričali
nejeverne Tomaže za kako nevarno epidemijo dejansko gre.

Sl.vir: HumanRightsWatch

In tako bo tudi tokrat, čeprav nam za zdaj pravo presojo še zamegljujejo z nedodelanimi ukrepi pomoči, s katerimi naj bi ublažili ekonomsko in socialno postkoronsko krizo. Mogoče bomo tokrat res nekaj malega dobili v dar, predvsem ljudje, ki so pomoči najbolj potrebni zaradi izmikajočega in presihajočega dela. Toda tisti najmočnejši so že dobili ali pa bodo znova prejeli izjemne kredite in spravili banke v ponovne likvidnostne težave. Da smo prav ljudje tisti, ki potem plačujemo za tvegane naložbe in posojila za kritje primanjkljajev, dobro vemo. Torej na kratki rok nam bodo na hitro zmetali nekaj peska v oči, ko bo minila začetna zaslepljenost, pa nas bodo ponovno pekle, ko bomo gledali, kako nas izmozgavajo zaradi pomanjkanja delovnih mest in dela nasploh. Če smo v preteklosti po vsaki gospodarski krizi vedno imeli upanje, da se bo krivulja delovanja ponovno obrnila navzgor in bomo deležni občega blagostanja vsaj nekaj časa, tokrat ni tako. 

No ja, tudi tokrat bo prišlo do obrata, toda digitalna ekonomija 4.0 bo odpravila številna delovna mesta, najprej tista, ki so jih že postavili na čakanje ter tista, ki jih oblegajo številni prekarni. Posledice krize se torej ne bodo socializirale, kot nam signalizirajo trenutno. Kmalu bomo spoznali, da so razlike med nami še večje, tako po prihodkih kot po človeški vrednosti. Se bodo pa zato enormno povečali dobički korporacij in njihovih nabavnih verig. Če smo do sedaj zgolj obtoževali države, da se nagibajo v smeri vedno večjega izkoriščanja, bomo tokrat neposredno občutili njihovo pokoritev neoliberalizmu. Svobodni trg bo namreč deloval le, dokler se ne bo znašel v težavah, potem pa bodo države zasebnike reševale z javnim denarjem in na račun občega ter osebnega standarda večine državljanov. 

Koronovanje je prvi odločnejši korak v tej smeri, trepetanje za življenje pa palica, ki nam bo pravzaprav upognila hrbte, s katerih nam bodo poljubno rezali trakove. Na račun občutka večje zdravstvene varnosti se bomo odpovedali osebni svobodi. Na začetku bodo to programi, nameščeni na prenosnih telefonih, preko katerih bomo pravočasno obveščeni, če se nahajamo v bližini kužnih, da bomo lahko vzpostavili primerno prostorsko distanco. Ne bomo pa vedeli, če oblasti, ki bodo podatke posredovale, niso na seznam uvrstile koga od motečih, neželenih kritikov, da bi ga socialno izolirale in na ta način onemogočile, utišale. Le poglejmo delovanje obstoječe vlade, kaj ne poskuša že sedaj z različnimi podtikanji in blatenjem diskreditirati posameznikov, kot da bi ne bili zanjo enakopraven del življa, v imenu katerega odloča.

Bolezen covid-19 se je pokazala kot eno bolj prepričljivih propagandnih
orodij za dokončno udejanjanje neoliberalne države.

Sl.vir:MisesUK

Nadzor in zagotavljanje poslušnosti je del patriarhalnih, nazadnjaških vrednot. Spoštovanje in uklanjanje je epigenetsko vgrajeno v miselno strukturo desničarjev. Toda, trditi, da so na splošno vsi, ki se izdajajo za levi pol, imuni na patriarhalne vzorce poslušnosti, bi bilo neumno. Sila malo je svobodnjakov, ki so miselne procese filozofsko nadgradili do ravni, da dejansko ne čutijo potrebe po tem, da bi koga nadzirali oziroma da bi kdo nadziral njih, ki preprosto ne čutijo nobene potrebe po kakršnemkoli paternalističnem odnosu. Torej, če iz rečenega potegnemo dedukcijski sklep, smo lahko prepričani, da bi ne vodili popolnoma iste politike, če ne celo bolj zadrte, stranke in vodje osmišljene leve usmeritve, ker bi ne imeli proti sebi zagriženih deklariranih nasprotnikov proti nazadnjaštvu? Le poglejmo, v katerih državah vse sprejemajo zakonske podlage za elektronski nadzor nad ljudmi pod krinko njihove boljše zdravstvene varnosti. V manjšini so tiste, ki naj bi jih vodile desne vlade. 

Saj niso pozabili na njih! Le prepustili so jih "nemirnemu" počasnemu
odhajanju.                                                                             Sl.vir: TeAra

Deklarirano levičarstvo, podobno kot samooklicani feminizem ni nič bolj imuno proti nazadnjaštvu od ljudi, ki presegajo na tradicionalne vrednote; vera, dom, oblast, in poskušajo živeči življenjski slog očuvati za vekomaj. Ne nazadnje so se številne nadzorstvene in manipulativne tehnologije porodile prav v glavah ljudi, ki sebe uvrščajo med družbeno napredne. Gledano antropološko je nazadnjaštvo sila težko breme, ki ga je evolucija postavila ob bok tveganju, predvsem da omili, če že ne uravnoteži posledic prehitrih skokov in preskokov. Toda, kar je biološko še zdaleč ni tudi družbeno učinkovito. Doba pravih totalitarizmov, če sodimo po predlogih, kako odgovorit na epidemične grožnje, šele prav prihaja, in nihče ne more reči, da ne bo eskalirala v družbe pogojne svobode, v katerih bodo strogo varovana taborišča postala odlagališča za nezaželene; za vse, ki bodo kvarili vzorec povprečnega, politično določenega blagostanja. Nekaj podobnega se je namreč že nakazalo z izolacijo starostnikov v domovih po Evropi v času najhujše epidemije. Koga vse bodo v bodoče uvrstili med "populacijo počasnega odhajanja", pa bomo verjetno kmalu doživeli, če se ukrepom, ki nas družbeno in družabno oddaljujejo ter osebno razdvajajo, ne bomo odločno postavili po robu.