Obremenjeni z lastnino

    Spopad med Levico in SDS je prešel na osnovno, lahko rečemo tudi bistveno raven človeških odnosov. Na lastnino. Na nič ni človek bolj občutljiv kot na to, kaj je moje, tvoje, njihovo. In to, kar je moje, je nedotakljivo, medtem ko do tvojega in njihovega nimamo ravno tako striktnega odnosa. To pove vse. Lastnina ni zgolj ekonomska ali socialna kategorija. Bolj kot to je psihološka, interesna ter s tem tudi politična lastnost. Je nekaj, kar se je skozi človeško evolucijo vtisnilo v človekov značaj. Je naš eksistenčni okvir, pa tudi dokazovanje, bahanje, s tem pomemben odzivni sprožilec ter pogosto vzrok za napad na druge, maščevanje. Zato je vsaka pobuda, ki stavi na izenačevanje socialnega položaja z razlaščanjem drugih in uvedbo državnega skrbništva za spoštovanje kolektivnega, prej ali slej obsojena na propad. 

Dinar na dinar palača ali v želodcu krastača?

Sl.vir: PlanRadar

    Lastnina ima osebnostni značaj in zato tudi vse povezano z njo dojemamo precej osebno. V človeški zgodovini je igrala pomembno preživetveno vlogo. Najprej je predstavljala dodatno eksistenčno jamstvo za neko daljše obdobje, šele kasneje se je oblikovala kot izvor moči: osebne, skupnostne, nacionalne, nadnacionalne. In pričakovati, da se bo nekdo prostovoljno odrekel položaju, ki mu ga lastnina daje, je naivno. Jemanje namreč vodi v konflikt. Vedno! Čeprav je lahko daljši čas latenten, prej ali slej izbruhne. Pravica do imetja in pohlep po njem sta botrovala večini človeških spopadov. Takšne so bile vse antične vojne, buržoazne revolucije, imperialni masakri, vojne za osvoboditev izpod kolonialnega gospostva, revolucije …

    Pred desetletji smo že pisali zgodovino vzpona kolektivizma. Socializem je postal svetovni proces. Navdušenje, ki naj bi vodilo v pravičnejšo družbo, je zamenjala oblastna tortura. Kmalu je postalo jasno, da se starih krivic ne da poplačevati z novimi. Prevzgoja je lahko prisilila človeka v prilagodljivost, k molku, k trepetanju, a njegovega materialnega pohlepa ni zatrla. Slednji je namreč evolucijski dosežek. Skozi tisočletja se je vgrajeval v gene in ga s še tako popolnim socialnim inženiringom ni mogoče odpraviti. Tudi pri darovanjih se največkrat izkaže, da gre le za kupovanje odpustkov, mentalno zadovoljstvo, ki sproža v darovalcu določeno ugodje. Sproščanje dopamina in serotonina je ob človekoljubnem darovanju očitno. Nasprotno, pa dajanje cerkvenim organizacijam, če že ne gre za nadomestilo za skrb in tolažbo, predstavlja vrsto trgovine. Kupovanje nečesa, za kar nismo najbolj prepričani, da res obstoji ali da nas bo uslišalo. Pravzaprav gre za investiranje, tvegan posel, ki potegne za sabo posledično tudi izdatno mero stresa in izločanje adrenalina in kortizola. Ko človek nalaga v svoje trannscedentalno, nadčutno preseganje, bivanje, ve, da se odpoveduje zemeljskemu imetju, ne ve pa, kakšno bo tisto v preoblikovanem svetu. 

Skupnostna lastnina prej ali slej ne more nasititi
individualnega pohlepa.                Sl.vir: JudyBurgerLaw

    Lastnina je torej breme, ki ga najtežje odložimo s hrbta in ni le golo naključje, da imajo premožni ljudje največkrat kronične bolečine v križu in vzdolž hrbtenice. Premoženje namreč podzavestno občutijo kot fantomsko težo na ramenih, in ta se dejansko upognejo, hrbtenica pa se zvije v položaj, za katerega pogosto postavljajo diagnozo zdrsa medvretenčnih ploščic. Bogastvo torej terja ortopedsko ukrepanje, največkrat neučinkovito, ker zdravniki zdravijo telo, in ne duše, ki jo proti telesu ščuvajo psihični pritiski. 

    Lastnina bo torej še dolgo igrala pomembno vlogo v našem življenju. Vsaj toliko časa, dokler bosta pohlep in nečimrnost (prevzetnost in bahavost) obvladovala naše emocije. Toda, je preko lastniškega posedovanja mogoče res doseči tudi večjo družbeno pravičnost, kot so trdili klasiki marksizma. Dejstva ne lažejo in ne govorijo v korist tej domnevi. Upravljavci premoženja se namreč prej ko slej začnejo obnašati kot njegovi izvorni lastniki. Podredijo si zemljišča, podredijo si tovarne, podredijo si sredstva in podredijo si življenja ter preko njih poskušajo mrtvemu kapitalu vdihniti gibanje. Tisto gibanje, za katerega edini mislijo, da je pravilno, dobrobitno in za človeka osvobajoče. Ko se volja dvigne nad čutno naravo, imamo tisoče trpečih. Značaja in navad se namreč ne da preprosto pokoriti in z njima barantati kot z lastnino. 

    Razlastninjenje, nacionalizacija, še posebej, če poteka z državno ali kakršnokoli drugo prisilo, ni učinkovito. So napori, so žrtve, veliko žrtev, živi roboti, a uspehi so pičli. Človek se oklepa premoženja in v njem je, da lakomno sega po tujem, če se mu dopusti. Ni izjem, smo le bolj hrabri ali manj pri prisvajanju in zagovarjanju lastnih pravic. Socializma niso razvrednotili in uničili "hudobni" kapitalisti ter tuje agenture. Najbolj učinkovito ga je prizadela naša lakomnost. Razum iztiri, ko v možganih prevlada pohlepni vihar. Le spomnimo se, kako smo se za nekaj pičlih tisočakov odpovedali tovarnam, delavski državi in hlastali za poceni stanovanji iz družbenega fonda. Danes pa pravimo, da so nas okradli. Seveda so nas, ampak sami smo pustili na stežaj odprta vrata, za nekaj judovskih cekinov. In na lastna ramena sprejeli bodoče breme privatizacije.

Darovi ali naložba v onstranstvo?

Sl.vir: Alamy

    Kdo gospodje, ker niste več hoteli biti tovariši, danes ubira sadove našega minulega dela? Ja, prav tisti, ki so trdili, da mora premoženje imeti pravega gospodarja. Pravi gospodar je seveda breme prenesel na naša pleča v vrednosti kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih kreditov, medtem ko sam obira sadove zadolževanja na naš račun in naših neposrednih dolgov. Za vsak kvadratni meter stanovanja, nakup hladilnika, mobilnika ali kozarca oliv nekdo polni rezervoar rolss Roycea, motorne jahte ali zasebnega jumbo jeta. Denar neusmiljeno odteka v luksuzno potrošnjo, ker smo se odločili, da se bomo borili za luknje, v katerih živimo, ne pa za podjetja, kjer desetletja ceneno razprodajamo naš čas. 

    Kljub temu socializem ni rešitev, še posebej ne kot ideja bolj pravičnega reda. S tem, da nekomu nekaj vzameš in daš drugemu, nisi niti za korak bližje pravici. Nasprotno, starih krivic namreč ni mogoče reševati z novimi. To se je v zadnjih burnih dveh stoletjih neštetokrat potrdilo. Toda, kljub temu družbeni red, ki deli svet med gospodarje in sužnje, med distributerje in potrošnike, na prince in rajo, ni dogma, nekaj absolutnega, o čemer je prepovedano dvomiti. Ne glede na vse te silne manifestacije koncentracije kapitala, ki priča smo jim v zadnjih letih; na Gatese, Muske, Buffete ali Bezose, Zuckerberge in Bloomberge, neoliberalni imperiji razpadajo. Pravzaprav niti eden več ne obstoji, da bi njegovo lastništvo ne bilo razbito na številne sklade, vrednostne papirje, delnice, solastništva. Stare družine, ki so tvorile jedro industrializirane Evrope in Severne Amerike, izumirajo. Ekscesna potrošnja brez najmanjšega navdiha jih prisiljuje k prodaji premoženja, k njegovi razpršitvi.

Kljub temu, da imamo na eni strani nesramno bogate
Zemljane, se kapital počasi porazdeljuje med ljudi.
Finančna entropija.                              Sl.vir: ZeeBusiness

    Kapitalizma ne bodo razrušile revolucije, ker je to praktično nemogoče, saj je zapisan v naši krvi kot pohlepno upanje na več. A prav to pohlepno upanje po drugi strani snuje kooperative, preko katerih vedno več ljudi želi ustvariti in združiti kapital in si izboriti gospodarsko in politično moč. Manj za bogate je več za nas. Preprosta računica, ki jo knjiži pohlep. In če je zrušil sisteme, ki so mu bili pravno politično naklonjeni, bo tudi takšne, ki mu niso. Bogastvo je očitno sila entropično, čeprav še zdaleč ni fizikalna količina. Ne govorimo o njegovih absolutnih vrednostih, ampak izključno relativnih, odvisnih od razmer in odnosov na trgih. Zato, v kolikor se obstoječim, lastniškim podjetjem postavijo nasproti solastniške in partnerske družbe, v katerih bodo varovane človekove pravice, ne zgolj tiste iz dela, predstavljale visok standard odnosov, se bodo razmere in lastniška razmerja začela spreminjati tudi v klasičnih, konservativnih družbah s tipičnim kapitalističnim značajem. Ključna družbena vprašanja torej lahko spreminjamo tudi preko konkurenčnih razmerij, ki jih sooblikujejo odnosi med zaposlenimi in z vodstvi. Podjetja, v katerih so komunikacije sproščene, večsmerne in ustvarjalne, z močnim poudarkom na pravicah in odgovornosti, so že danes učinkovitejša od togih gospodarskih organizmov, ki stremijo le za višjim dobičkom. In kar je še posebej pomembno, so tudi veliko bolj privlačna za iskalce dela.