Zaupanje vase

    Koliko je ljudi, ki si upajo brez obotavljanja pokazati fakiča policaju, ker človeka nadleguje? Ne zaradi kršenja predpisov, ampak pokoravanja oblastni volji nekega neuravnovešenega obsedenca. Ja, koliko je sploh še ljudi, ki znajo ločiti dosledno opravljanje policijskega dela od nizkotnega služenja trenutni politični oblasti? Ne veliko, a vseeno občutno več, kot jih je bilo še pred nekaj desetletji. Se svet in z njo Evropa udejanjata v podobi Zahodja štiridesetih let prejšnjega stoletja? So razni Navalni, Duroji, Tihanovske, pa tudi domači Jenulli, Kordiši … le muhe enodnevnice ali hunski sršeni, ki bodo pognali roje, da poletijo nad v totalitarizem zavarovane ljudske izvoljence? 

Odjebite heroji, anketarji, inkasanti, preganjalci nemočnih ...

    Nikakor ne moremo spregledati, da že dolgo nismo več na robu, ampak sredi burnih družbenih procesov. K revoltu so nas pozvale vlade same s svojimi nerazumnimi ukrepi. Varovanje našega zdravja so spremenile v omejevanje delovanja posameznikov in družb, v zavarovanje lastne oblasti. S tem so nazorno pokazale, da jim je mar za našo usodo in da je le ta največkrat izgovor za ohranjanje njihovih privilegijev. Človek je dvomeče bitje, in ko se ga enkrat lotiš s korobačem, bo morda molčal, se prikril, a njegovega zaupanja nikdar več ne boš pridobil. Prav to se trenutno dogaja. Tisti na oblasti, ki imajo sebe za oblast, hitro izgubljajo podporo. Volivci se obračajo proč, iščejo politične alternative ali se razočarani umikajo v absentizem. Ključno vprašanje pa tako ostaja. Je možno ravnati drugače in kako? Ljudje se ogrevajo predvsem za slednje. Pomislekov, da gre lahko drugače, in to precej drugače in brez policijske prisile in pendrekov ter škodljivih uradniških posegov v delovanje družbe, ni več. Obveljalo je prepričanje, da mora obstoječe oditi, in to se sedaj seli na ulice. Slednje namreč postajajo predvolilni parlament. 

    Ko so se Janša, Počivalšek in Simoniti lotili samozaposlenih, so dobro vedeli, komu je treba najprej spodnesti materialne temelje. Projekta so se lotili načrtno! Najprej epidemija, neutemeljene proračunske blokade, njim so sledili protikoronski paketi, visoke denarne kazni, tem nasilna policija, ki množično popisovuje po trgih in ulicah ter strahuje prebivalstvo. Stroj uniformirane nizkotnosti se ni ustavil ne pred starimi, mladimi ne pred državljani v najboljših letih. Državo so po zapovedih ministra za notranje zadeve, Hojsa, prej kot v pol leta spremenili v trepetavo družbo in to poimenovali preventiva. 

    Toda, počasi nam le postaja jasno, da sploh ne gre za zaščito pred povišanimi zdravstvenimi tveganji, temveč za krut poskus atomizacije družbe; pretrganje notranjih vezi, pomoči in solidarnosti. Na vsak način nas hočejo postaviti v položaj, ko bomo ljudje izključno odvisni od oblasti, njene dobre volje; ko bomo ponižani, ranljivi in nebogljeni proseče zrli v roko, ki nas hrani in ponižno moledovali za zrna z mize. Pa saj vidimo, kako oporekajo pomoč vsem, ki si kakorkoli upajo podvomiti o njihovi dobronamernosti. V bistvu nam odrekajo naš denar, denar, ki so ga dobili na račun naših jamstev, denar, za katerega bomo morali bistveno bolj garati, in to vsi, da ga bomo lahko vrnili s težkimi obrestmi. V zadnjem času te na državne obveznice rastejo. Poceni zadolževanja je tako konec, konec pa je tudi demagogije o poceni zadolževanju, s katero so nas hranili še nedolgo tega. Zgodba o uspehu se tako sprevrača v lastno nasprotje, tako da se zdi, da naslednji kovidni val prihaja, kot naročen, da nekoliko odvrne pozornost od neobvladljive razsipniške ekonomije.  

Metelkova mesto, kraj, v katerem se "urejeni" državljani
izgubijo.                                                 Sl.vir: www.metelkova.org

    Trenutno tavamo od vprašanja do vprašanja, od problema do problema, od zaprtih vrat do zaprtih vrat, mimo, predvsem mimo vedno bolj prestrašenih ljudi. Vedno več je med njimi takšnih, ki se zavedajo, da so ostali brez vsega. Da se jim je življenje izneverilo, Da bodo prej ko ne pristali na seznamu brezposelnih, odvisni od mizerne dobrodelnosti. Da bodo izgubili ugled in pomen družinskih hranilcev, da jih bodo izenačili z otroki, za katere mora nekdo skrbeti. Postajamo družba mlečne čorbe, po kateri meša politika in igre lahkote so očitno naše naslednje dejanje, kot kažejo sporočila karitativnih organizacij.

    Izvlekli so nas iz družbe anonimnih gospodarjev samoupravnega socializma, da bi postali hlapci v lastni državi. Hlapec pa nima lastne usode, še manj svobode. Je lastnina. Pripada gospodarju, njegovim muham in potrebam. V prvi vrsti skrbi za njegovo blagostanje. Hlapci torej ne potrebujejo države. Potrebujejo pa jo gospodarji, da proletarce, ljudi brez lastnine drži v pokornosti in odvisnosti. 

    Imeli smo plebiscit, in sicer za politično neodvisnost. Nikakor ne, da postanemo hlapci v lastni državi. Na to so nas obsodili kasneje, ko so se domislili razprodaje družbenega premoženja. Edini rezultat smo bili pokradeni državljani. In to je bil hkrati dokaz, kako neosveščeni ljudje pravzaprav smo, kako ceneno smo se sposobni ukloniti, bolje rečeno premamiti obljubam o blagostanju, ki nam ga bodo prinesli drugi; lastniki delovnih pogonov, procesov, tovarn. Za papirnate certifikate, s katerimi so se potem okoristili razni finančni baroni, smo se odpovedali državljanski lastnini. Odpovedali smo se skupnemu in za majhno podkupnino izdali delavsko državo. Lastninjenje je bilo pravzaprav največji koruptni proces v zgodovini slovenstva. V njem smo družno sodelovali in sedaj se čudimo, če sta podkupovanje in okoriščanje del našega vsakdanjega življenja. S korupcijo se je začel naš izlet v neodvisnost in premoženjske razprodaje so postale prepoznavna znamka slovenskega kapitalizma. 

Lastninski certifikati, agonija papirja

Sl.vir: RTVSLO

    Delavsko državo smo zamenjali za slabo vest, tlečo jezo in pregovorno nevoščljivost; lastnosti nesamozavestnih jamračev. No ja, mogoče takšna država res ni sodila na prelom tisočletja, ko smo gradili mesta blagostanja v oblakih, toda, ne moremo in ne smemo pozabiti, da smo z njo odpravili tudi vsa varovala, ki so jamčila pravice do državljanskega delničarstva. Danes bi lahko preko omenjenega inštituta vsak trenutek vedeli, kakšna je naša vrednost in do kam smo pravzaprav prišli; ne le posamezniki, ampak predvsem kot skupnost. Ja, prav ta skupnost, za katero v zadnjem času ugotavljamo, da razpada, da jo je vrgla iz ravnotežja že neka pretveza o epidemiji. 

    Toda, gre res le za epidemijo ali našo negotovost, neodločnost, izgubljeno zavest o sebi, da dejansko o stvareh, ki se nam dogajajo, odločamo ljudje? Ne neki Janez Janša, niti Počivalšek, še manj Tonin ali Karli in njegovih pet zmedenih poslancev v našem imenu. A očitno ni tako. Očitno še vedno nekje globoko v podzavesti gradimo mezopotamske stolpe in egipčanske piramide, hlapčujemo gospodarjem in njihovim kapricam. Če na hitro pogledamo samo primer gostincev in njihove medle odzive na to, da so večini dobesedno vzeli osnovne možnosti za preživetje, da se bolj ali manj nemo pokoravajo oblasti in še naprej, kljub doživetemu, verujejo, da se bodo enkrat v prihodnje le dogovorili z njo, je več kot nazorno, da ostajamo na ravni zavesti nekdanjih sužnjev. A po drugi strani je tudi vedno več nasprotnih dokazov, ko posamezniki in tudi določene skupine odločno zavračajo vladine različice o katastrofi in načinih za njeno obvladovanje. Alternative omogočajo izbire, izbire pa porajajo drugačne, netipične odnose med tistim, čemur pravimo oblast in aktivnimi državljani, ki oblast tudi so po ustavi. 

Delavsko državo smo zamenjali za slabo vest in
koruptnoprihodnost upognjenih hrbtov.

Sl.vir: Delo

    Politični podporniki še zdaleč niso odsev trenutnega razmišljanja. Predvsem ne razmišljanja, po katerem bi lahko trdili, da se delimo zgolj na ovce in volkove. Spopad za politične barve je bolj stvar osebnega prestiža, namišljenosti, da z ogrevanjem za eno in drugo stran dejansko sodelujemo pri razporejanju sil, v nekakšni bolj kruti tekmi. Seveda si na moč želimo, da zmaga opredelitev, za katero smo se zavestno odločili in temu se ognjevito odzivamo, celo tako močno, da spominjamo na neorganizirano drhal na stadionu. Domala refleksno reagiramo na sporočila. Hipnotično jim sledimo in vstavljamo v lastne zgodbe. Borimo se za like, porojene iz občutij in demagogije. V tem "neizprosnem" boju za tuja stališča, ko se dobesedno hočemo poistovetiti z emocionalnimi junaki, preprosto pozabljamo nase, na svoje dejanske potrebe. Pozabljamo, da smo še vedno ljudje, ne stroji, v katere mečeš kovance, da prepevajo po željah in da tisti, ki jim služimo, morajo v bistvu služiti nam. Lahko bi rekli, da gledamo skozi prizmo izkrivljene zavesti, katera se cepi na šest osnovnih barv, ki so samo približno ali po nekem površnem občutku naše. 

    Izgubili smo premoženje, bomo tudi življenje. Ne v pravem pomenu besede, ampak predvsem kot dojemanje, ki ga narekujejo lastne misli. Prav tiste misli, ki jih vedno težje ločimo zaradi preobilice zunanjih šumov, reklamnih, političnih, demagoških. Vzgibi v nas so vedno manj nadzorovani z lastnim razumom in naš um postaja blagodejno zaledje za tuja stališča, za katera smo na videz prepričani, da podpirajo naše potrebe, želje, koristi. Meja med plemenito solidarnostjo in zagriženim podporništvom je očitno sila tanka; tako da se niti ne zavedamo, kdaj smo jo pravzaprav prestopili. In od tistega trenutka dalje le še hlapčujemo, tujim zamislim, egotripom, političnim programom, potrošniški propagandi, številnim sporočilnim motnjam, ki na vsak način poskušajo v nas preglasiti tisto, kar smo in kaj dejansko želimo biti. Čemu le se strti, poraženi, prezrti in uničeni zaziramo vase, ko je že prepozno, da bi si lahko zgradili solidno gnezdo in se kot feniksi prerodili v njem. In ko najbolj potrebujemo pomoč, namesto lastne osebne rasti spet doživljamo neko tuje napredovanje; moralno in materialno, seveda na naš račun. Kako za boga se ne zavedamo, da zaupanje vase ni nekaj, kar lahko poganja na tujem vrtu, ampak raste neposredno v nas iz nas za nas!