Nekoliko drugačna budnica, razhudnica

Tokrat ne bo plamenečih kresov, zanosnih sindikalnih govorov, jutranjih budnic in ljudskih shodov. Tokrat praznika ne bo. Delavska država je dokončno pokopana, tudi na simbolni ravni. Stoletni običaj je povozil nekakšen virus, ki se je baje izmuznil iz laboratorija na Daljnem vzhodu in dokazal, kako šibki so v bistvu človeški rodovi in pravice, ki utemeljujejo njihovo življenje. Tokrat ogenj ne bo prečiščeval dvomečih duš, jih polnil s pričakovanji in upanjem na solidarnost. Kužna bolezen je bolj kot ljudi presenetila njihove organizacije, sindikate. In odslej, če se delavstvo ne bo znalo organizirati in zaživeti v izrednih razmerah, bo postalo breme; breme lastnega obstoja.

Ko smo še imeli praznik!

Sl.vir: Facebook

V dobrem mesecu so milijoni ostali na cesti. V naslednjem bodo na brezpotjih obtičale prave armade brezposelnih. V Sloveniji se predvideva, da bo takšnih krepko čez sto tisoč. Trenutne pomoči so bolj ali manj začasne, ne pa tudi delo na domu in čakanja, da podjetja znova poženejo jermenice. Za mnoge bo odhod na delo postal preteklost. Postali bodo reči, s katerimi se bodo ukvarjali uradniki, predvsem na daljavo. Postali bodo komunikacijski šum, rezervna delovna sila, ki bo obstoječim zaposlenim nenehno zniževala ceno dela. Dobički korporacij v zgodovini planeta še niso bili tako ogromni, kot se bodo zgodili v tem obdobju. V boju proti kapitalu slednji zmaguje, medtem ko bo delavec le še tekmoval s strojem ali drugim delavcem, ki mu bo stal nasproti. Kot da ima virus to odliko, da tolče zgolj po enih, čeprav so organizmi enih in drugih enako občutljivi nanj. 

Ja, telesa so podobno občutljiva na razmnoževanje agresivnega virusa, ne pa tudi organizacije. Tiste, katere upravljajo imetniki kapitala, so dejansko odpornejše od delavskih. Ne le zato, ker imajo na voljo več denarja, ampak ker je hrepenenje po obstoju in preživetju preprosto močnejše, ker je plenilski instinkt bolj surov in ker kapitalisti lahko tveganja preprosto prenesejo na delavce. Slednji so šibkejša plat človeštva in to ne glede na dvignjene in boleče skrčene pesti ali pa prav zaradi njih. 

Dvignjene pesti namreč ponazarjajo šibkost, medtem ko streznitev vedno prinese zgolj krepak udarec po mizi. In tistih, ki resnično znajo tolči po njej ter hkrati držati pohlep na dostojni razdalji od sebe, je v delavskih vrstah malo; očitno mnogo premalo. Pisanje prošenj za delo in postopanje v vrstah pred zavodi za zaposlovanje, je dokaz stisnjenih pesti. Prava izpoved nemoči, ki se preobraža v bes in ta potem največkrat klesti po lastnih ljudeh, dokler se ne zlije v nemoč ali v osebno kapitulacijo. 

Koronovanje bo izdatneje okrepilo korporacijske dobičke

Sl.vir: VoiceofAmerica

Delavci torej obstojijo! Kaj pa delavstvo? Zavest plemenitih ciljev in hrepenenj. Kam le se izgublja slednja, predvsem tista, ki še ni nasedla potrošniškim mitom in prepričanju, da je grabljenje edini življenjski smoter? 

Sindikati že nekaj desetletij niso več pravi odgovor. Bili so v prvih tridesetih letih prejšnjega stoletja. Še vedno zagovarjajo le delavce, nikdar delavstva. Borijo se za mezde in v tem neskončnem boju, zdaj gor zdaj dol, se krepijo predvsem funkcionarski položaji. Delavci, že če pogledamo pri nas doma, pa še vedno nimajo sredstev za solidno življenje. Ne tisto na podeželju, ampak v mestih, kjer bi moral vznikniti sodobni, samobitni meščanski značaj. 

Večina delavcev tako še vedno živi iz rok v usta, nima osnovnega premoženja za solidno bivanje, nima sredstev za preživljanje, ko se znajdejo na cesti, si ne upajo pogledati lastnim otrokom v oči, ker se usoda tako neusmiljeno in podlo poigrava z njihovim življenjem in pričakovanji potomstva. Ko ostaneš pred vrati podjetja, nisi več član sindikata. Za koga se potem ti sindikati sploh dajejo, komu služijo, komu gredo na roko? Delavcem? Verjetno ne, ker so človeka razdelili na zaposlenega in brezposelnega. Za slednjega jim ni mar, za prvega vzdržujejo nekakšen socialni dialog, ki večini ne omogoča niti solidnega mesečnega preživetja. 

Sindikat je skrbniška utvara.

Sl.vir: FinanaceLive

Oh, kako veličastno se sliši:"boj za delavske pravice"; za obvezni počitek, malico, za povrnjene stroške za vožnjo na delo, za zdravstveno zavarovanje. Oh, kako veličastno se sliši, toda če vse te koristi pretvorimo v denar, vidimo, da mora večina še vedno najeti posojilo, da si lahko kupi starejši avto, in se z njim vozi na delo, kjer drugemu ustvarja dobiček. 

Sindikat je skrbniška utvara. Finančni podatki namreč kažejo, da se po njegovi zaslugi krepi predvsem kapitalizem in ne delavstvo, da je slednje praktično zamrlo, s tem ko sprejema vlogo žrtvenega jagnjeta na svoja pleča. Sindikat skrbi, seveda v okviru socialnega dialoga, kot temu veličastno pravi, za minimalne pravice, za minimalna merila, po katerih je še možno kolikor toliko spodobno delati in prinašati drugim zaslužek. Sindikat skrbi za kapitaliste, ker podpira značaj kapitalistične proizvodnje.  

Kam je torej izginilo delavstvo? Kam je torej izginila zavest, ki ljudem narekuje, da se morajo nenehno truditi za izboljšanje eksistenčnih in življenjskih pogojev, da si zaslužijo, da živijo vsak dan boljše, da je življenje tudi zabava in sploh ne garanje? Kam je torej izginilo prepričanje o celovitem človeku, o nekom, ki ne more sebe preprosto ločiti na delo za druge in na delo zase? V trenutku, ko se nam vsem postavlja življenje na glavo, je to še kako pomembno vprašanje. 

No ja, delavstvo, delavski značaj in zavest, še zdaleč nista izginila, niti se nista utopila v potrošniški miselnosti, kot nas to prepričujejo nekatere sociološke šole. Delavstvo je namreč tako plemenita ideja, da preprosto ne more preminiti v človekovi zavesti, kot kakšen neprijeten spomin. Delavstvo je namreč integrirano v vsakem od nas. Je plemenita celota, ki pravzaprav daje človeku smisel. Zaradi delavstva se je ne nazadnje človeštvo tudi družbeno udejanjilo in preživelo in njegov vsebinski pomen še zdaleč ni tako prepleten s kapitalistično proizvodnjo, kot nam to želijo vcepiti v glavo. Tudi zato sindikati niso nikdar dojeli pravega pomena človeka, pravega pomena besede, ki človeštvo pravzaprav udejanja. In še vedno mislijo, da je življenje mogoče ločiti od dela, plačanega hlapca od tistega brez dela. 

Namesto dejanj, dvignjena pest. Ne opozarja, ampak ponazarja bes.

Sl.vir: NewFirst

Veliko bolj celovito od sindikatov so človeka dojele posamične nevladne organizacije. Slednje so tudi precej bolj aktivne pri sooblikovanju odnosov znotraj obstoječega sveta, predvsem pa veliko bolje pripravljene na spopad z neoliberalnim konceptom, ki želi obstoječo zdravstveno krizo izkoristiti izključno v korist velikih zaslužkarjev. Razumeti moramo, da so vlade v nekaj urah sprejele odločitve, za katere so prej potrebovale desetletja, da so kar naenkrat začele udejanjati zamisli o totalitarnem nadzoru nad ljudmi in da celo sami hrepeneče segamo po nadzorstvenih digitalnih programih, v upanju, da nas bodo držali na varni razdalji od kužnih. Za zdaj se še ne sprašujemo, kako bomo dojeli takšno prostorsko distanciranje od obolelih, ko bomo sami postali rumena pika, opozorilo na sosednjih telefonih in se nas bodo njihovi imetniki začeli izogibati v velikih lokih. Ne razumemo, da se bo jutri med rumenimi ali celo rdečimi pikami znašel tudi kdo, ki je popolnoma zdrav, a oblasti ne bodo želele, da se družimo, povezujemo z njimi. 

Kateri virus je okužil delavski značaj??

Sl.vir: Sentrupert.si

Veliko stvari ne razumemo, a se kljub temu navdušujemo nad skrbjo, ki nam jo tako velikodušno ponujajo vlade. Strah je otopil našo pazljivost in razum, tako da tudi demagogijo sprejemamo za suho zlato. Niti ne opažamo, kako odvečni smo dejansko postali, kako nas bodo že jutri znova preštevali v vrstah in zahtevali od nas, da delamo še za manj denarja kot smo. Iz bede, v katero nas načrtno peljejo, nas ne more izvleči nihče drug kot sami sebe; ne država ne sindikati ne druge delavske organizacije ne morejo preprečiti tega. Mogoče so nam lahko v uteho, mogoče v občasno pomoč, toda za boljše materialno in duševno počutje moramo poskrbeti v prvi vrsti sami. Odločnost je vedno na strani zmagovalcev in zavest o delavstvu, ki si nenehno izboljšuje pogoje za obstoj človeštva, nam je lahko pri tem v dobro oporo. Vera v sočloveka, v vzajemnost in solidarnost iz nas ne bo naredila bogatašev, vsekakor pa ljudi, ki bomo znali dobro živeti, tako da nam bogati niti ne bodo več mar; saj bomo kmalu ugotovili, da jih za obstoj človeštva niti ne potrebujemo.