Bolezen farmacevtskih zaslužkov

    Življenje z virusom SARS-CoV-2 še zdaleč ni tako samoumevno in enoznačno, kot to želijo prikazati zagovorniki cepljenja. Če bi bilo, bi to pomenilo, da so odšla v nemar desetletja bojev za človekove pravice, da smo zanemarili dve stoletji revolucionarnih naporov, da se človek vzpne nad politiko establišmentov, da smo praktično klonili pred strahom, ki ga na vsak način poskušajo zasejati v nas različni zaslužkarji na "dobri" strani zdravja. Kdo greši in v imenu koga, kaže prav nemir v zdravniških krogih, tistih, ki so Hipokratovo zaprisego zamenjali za politiko farmacevtskih zaslužkov. In če sta za ta nemir krivi po mnenju "pravoverne" stroke dve obrobni iniciativi, kot so neznani pravniki in zdravniki, je nesporno, da sta se kljub pripisani nepomembnosti zajedli v srž problema. Vlada in tisti blizu nje pozabljajo, da ljudje nimamo le dolžnosti, ampak tudi  pravice, da se nam stvari pojasnijo v razumljivem jeziku in da soodločamo o življenju v skupnosti. 

Covid-19, bolezen farmacevtskih zaslužkov

Sl.vir: ObcinaGornjiGrad

    Ulice po Zahodju so polne protestnikov. Ljudem je prekipelo in se preprosto ne strinjajo več z omejitvami. Ne le, ker bi te načele mentalno in gospodarsko zdravje skupnosti, ampak ker so se dosedanji protiepidemični ukrepi največkrat izkazali za neučinkovita, včasih celo histerična bluzenja. Za zdaj še ne moremo zagotovo reči, da gre za sprideno delovanje in laži združb, voljenih in zdravnikov, čeprav nas njihova dejanja in neprepričljivost pogosto navajajo na prav takšen sklep. Namesto da bi države davke preusmerjale v naložbe v skupni standard, milijarde plačujejo farmacevtskim podjetjem. Seveda nihče od teh kapitalističnih in verjetno tudi podkupljenih podrepnikov ne zna povedati, kaj bodo počeli ozdravljeni brez služb, dohodkov in radosti, ki so jim bogatile življenjski smisel do nedavnega. Mogoče še nismo prav dojeli, toda spreminjajo nas v delavce na poziv, v ljudi, ki bomo živeli odmaknjeno ob suhi skorji in vodi, če nam jo bodo blagovolili in bomo izjemno hvaležni za vsako na pol oglodano kost. Epidemija ne vodi v odrešitev, temveč je precej krut korporacijski trening, s katerim nam želijo dopovedati, da se je naša vrednost skrčila na ceno dvojne cepivne doze. Danes sicer brezplačne, že jutri pa krepko začinjene, kot se to dogaja z že d vsega začetka dvomljivimi testi.   

    Vsekakor gre za epidemijo, ampak epidemijo uničenih značajev. In proti njej vstajajo ljudstva Evrope. Še do včeraj so bili podaniki Zruženega kraljestva podvrženi številnim omejitvam, toda naenkrat je sam preboleli za hujšo obliko Covid-19, Boris Jonson oznanil, da mora država ukiniti izolacijo, v katero je nagnala prebivalstvo. Čez noč so skrb za vzdržnost od pretiranega druženja zaupali digitalnemu nadzoru. Priporočila za samoizolacijo sedaj izdaja program, ki beleži tesne stike med tistimi, ki naj bi bili kužni in med zdravimi. Okrog 100.000 ljudi dnevno prostovoljno namesti rešetke na domača okna in zlomi ključ v ključavnici. A prav ta priporočljivi ukrep je sprožil drastično kadrovsko podhranjenost. Nastopile so kaotične razmere v gostinstvu, preskrbi, turizmu, v proizvodnji in logistiki, pri medijih, v javni upravi in drugod. Prehrambne oskrbovalne verige so na robu zloma in trgovinske police so vedno bolj podobne socialističnim konzumom v sedemdesetih letih. To pa je nevarno, hudičevo nevarno, da jemlješ potrošnikom iz rok smisel njihovega obstoja. 

Zahodje vstaja. Dovolj mu je slepih zadetkov, s katerimi 
vlade in zdravstvo uvajajo aparthajdno politiko.

    Nemci, Francozi, Italijani in Avstralci so se naenkrat razjezili. Tudi številni Britanci program, ki naj bi jih držal na varni meji zdravja, odstranjajo z mobilnikov. "Dovolj je bluzenja, dovolj je neučinkovitih ukrepov in prevar, s katerimi nas potiskate v tesnobno životarjenje," je slišati z ulice. A protikovidni demagogi in farmacevti se ne predajajo zlahka. Čemu le, ko pa so v zraku milijarde, ki jih je treba le še posesati iz javnih proračunov; seveda izposojene, zaradi česar se bodo kasneje mnoge države spopadale z recesijo. Cepljeni, tudi če zbolijo, bolje prenašajo usodna tveganja. Prebolevajo zgolj lažje kovidne oblike, baje dokazujejo zadnje študije, ki jih kot čarovniške zajce vlečejo iz klobukov različne z vladam zlizane ustanve in propagandisti. Na to edino, labilno karto stavijo rekorderji precepljenosti (Singapur, Izrael, Islandija, Združeno kraljestvo, Arabski emirati …), ko se je pokazalo, da cepiva sama ne varujejo pred okužbami z različnimi sevi SARS-CoV-2; da nikakor niso 96 ali celo 98 odstotno zanesljiva, kot so trdili še pred nekaj meseci. No ja, počakajmo, da se razboli zadnji epidemiološki val, pa bomo točno vedeli, pri čem smo. V tem vmesnem obdobju navideznega zatišja odgovorni za protikovidne ukrepe že mrzlično snujejo nove izgovore, s katerimi nas bodo poskušali prepričati o pravilnost njihovega početja. 

    Po vsej verjetnosti bomo tokrat krivi necepljeni. Tudi za milijarde, porabljene za nizko učinkovita cepiva. Stigmatiziranje se je že začelo, in le še vprašanje časa je, kdaj bodo državna vodstva naščuvala ljudi proti sebi. Toda to je podobno kot z uporabo kemičnega orožja. Nikdar ne veš, kdaj in kako se veter obrne in te v smrtonosni labirint ujame lastna zloba. Zato kot mantro obsedeno ponavljajo: "Cepite se! Bodite vendarle odgovorni do drugih. Saj ne rešujete sebe, ampak občutljivejše, bolj krhke …" Ja, bodimo odgovorni do drugih in skočimo naivno na mokro krpo. Čim prej pokurimo nekaj deset milijard evrov vredna cepiva. Za vsakprimer, če se kasneje izkaže, da le niso tako blagodejno odrešilna, kot nas prepričujejo tik pred novim valom. Toda to bo že druga zgodba. Morda celo zgodbe s številnimi novimi sevi, ki so mutirali in se izmuznili imunskemu spominu. Seveda bodo po preizkušenem receptu ustvarjanja kolektivne naivnosti, tudi ta ščitila pred najbolj usodnimi posledicami, čeprav resnici na ljubo, z vsako preobraženo različico SARS-CoV-2 postaja zmeraj manj ubijalski. 

Ljudje že krepko občutijo posledice zapor in prepovedi
na življenjski standard. Ukrepov se ne da več
upravičevati z izgovorom, da so koristi večje od škode,
ker to preprosto ni res!

    Znano je, da virusi na svojem smrtonosnem pohodu slabijo. Bolj uničujoči so, hitreje jim pojema moč. Če bi ne bilo tako, bi že zdavnaj iztrebili človeštvo. Ostali bi brez hrane za lastno reprodukcijo. To pa je v nasprotju s prehrambnim krogom, znotraj katerega žremo drug drugega. Kuga, sifilis, kolera, španska gripa, gonoreja, herpes, ebola, otroška paraliza, gonoreja, hepatitis in še nekaj deset drugih nalezljivih bolezni bi nas, kot na stvari gledamo danes, že zdavnaj pogubili, a smo se kljub temu namnožili in postali gnetljivo testo ekspertov za množično manipulacijo. Čeprav je bila prvotno nalezljiva bolezen res znanstveno medicinski problem, v zadnjem času, kot vse kaže, postaja predvsem komercialni. 

Ne pozabimo! Lagali so nam, ko so začeli naše regije razvrščati od zelene do rdeče. Lagali so, ko so nam jemali brise in diagnosticirali atipične primere. Lagali so nam, ko so napovedovali, da bo v deželi umrlo najmanj 90.000 ljudi. Lagali so nam, ko so zaprli tovarne, šole in zatrli delovanje družbe. In lažejo nam, ko nas cepijo z nazadostno preizkušenimi cepivi, v nasprotju z merili, ki so jih sami dorekli.Prav na slednje opozarjata iniciativi zdravnikov in pravnikov, za katere so novinarski plačanci ter podkupljeni znanstveni promotorji hitro ugotovili, da gre za neke obrobne nepomembneže, ki jim ne gre zaupati: 

"Čas je, da obsodimo njihovo zavajanje in nestrokovnost," vpijejo drug za drugim, a se je kljub temu zdrznil celoten zdravstveni sistem in koalicijska politika. Cvilijo in obtožujejo po medijih, razpravljajo po družbenih omrežjih, zastokali so v državnem zboru in na zdravniški zbornici. Na slednji dvomeče poskušajo pobiti celo z nesmiselnim protislovjem, ko v isti sapi trdijo: 

"Dovoljenja za promet cepiv proti covidu-19, ki so bila izdana od Evropske komisije (slednja je pred izdajo dovoljenja pridobila pozitivno mnenje Evropske agencije za zdravila; v nadaljevanju EMA), so res "pogojna" (ang. Conditional Marketing Authorisation), vendar pa to ne pomeni, da so cepiva proti covidu-19 v fazi preizkušanja ter da je za njihovo uporabo skladno s 57. členom ZZDej treba dobiti soglasje ministrstva za zdravje in pisno soglasje bolnika."

Zdravniška zbornica; vzela si je pravico tolmačenja
predpisov in osvoboditve zdravnikov od moralne
in kazenske odgovornosti pri zagovarjanju
in spodbujanju protikovidnega cepljenja.

    Vedeti moramo, da je zdravniška zbornica samo strokovno združenje zdravnikov in še zdaleč ne zakonodajalec, ki lahko edini pojasnjuje zakon. Strokovno združenje niti ni regulatorni organ, da bi ugotavljalo, ali nekaj poteka v okviru danih predpisov ali jih krši. Strokovno združenje je dolžno, tako kot vsi, predpise upoštevati, ne pa tolmačiti. A danes imamo mnogo novinarjev, ki preprostih aksiomov delovanja političnega sistema in družbe ne razumejo ter povzemajo dejstva v sferi zamegljenih konfliktov, interesov, ki nastajajo s spopadanjem za dobičke, denar, strokovni ali politični vpliv ali kar vse skupaj. Za ceneno kavo ali samo dobrohoten nasmeh so se pripravljeni podpisati pod vsako sugestijo in jo celo zagovarjati; da le nekoliko zaudarja po škandalu. 

    Dvom je namreč upravičeno sredstvo lastne varnosti in seveda še kako zaželen tudi pri preverjanju znanstvenih trditev. Čemu potemtakem takšno nasprotovanje čisto normalnemu odzivu razuma; z močjo, ne z argumenti? A kljub vsemu ni sporno, da že danes zapisana pravila obnašanja in delovanja, še posebej v zdravstvu, zahtevajo, da se človeka obravnava primerno njegovemu značaju. Da se mu pojasnijo prednosti in tveganja zdravljenja ter da se odločitev brez vseh posledic prepusti posameznikovemu razumu. Epidemija, obstoječa ali kakšna druga, zdravnikov namreč ne odvezuje njihove pravne odgovornosti in spoštovanja etičnih predpisov. Zgolj na to in na nič drugega jih je opomnila pravniška pobuda.