Usmerjeno izobraževanje brezosebnostnega uma

"Zgodovina se ponavlja," je nekoč izjavil Karl," in sicer prvič kot tragedija, drugič kot farsa."(1) Osebno bi v izrečeno nikoli ne verjel, če bi tega ne doživljal; najprej kot sodobnik idejno razgibanega samoupravnega socializma ter 40 let kasneje kot priča duhomorne distopije, ki jo uprizarjajo janšistični boljševiki in njihovi politični koalicijski podrepniki. Do lanskega marca mi na kraj pameti ni padlo, da država lahko tako hitro kolapsira, skrene iz kolikor toliko spodobne demokracije v kaotični totalitarizem; v poskus udejanjanja skrajno desne diktature, ki pa ima k sreči kronične težave z avtoriteto. 

Koronovirusna obsedenost vlada deželi, za katero je značilno, da je tudi opravičilo laž!

Sl.vir: NN

Preprosto, ljudje vedno pogosteje zavračamo militantno-policijsko silo in vzgojo, podkrepljeno z državnim nasiljem. Ne zaupamo v neoliberalistične koncepte, ki jih zemeljskim ljudstvom prinašajo ameriški, kitajski in ruski imperializem na bajonetih. Ne verjamemo nacionalnim izdajalcem, ki to tujo nadvlado navdušeno ali nemočno sprejemajo in lastnim ljudem vsiljujejo omejitvene družbene modele pod izgovorom protiterorističnega, protimigrantskega in zdravstvenega varovanja. Ne verjamemo tistim, ki zastavljajo naše ljudsko premoženje za nekakšno abstraktno varnost, ki naj bi dobila pravo vrednost šele v prihodnje; če sploh.

V zadnjem letu smo zatavali v neke čudne zgodbe o virusih, ki z netopirjev preskakujejo na druge živali in od tam na ljudi na azijskih tržnicah. Prepričujejo nas v čudežne, izjemno nalezljive in nevarne koronaviruse(2). A zanimivo! Do danes niso našli niti enega samega netopirja, okuženega z virusi, ki bi se prenašali na ljudi. In ker neposredne grožnje ni, so jo očitno znova ovili v zmedeno megleno zgodbo, za katero skrbijo armade režimskih izvedencev. Seveda je možno, da je virus okužil kakšno drugo živalsko vrsto, v njej mutiral in preskočil na človeka. Ta veliki pok, bi naj se zgodil v kitajskem Vuhanu. A veliko bolj verjetno se sliši, da gre za čiste laboratorijske stvaritve. V virusnem genomu so namreč našli eksogene primesi, kot so delni zapisi HIV, ki tja nikakor niso zašli po naravni poti. 

Vse več staršev, si ministrico
za šolstvo zamišlja takole.

No, kakorkoli že, sprijazniti se moramo, da živimo v obdobju čudnih zgodb, kjer vsaka naslednja vsaj dodatno zaplete prejšnjo, če je že ne izpodbije. Noge njihovih naratorjev pa postajajo prispodobno vedno krajše, nosovi pa daljši. Kot da je obdobje epidemije; značilna je predvsem po tem, da ima dokaj nestanovitno klinično sliko in bolezen z nejasnimi simptomi; lahko primeren izgovor za številne politične prevare. Samo ozrimo se na svojo dvo milijonsko Slovenijo, pa nam bo precej jasno, kako postajamo vedno bolj goli, bosi in gibalno ter razumsko omejeni ob hkratnem razcvetu obljub, ki se odmikajo vedno bolj v prihodnost. Dobesedno tavamo po živem pesku laži in upamo, da se krhki stolp, na katerem gradijo druga drugo, ne poruši in nas pogoltne v globine niča.

Dogaja se nam torej epidemija; še posebej izkrivljenih resnic in z lažjo okužene politike. Vlada, oziroma SDS kamarila, v kateri pa tako in tako šteje le en človek, že tretjič v dveh desetletjih poskuša pahniti družbo v brezobzirno zasebništvo. A kot, da povzpetniški in nacionalno anemični soldateski ni dovolj zasebna lastnina nad proizvajalnimi sredstvi, kot bi rekel ata Marx, hoče na vsak način iztiriti še kolikor toliko delujoče družbene sisteme. Po razsutem zdravstvu, skrbi za ostarele in hropeči kulturi se je lotila še izobraževanja. Učenci že mesece ne obiskujejo šol, zaradi česar razlike o prejetem znanju postajajo vedno bolj očitne. Takšnega zaostajanja pa ni mogoče nadomestiti čez noč, še posebej ne, če si nekdo v politični vrhuški domišlja, da mora izobraževalni sistem preurediti po volji pričakovanj v gospodarstvu in delodajalcem ponudi čim več opravilno omejenega in pohlevno vzgojenega kadra: obilico mlade krvi, ki bo brez ugovarjanja hranila rigidne, nazadnjaške strukture; gospodarske in režimske. 

No ja, in ker brez izjem ni pravila, se na račun oslabelega javnega šolstva krepi zasebno, privilegirano. Kaj se dogaja v utrdbah bodoče sprivatizirane družbe pravzaprav ne ve nihče. Nimamo zgolj epidemije, ampak tudi očiten informacijski mrk. Le to vemo, da v zasebnih zavodih molčijo, tistih nekaj vesti, ki pride v javnost, kot na primer donacije za Iskrenost in Zavod svetega Stanislava ali akreditacije za zasebne univerze, kot je Jmabrekova, pa izpričujejo, da bolj ali manj delajo nemoteno oziroma da jim država pripravlja močno finančno vzmet. 

Odpiramo, zapiramo, zatiramo oziroma kot 
ukaže Janez.                                      Sl.Vir: NN

Povsod drugje so problemi. Povsod, kjer družbeno vztraja na javnem, se vrata zdaj odpirajo, zdaj zapirajo, in da bi bila zmeda še večja, sam predsednik vlade posega v utečene odnose, recimo, s preprečevanjem objave razpisa za vpis na fakultete znotraj javnih univerz. Čeprav sam nekoliko dvomim, da bi šlo res za poseganje v avtonomijo univerze, kot to očitajo prizadeti, Slednje namreč že nekaj desetletij ni več, če je sploh kdaj bila. Kar pa seveda ne pomeni, da je v teh težkih trenutkih za preživetje javnih sistemov ni mogoče uveljaviti. Vsekakor imajo univerze zakon na svoji strani. Toda, ali imajo tudi ljudi, profesorje, raziskovalce, funkcionarje in študente, da ga bodo udejanjili? Če sodimo po mlačnem, z neizvirnimi verbalizmi obremenjenem in čisto formalnim dopisom, ki so ga študenstki sveti treh univerz,, ljubljanske, mariborske in primorske, naslovili na vlado in širši domači politični prostor, potem je naše visoko šolstvo dobesedno v riti. Dokler bomo imeli takšne učitelje in učence so vrata v totalitaristično oligarhijo ali despotsko vodeno družbo na široko odprta. 

Usmerjeno izobraževanje
nižje stopnje

Sl. vir: Jasna Kozar

Res je, imeli smo komunizem, kot radi poočitajo nasprotniki kolektivne lastnine, a ta komunizem je imel leto 1968, ko so se študentje in z njimi naprednejši proletarci pognali na ulice in jo krepko zagodli sistemu, da je začel pristajati na kompromise. In danes, v dobi izrazite demokracije, za katero je značilna policijska ura, omejeno gibanje, uničevanje družbenih sistemov (zdravstva, izobraževanja, znanosti, kulture, oskrbe starejših in občutljivih), ko nas s pendreki in drakonskimi kaznimi stiskajo za vrat, nekakšne skupine pomehkuženih študentov mislijo, da bodo režimsko krutost zaustavili z nekaj lepo zvenečimi stavki. Ta mladež se na žalost ne zaveda, da so vse, prav vse pravice, ki smo jih uživali, dokler jih trenutna oblast ni poteptala in še tistih nekaj preostalih, priborjene. Da so tisoči, tudi milijoni izgubili življenja, preden so prepričali kapital in brezobzirno oblast, ki mu služi. Ta mladež na žalost ne ve, da tudi tokrat ne bo drugače in da jih pravo dozorevanje šele čaka. 

Kako globoko mora še zarezati skalpel psihopata v človeško tkivo, da se vzdrami otrplo živčevje? Koliko dni, mesecev morajo biti zaprte šole, univerze, številni študentje porinjeni na preživetveni rob, izgnani iz študentskih bivališč? Kolikokrat še mora mentalno prizadeta politika zaustaviti običajne tokove delovanja, da se podlo maščuje družbi, ker je ustavno sodišče zadržalo neupravičeno podeljevanje akreditacij ali izvajanje kakšnega drugega zakonsko spornega določila? Koliko prekletih dni bo vampir še sesal našo kri, preden bomo vstali zoper njegovo samovoljo in ga bomo zbrcali (dobesedno) na smetišče zgodovine?

Samoljubni kujon! 

Sl.vir: NN

Človek, ki laže; in demanti državnega sekretarja z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, Jureta Gašpariča, ni prvi, ki je spodkopal trditve predsednika vlade; ima za bregom vedno nekaj drugega; vsekakor nikoli tistega, na kar se sklicuje oziroma pojasnjuje. 

Ja, Janez Janša nam laže in velikokrat se kar sam spotakne ob prekratke noge, kar ni ravno dokaz briljantnega intelekta. Laže nam, ker nas ima zgolj za naivno drhal, ki jo je mogoče podkupiti z nekaj pičlimi darovi, seveda iz našega žepa. Do nas se obnaša arogantno, nas podcenjuje, zasmehuje, medtem ko spreminja deželo v delovno taborišče po neoliberalnem okusu. Zato tudi to prikrito vsiljevanje modela usmerjenega izobraževanja, ki je neslavno propadel že v devetdesetih letih, ko so komunistični demagogi poskušali vzgajati ljudstvo, da bi služilo strojem in nikoli končani revoluciji. Z izobraževanjem, ukrojenim izključno po potrebah delodajalcev, hoče iz nas dokončno iztrgati osebnost, subjektivnost, ki določa našo človeško širino. Bomo res služili pohabljenemu razmišljanju nekoga, ki je prepričan, da si edini med nami zasluži biti človek?

Navedka:

(1) Karl Marx. 18 brumaire Ludvika Bonaparta. Marx, Engels. Izbrana dela - III. Cankarjeva založba v Ljubljani, 1967. Str.: 452. Omenjeni citat je K. Marx izrekel v naslednji povezavi: "Hegel pripominja nekje, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat. Pozabil je pristaviti: prvič kot tragedija, drugič kot farsa.

(2) Coronavirus, koronavirus - ime so dobili po značilni okrogli obliki, ki jo obdaja nekakšna krona , venček (corona, latinsko). Predstavljajo skupino, ki jih povezuje podobna RNK, ki povzroča bolezni pri sesalcih in pticah. Pri ljudeh se bolezen pojavi kot okužba respiratornega trakta, ki se lahko konča tudi s smrtjo (SARS, MERS in Covid-19)