Parlament na biciklih

Včasih se mi resnično zdi, da so življenje zgolj sanje na poti v smrt. Takšni občutki me še posebej spreletavajo nekaj zadnjih mesecev. To sobivanje s korono postaja svojevrstna obsedenost, čeprav se v sami dinamiki življenja ni spremenilo dejansko prav nič. No ja, razen poudarjanja dimenzije smrti. Naenkrat, predvsem po zaslugi državnih vodstev, je ta postala prevladujoči pojem v našem dojemanju, življenje samo pa silno tveganje bivalnih slogov, ki se jim predajamo ljudje. Tokrat neposredno lahko občutimo, kako relativna je resnica, kako silno odvisna je od našega pogleda na dogajanje samo. 

Pri dirki za demokracijo ni pomembno, kdo bo prej na cilju, ampak, kdo bolj pravilno zazna pot do njega.

Sl.vir: KamnikInfo

Smrt je sestavni del bivanja. Preko nje se življenje preobraža v nove oblike, čeprav mogoče ne ravno v podobna zavestna stanja. Vsekakor gre za enega najbolj občutljivih procesov našega dojemanja, gledano biološko pa zgolj za vzpostavljanje eksistenčnih razmerij, mogoče tudi ravnotežij. Toda ko postane smrt napovedani izid, kar se trenutno dogaja, se začnemo bolj kot drugače oklepati niti, ki nas veže s tem svetom. Podzavestno poskušamo ubežati neizbežnemu in zavestno se postavljamo po robu številkam, statistiki, ki v medletnih primerjavah ne odstopa kaj dosti. Naenkrat verjamemo, da politika dejansko obvlada mrtvaški ples in nas bo iztrgala vključevanju v to neskončno kolo obratov. Niti pomislimo ne, da je trenutno prav politika, njeno ukrepanje in nečimrnost vodilnih tisto, kar nas še hitreje potiska proti pogubni spirali. Ne pomislimo, da s tem, ko se sprehajamo z lažnim občutkom v roki, da bi ubežali neizogibnemu, dejansko še hitreje drvimo v Tanatosov objem. 

Protest na biciklih je izzivalna ulična dinamika ustvarjalnih državljanov,
ki je togi uradniki na oblasti tudi približno ne razumejo.

Sl.vir: MariborInfo.com

Revščina se bo podvojila, napovedujejo socialni ekonomisti in če temu prištejemo še pomanjkanje hrane in energijskih virov, zna polovica človeštva pasti pod njen prag v kratkem. Tako hitro se usoda še nikoli ni obrnila proti človeštvu in sedaj nam je že lahko popolnoma jasno, da ne bodo epidemije in bolezni tiste, ki bodo izmaličile naš svet, ki bodo izmaličile človeštvo. To bodo nesposobna in k paniki nagnjena državna vodstva. Tudi domače, kot dokazuje naduto obnašanje posadke za državnim krmilom. 

Seveda bi lahko proti statistiki udarili s statistiko samo. Proti številnim modelom in matematičnim izračunom s podobnimi metodami, proti dokazovanjem z nasprotnimi dokazi, proti teoriji s teorijo in si življenje obremenili z dilemami, ki zmeraj in povsod, ne glede na vitalno filozofijo vedno spregovorijo v prid strahu. 

Takšni smo pač ljudje in tako je naravnan naš miselni ustroj. Vsaj do nedavnega je bil. Vendar, vrtiljak čustvenih prevar ustavlja prevara sama, ugotavljamo zadnje dni. V človeku je svet pričakovanj še vedno močnejši od distopije, v katero nas hočejo na vsak način potisniti pod izgovorom varnosti naša državna vodstva. In če smo še nedolgo tega mislili, da smo ljudje zgolj ovce, ki blejemo za Velikimi ovčarji, se te dni potrjuje tudi nekaj drugega. Da že dolgo, vsaj od porušenja Berlinskega zidu nismo opravili poštene psihosocialne revizije skupnosti, ki se razvijajo, tudi po zaslugi številnih nevladnih organizacij oziroma pod vplivom tega, kar smo poimenovali civilna družba. 

Ne, ljudje nismo več le samodejna državna lastnina, miselni invalidi, ki bi nas hranili z neumnimi domovinskimi vrednotami, da bi nas potem lažje klali v različnih vojnah. Množično izobraževanje in to ne glede, kako slabo mnenje imamo o njem, pomaga k preseganju dolžnosti in občutkov žrtvovanja. Neplodno umiranje za domovino, počasi nadomešča miselnost o vzajemnosti in solidarnosti, o trudu, ki ga je treba vlagati v vsakega od nas, ne le, da preživimo, ampak živimo vedno bolje. In čeprav se zdi, da trenutna pandemija prinaša zgolj dih po smrti, se, za zdaj še v senci, prebuja upanje na drugačno življenje. 

 Koronovanje so bile najbolj utrgane sanje. Iz njih se dejansko
zbujamo v svet, ki nas noče!

Sl.vir: PopulationGrowth

"Dovolj imamo te klinčeve patriarhalne vzgoje, teh nečimrnih in objestnih avtokratov. Dovolj imamo glasnikov smrti in črnogledosti, v katero nas trpate," sporočajo kolesarji, ki te dni krožijo po Sloveniji. Nov up in novo življenje prinašajo uporniki na biciklih, balkonih, ljudje s transparenti, vsi tisti, ki jim pravijo kršitelji in lomilci zakonov. In trenutni aparatčiki preprosto še niso dojeli, da tisto, čemur oni pravijo predpis, zakon, ukrep, ne sodi več v sklop družbenega dogovora, da država ne more več postavljati in zastopati nedemokratično dogovorjenih zamisli, kot je to počenjala v bivši socialistični ureditvi, da zakonodajalec ni več zgolj državni zbor in da se parlament preprosto vozi po ulicah. 

Ja, interesi se vedno bolj oblikujejo na ulici. Prav tam, kjer strankarski aparatčiki smatrajo, da bi se ne smeli, ker s tem želijo varovati strankarski mnenjski monopol. Ulica je namreč javni prostor in to bistveno bolj od pološčenih kuloarskih hodnikov, na katerih naj bi se zganjala visoka politika. Kako dejansko visoka pravzaprav je in s kakšnimi poglobljenimi vprašanji se ukvarja, nam pokaže že kratek izlet po Twitterju ali Facebooku. Če sodimo po izražanju uradnikov, ki so najbližji koritu je njihova politika običajno sranje in to v vseh pogledih. Preberite si sporočila Maršala Twita, Žana Mahniča, Branka Grimsa, Aleša Hojsa, Franca Breznika! Temeljitejša in bolj poglobljena pri predstavljanju občih družbenih interesov so številna nevladna gibanja. Ja, prav tista, ki jim začasna janšistična oblast poskuša zaviti vrat. 

Parlament na biciklih

Sl.vir: Večer

Po ulicah valovi duh Demosa bi lahko rekli; soočajo se interesi, pričakovanja, krešejo ustvarjalni naboji, in to brez enega samega centa oziroma izključno z vložki lastne prisotnosti. Ulice tako postajajo državni zbor samobitnega in svobodoljubnega ljudstva. Ne ustanove, po katerih se plazijo v zastave oviti in s simboli oboroženi nazadnjaki, domoljubci, posamezniki, ki nas zatirajo, onečaščujejo in preganjajo, se razume, za naš denar. Ulice so naš parlament in udejanjanje ljudskega zakona in bicikel je sredstvo, s katerim prevažamo in širimo poslanstvo rojevajočega se človeka. Edino ulice in trgi so lahko pravi odgovor na neplodno strankokracijo, politične lobije in oblastne monopole. Ulica je naš parlament in aparatčiki morajo prej ko ne spoznati, da so zgolj uradniki, ki strežejo in služijo ljudstvu. Ne oblast!

Tretji člen Ustave Republike Slovenije, kjer je zapisano, da ima ljudstvo oblast, še vedno velja. Le obuditi ga moramo in ga tistim, ki mislijo, da so oblast, nastaviti kot zrcalo. Kadar ulica vzvalovi, se aparatčiki ne morejo izgovarjati na nekakšne utečene postopke delovanja demokracije, ampak je treba politični dialog nemudoma razširiti na udeležene skupine v javni pobudi, ne pa, kot doživljamo sedaj, se zoperstavljati lastnim ljudem s policijo in groziti z vojsko. Že zaradi takšne nesposobnosti dojemanja javnega prostora in njegovega pomena za artikuliranje demokratične volje in interesov, mora trenutna oblast odstopiti. Preprosto, dokazala je, da ne more in ne zna zastopati avtentičnih interesov ljudstva, ampak se postavlja kot njegov antipod.

Policist, ki vzorno obvlada komunikacijo z množico, za razliko
od ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa.

Sl.vir: MMC

Nedvomno se soočamo z epidemijo in boleznimi, ki jih spodbuja virus SARS-CoV-2, vendar je bolj pereča nedemokratična okužba, s katero želi trenutni vodilni strankarski aparat v državi onemogočiti pluralizem ter množično izražanje mnenj. Si pod izgovorom ogroženega javnega zdravja prisvojiti oblast in vzpostaviti avtoritarno državo; zavladati v duhu preživetih patriarhalnih vrednot, nazadnjaštva in paternalističnega skrbništva. 

Gospe in gospodje in tisti, ki se nazivate le po imenih, za zdravje gre, za naše obče zdravje, ne le telesno, ampak predvsem duševno. Začeli smo na ulicah in prav je, da naše poslanstvo na njih še utrdimo, da čim prej preženemo bolezen iz okolij in zakotij, ki je predvsem posledica delovanja zmedenih, koristolovskih in oblasti željnih posameznikov. Nastopil je trenutek, mogoče res najpomembnejši v sodobni dobi človeštva, da prižgemo luči, med katerimi bomo lahko varno pluli prosti spobudni prihodnosti, in to za vse!