Bolni in revni

    Recimo, da gre še za eno zarotniško teorijo. Le nekaj ur po inavguraciji, ko je Joe Biden tudi uradno postal prebivalec Bele hiše, naj bi podpisal ukaz, s katerim bi koronavirusno epidemijo spravili v okvirje običajnih sezonskih prehladnih in gripoznih stanj; vsaj v ZDA. S tem bi se nedvomno okrepili že danes precej močni dvomi, da je bilo celotno koronovanje zgolj izjemno krut poskus za resetiranje razmerij v današnjem svetu. Namreč, krčenje globalne trgovine in uničevanje lokalnih trgov naj bi počasi dalo gospodarstvu nov zagon; prav takšnega, ki ga svet potrebuje s prehodom na množično uporabo digitalnih tehnologij in elektronskih procesov. V tem kontekstu se je koronavirusna epidemija pokazala izjemno koristno. Če odštejemo mrtve, ki jih pogosto pripisujejo namišljeni bolezni s stoterimi obrazi, covid-19, se bodo podjetja in korporacije precej elegantno otresla presežnih delavcev. Togi sindikalisti so tudi tokrat dokazali, da so še trdno v Bertoluccijevem XX. stoletju in verjetno bodo tudi njih robotizirane tovarne kmalu vrgle na cesto. S tem revščina postaja strukturni mehanizem za obvladovanje in uničevanje krhkih življenj ter trajno sistemsko diskriminacijo odvečnih. 

Sindikati se še vedno obnašajo kot da živimo v Bertoluccijevem XX. stoletju.

Sl.vir: BernardoBertolucci Novecento

    Na negativni demografski trend na Zahodju tako verjetno ne bo treba čakati do sredine stoletja(1). Številke se bodo že prej obrnile navzdol. Pretežno zaslugo zato bomo lahko pripisali revščini, naraščajoči brezposelnosti, ki vodita v brezciljno tavanje in omejeno dostopnost do zdravstvenih ter ostalih družbenih storitev, kot je pokazala trenutna epidemija. Nekoč samozagledana kapitalistična dama se je začela neverjetno hitro starati in tudi številne migracije ne bodo pomladile njene krvi. Še posebej ne, ker se bodo državne politike in tudi politika EU do priseljevanja zaostrile. Svoje bo prav gotovo prispevalo tudi manjše število rojstev. Že sedaj lahko opažamo, da se številni pari odločajo za manjše število otrok, če se sploh. In ljudje, mladi še posebej, niso več tako naivni, da bi za 500 evrov enkratne denarne pomoči nasedli zgodbicam o blaženem potomstvu. 

Minister, ki se dela da ne ve, kakšno škodo 
je naredil gospodarstvu.

Sl.vir: Twitter

    Ja, za otroke gre, in ti otroci, kot kažejo podatki, pa tudi prošnje dobrodelnih organizacij, bodo odraščali v vedno težjih družbenih razmerah. Do sedaj sta Karitas in Rdeči križ kolikor toliko normalno sledila svojemu poslanstvu. V prvi tretjini februarja 2021 pa so karitativni skladi tudi sami že nekoliko obubožali, zato ne presenečajo njihove pobude po darovanju. Revščina tako postaja edini pravi dosežek, če temu sploh lahko tako rečemo, te vlade in ostalih vlad po Zahodju. A kaj, ko revni glasovi ne štejejo in tega se koalicija pri državnem koritu še kako zaveda. Revščina največkrat pomeni tudi izključenost iz družbe. Podpiranci se še zdaleč ne zavedajo volilne moči, kot se jo je proletariat(2) v starem Rimu. Podpiranost tako človeka dvakrat osiromaši. Prvič ga razvrednoti kot subjekt, ki ni več sposoben samostojno ukrepati in skrbeti za bližnje in drugič mu paternalizem, skrb, ki se človeku vsili kot nadrejena, sesuje samozavest, da se v družbi niti več ne pojavlja kot odločevalec, volivec, ampak izključno kot njen podpiranec. Reveži namreč nimajo drugih interesov razen preživetja. In verjetno ni treba posebej poudarjati, kako zelo se zoži njihov politični prostor zaradi tega. Lačni ne delajo politike, njihov vrednostni sistem potreb pa je močno skrčen.

    Reveži praktično ne štejejo, vsaj ne kot interesna politična sila, in tega se vsaka oblast še kako zaveda. Zato ji je popolnoma vseeno, koliko pogrebov prevzame na lastna pleča, ker si jih ubogi preprosto ne morejo privoščiti. Ta nevidna kategorija volilnih upravičencev tudi po smrti ostaja brezimna, prezrta, domala neobstoječa. To pove vse, čemu so "visoki" politiki reveži malo mar. Od njih ni davkov oziroma so le ti borni, pa tudi volilnih glasov ne. Reveži ne štejejo. Največkrat so breme sebi in družbi zaradi pretirane pasivnosti. Revščina človeka vsrka kot črna luknja in le na vsake toliko izbljuje kakšne prežvečene ostanke. Človek se je sramuje, se obsoja, skriva jo pred sabo in drugimi. In reveža se sramujejo tudi drugi. Ga obsojajo, ga stigmatizirajo. Imajo ga za lenuha, vdanega slabim navadam in razvadam. O, kakšna sveta preproščina! Mnogi ne vedo, da je revščina kritično ogledalo naše ošabnosti in da se lahko tudi sami precej hitro znajdemo v njegovem odblesku; ne glede na to, kako nas trenirajo za zmagovalce, in na kakšnih temeljih gradijo našo samozavest. 

Ne gre zgolj za upadanje telesnih sposobnosti, ampak
tudi psihosocialnih in kognitivnih. 

    No ja, za zdaj o naraščajoči revščini še špekuliramo na podlagi kvalitativnih podatkov, informacij o naraščajočem povpraševanju po različni pomoči. Statistika nenavadno zaostaja, in še ne potrjuje digitalne dobe lakote. Še vedno razpolagamo s podatki iz leta 2019(3), ki pa še zdaleč ne odsevajo prave slike. Kažejo namreč konjunkturno sliko torej obdobje, še preden sta svet in Slovenija znorela zaradi virusa SARS-CoV-2 in preden smo se znašli sredi koronovanja, ko so nas praktično, če tudi čisto po nepotrebnem osvobodili nekaterih osnovnih človekovih pravic. Bojda, da slednje onemogočajo spopad z epidemijo. 

    Skrb za zdravje je torej totalitaristična, bi lahko sklepali na odnos, ki ga imajo zahodnjaške vlade do človekove zdravstvene in druge varnosti in demokracija je kužna v vseh pogledih. Če sklepamo po tem, kako hitro so se ljudje odpovedali pravicam v zameno za večjo zdravstveno varnost, lahko le dvomljivo prikimamo. Čeprav, čeprav nobeden ne more reči za permejduš, koliko manj brezpravnih ljudi je zato zbolelo in koliko umrlo. Glede tega se bomo še leta natezali, si stali na nasprotnih bregovih ter dokazovali, da so se vodeče politike po nepotrebnem odrekle demokraciji in njenim ohlapnim merilom. 

    No, ja, nekaj je nesporno. Globalna trgovina je upadla za okrog 20 odstotkov in lokalni trgi krvavijo, množice na njih pa stradajo. Tega vsekakor ni povzročil virus, niti covidna bolezen, ampak ljudje s svojim nerazumskim, da ne rečem naivnim obnašanjem in pretiravanjem. In če domači gospodarski minister, za katerega vsi vemo, kakšno funkcijo opravlja v sanitarnem, zatiralnem kordonu, trdi, da imamo v Sloveniji enkratno podlago za izhod iz krize, potem je jasno, da se lastnega početja ne zaveda oziroma ga poskuša sleparsko prikriti. Je mogoče, da ne ve, ko se spopada z mlini na veter, da smo namleli hudičevo malo moke; vsekakor absolutno premalo, da bi zanjo iztržili dovolj, da bi se lahko dejansko ohranila delovna mesta in življenjski standard izpred enega leta. Zaradi zdravstvenih ukrepov in občutnega zmanjšanja kroženja denarja v lokalnem okolju, smo bolj na poti v katastrofo kot pa v okrevanje. Vitalni deli družbe so prizadeti. Zaslužek se bo zmanjšal, sredstva za socialne transferje pa povečala. Običajen rezultat takšne formule je nacionalno gospodarska izguba ter več lačnih ust; revščina.

Revni ne volijo

    Koliko možganske sivine(4) bomo dolgoročno izgubili na ta račun, je težko napovedati. Vsekakor vsaj nekaj ton, ki je desetletja ne bomo nadomestili; če sploh kdaj. Revščina namreč neposredno vpliva na možgane(5), na potencial, na katerega stavijo države brez nekih drugih ekonomskih alternativ in sredstev za ohranjanje vitalnih zmogljivosti. Revščina tako postaja največji strukturni problem sodobnih družb. Neposredno vpliva na izobraževanje, kvantum znanja, osebno in skupinsko blagostanje, na psihofizične razmere ter razpoloženje v družbi. Posredno pa na razvojne gospodarske in celotne družbene potenciale. 

    V Sloveniji vsak osmi prebivalec živi pod pragom revščine, medtem ko je bil tveganju socialne izključenosti izpostavljen vsak sedmi(6). Seveda govorimo o podatkih, ki so jih izračunali za leto 2019 in zaključujejo obdobje petletne konjunkture in zaporedje enajstih let, ko se je stopnja tveganja socialne izključenosti znižala z 18,5 na 14,4 odstotke(7). Da se stanje v dobi koronovanja poslabšuje, nam pove že podatek o stopnji registrirane brezposelnosti torej le o tistih osebah, ki so prijavljene na zavodu za zaposlovanje. Še predlani, novembra, je bil delež brezposelnih med delovno aktivnim prebivalstvom 7,4 odstotke, natančno leto kasneje pa je ta delež višji za 1,2 odstotka (8,6 %), in to ob vseh ukrepih za ohranjanje delovnih mest, ki jih je sprejemala vlada domala celo leto. Brezposelnost je vsekakor precej višja. Uradni kazalci kažejo, da je brez dela okrog 95.000 ljudi. V javnosti pa že krožijo neuradne informacije, da je številka že presegla 100.000. S koliko osebami se bomo v bodoče dejansko srečali na trgu dela, bo znano šele, ko nadomestil za ohranjanje delovnih mest in spodbud ne bo več. Takrat bomo vedeli tudi nekaj več o revščini, s katero je obremenjena naša prihodnost. Ne glede na vse podatki sami po sebi niti niso toliko pomembni kot politični in gospodarski program, s katerim bi se tega kamna za vratom lahko trajno rešili. 

Navedki:

(1) Po napovedih naj bi evropsko prebivalstvo (508,5 mio leta 2015) počasi raslo do leta 2048, se povečalo za 17,1 milijona oziroma 3,4 % do leta 2048 (525,5 mio), ko naj bi doseglo akmo ter začelo počasi upadati. Demografski trendi v Evropski uniji. Seznanitveno gradivo. Parlament EU. 2019.  https://ec.europa.eu/futurium/en/system/files/ged/eprs-briefing-633160-demographic-trends-eu-regions-final.pdf

(2) Proletarci so bili prvotno ljudje brez premoženja, ki so imeli volilno pravico. Bogataši so izdvajali izdatna sredstva, da so hranili potencialne volivce, ne zaradi dobrodelnosti, ampak lastnih koristi. Od tod znameniti izrek: "Kruha in iger!"

(3) V Sloveniji je v letu 2019 z dohodkom, nižjim od praga tveganja revščine, živelo 12,0 % ali 243.000 ljudi. Letni prag tveganja revščine za enočlansko gospodinjstvo je v Sloveniji v letu 2019 znašal 8.440 EUR, mesečni pa 703 EUR. To pomeni, da so bile osebe, katerih neto razpoložljivi dohodek na enakovredno odraslo osebo na mesec je bil nižji od 703 EUR, izpostavljene tveganju revščine oz. so morale preživeti mesec z dohodkom, ki je bil nižji od tega zneska.

(4) Prostornina možganske sivine pri otrocih iz družin tik nad pragom revščine je bila 3 do 4 odstotke pod razvojno normo, otroci iz družin pod pragom revščine pa so zaostajali za 8 do 10 odstotkov. Sara Fabjan. Revščina zastrupi možgane. Znanost, Delo, 04. 02. 2021. str. 14.

(5) Posledice revščine, ki jo posameznik izkusi med odraščanjem, se čutijo tudi v odraslosti. Revščina v otroštvu je povezana z zmanjšanim volumnom nekaterih limbičnih območij, med drugim amigdale in hipokampusa v odrasli dobi. … Odrasli, ki so kot otroci živeli v družini z nižjimi prihodki, so imeli zmanjšano aktivnost prefrontalnega korteksa (sprednji del čelnega režnja - njegovo delovanje povezujemo z načrtovanjem ter nadzorom impulzov in pozornosti) in jim ni uspelo zmanjšati delovanja amigdale med usmerjanjem negativnih čustev. Sara Fabjan. Prav tam.

(6) Tveganje socialne izključenosti je širši pojav od revščine, saj lahko doleti ljudi, ki so resno materialno prikrajšani ali živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. 

Stopnja resne materialne prikrajšanosti je odstotek oseb, katerih življenjski pogoji so močno omejeni zaradi omejenih finančnih virov gospodinjstva, in ne zaradi lastne izbire oz. navad. Gre za osebe, ki so materialno prikrajšane za vsaj 4 od 9 elementov materialne prikrajšanosti; ne morejo si privoščiti: 1) rednega plačila hipoteke ali najemnine, rednih stanovanjskih stroškov, odplačevanja kreditov, 2) primerno ogrevanega stanovanja, 3) poravnave nepričakovanih izdatkov, 4) mesnega ali enakovrednega vegetarijanskega obroka vsaj vsak drugi dan, 5) enotedenskih letnih počitnic za vse člane gospodinjstva, 6) osebnega avtomobila, 7) pralnega stroja, 8) barvnega televizorja, 9) telefona. 

Stopnja zelo nizke delovne intenzivnosti je odstotek oseb, starih 0–59 let, ki živijo v gospodinjstvih, katerih odrasli člani (tj. stari 18–59 let) so v referenčnem letu za dohodek (tj. v letu pred izvedbo raziskovanja SILC) delali manj kot 20 % svojega razpoložljivega delovnega časa, izraženega v mesecih.

(7) Podatki o delovno aktivnem prebivalstvu in registrirani brezposelnosti se vzeti iz podatkovnih prikazov Statističnega urada RS (SURS) in Zavoda RS za zaposlovanje (ZRSZ).