Proti vodnemu toku

    Verjetno še nikoli nismo bili tako potrebni vodne osvežitve kot to poletje. Bolj kot vročina nas izčrpava politična pregretost prostora. V nedeljo se bo človeška reka ponovno stekla na volišča in presodila o smotrnosti zakonske novele, s katero zakonodajalec urejuje poseganje na priobalna zemljišča, v bregove strug, presihajoča jezera in v samo vodo. Toda, na oko precej razumna ureditev, se, kot smo pri trenutni koaliciji že vajeni, izkaže za hudo prevaro. Laž, s katero nam želijo postopno odvzeti še možnost prostega dostopanja do morja, rek, jezer, pomeni neposredno podrejanje vodnih in obvodnih sistemov zasebnim koristim. Kemičnih tovarn verjetno res ne bodo gradili na vodnem stiku, bo pa prostor na voljo za druge objekte javne rabe, ki bodo seveda zasebni in verjetno bistveno bolj obremenilni za zemljišče in vodni krog. 

V Dominikanski republiki so prodali tujim investitorjem ogromna območja ob morju,
do katerih domači prebivalci nimajo več dostopa.                                     Sl.vir: PlanetWare

    No, takšni zakonski predlogi in zakoni ne vzhajajo naključno kot Luna. Za njimi tičijo pričakovanja in interesi. Največkrat obetavni zaslužki. Tako je dobrih deset let, mogoče celo kakšno leto več, stara zamisel, da bi prostor ob nekdanji obalni cesti med Koprom in Izolo spremenili v miniaturni Palm Beach in nasproti zasejali še nekaj umetnih otokov iz izkopane skaline s trase drugega tira. Vzdolž bi zgradili številne lokale s privezi, tako da bi se na kavo in drink lahko pripeljal kar s čolnom. Zato so tudi zaprli omenjeno obalno cesto za ves promet, sedaj pa čakajo le še na primeren zakon in največji poseg ob domačem morju se lahko začne. Denar je baje na voljo, in sicer nekaj sto milijonov za začetek. 

    O rekreacijskem središču Vrbina, ki bo nastalo za pretočno akumulacijo, ne vem dosti, a očitno se je tudi tukaj že povezal kartel zasebnikov, ki bodo del Save spremenili v območje tako imenovane javne rabe. Toda, turistična okrepitev, ki naj bi jo dobili v Brežicah in bi poživila širše območje z Mokricami, Čateškimi toplicami ter Bizeljskim v poletnih mesecih, še zdaleč ni isto kot preobrazba nekdanje obalne ceste v turistično meko. Čolnarski turizem, nekakšna posodobljena različica beneških gondoljerjev, naj bi polnil majhne pristane ob nekdanji obalni cesti. Mogoče bi zrasel še kakšen hotel, ki bi se vpel med hribom, morjem in umetnim otokom, ali s številnimi orodji opremljeni super rekreacijskii studio. 

Nekdanjo obalno cesto med Koprom in Izolo so zaprli.
Sedaj čakajo, da lahko začnejo graditi turistično
rekreativno središče.                                Sl.vir: Delo

    Vsekakor bi spravili na nekaj kilometrov še dodatnih 5.000 gostov. Na celotno Obalo pa mogoče celo dodatnih 30.000. Toda, ali pri teh megalomanskih turističnih projektih, zaradi katerih je bilo treba spremeniti celo zakon, sploh kdo pomisli, kako bo te obremenitve preneslo okolje? Koliko dodatnih čistilnih naprav bo potrebnih, kakšne zajezitvene bazene dopolnilne pitne vode bo treba narediti v flišastem in kraškem zaledju? Rižanski vodovod je ozko grlo že danes in omejitve porabe vode so pogoste v poletnih mesecih. Prav tako med Koprom in Izolo, še posebej v Žusterni, smrdi po fekalijah, in te težave že danes ne znajo odpraviti. Da o cestni gneči, ki bi se povečala na račun dodatnih turističnih naložb, niti ne govorimo.

    Kakšno breme predstavljajo prenaseljene človeške skupnosti, spoznavamo zadnje obdobje. Blato iz čistilnih naprav preprosto odlagajo na skrita območja in pri tem jim ni mar ne za vodotoke ne za vodovarstvena območja. Seveda težava ni le v tem, da odlagališč za sanitarno blato zmanjkuje, da so edina prava rešitev zažigalnice, ki pa jih je absolutno premalo, in je obdelava blata v njih precej draga. Marsikatero "družbeno odgovorno" podjetje v omenjenem poslu vidi odličen zaslužek. Seveda, tudi na račun zdravega okolja in pitne vode drugih. 

    Toda, takšna logika kaj hitro lahko prizadene večino strateških vodnih območij (priobalni pas, bregovi in vodotoki, jezera, presihajoča vodovja, močvirja …). Gradbeni posegi že tako niso nedolžne luknje v prostoru, ampak skoraj vedno predstavljajo rano, za katero nikoli ne vemo, kako se bo zacelila. Če to počenjamo v neposredni bližini voda, še posebej znotraj osnovnega vodnega kroga, bodo usodne posledice verjetno trajne. 

    "Na območjih vodnih in nepozidanih priobalnih zemljišč se v naravnem okolju oblikujejo posebne hidrološke, geomorfološke in biološke razmere oziroma visoko vredni vodni, vlagoljubni in močvirski ekosistemi. Ti ekosistemi imajo visoko biodiverziteto ter naravovarstveno in javnozdravstveno vrednost, saj omogočajo samočistilno sposobnost vodnih ekosistemov, zagotavljajo zanesljive in dobre vodne vire ter blažijo negativne posledice suš in poplav," je odgovorila skupina visokošolskih izvedencev na spremembe zakona o vodah(1).

Nasproti sv. Janeza narava prav kliče po hotelu
večjih dimenzij.                               Sl.vir: ProspektBled

    Očitno je, da zakonska novela, ki v 37. členu zakona o vodah uvaja dovoljene posege v priobalno, presihajoče in vodno telo, kot so gradnja enostavnih in gradnja objektov za javno rabo, ni prižgala opozorilnega alarma zgolj v glavah številnih naravovarstvenikov iz različnih društev, ampak spremembam nikakor niso naklonjeni celo strokovnjaki. Na koga se potemtakem sklicujejo minister Vizjak in predsednik vlade ter državnozborska soldateska SDS, NSi in SMC, ko trdijo, da gre pravzaprav za zakonsko dopolnilo, ki bo obvarovalo naše vode in ohranilo njihovo vitalno energijo?   Da gre bolj kot ne za politično odločitev ali mogoče celo koruptno lobiranje, je pokazalo tudi nedavno soočanje zagovornikov zakona in nasprotnikov na TV Slovenija (Oddaja si ne zasluži spodobne kritike), kjer so na strani zagovornikov zakona sedeli le politiki. 

    Do sedaj nisi smel graditi objektov, če niso imeli neposredne povezave z urejanjem vodnih režimov, na priobalnem, vodnem, močvirskem, presihajočem območju ali ob vodotokih, če ta območja niso bila del obstoječih stavbnih zemljišč v naseljih. Po novem pa bi lahko na hidroloških območjih občutljive biološke raznovrstnosti in znotraj geomorfološkega prečiščevalnega sistema postavljali, hotele, trgovska središča, zabaviščne parke, parkirišča in še marsikaj drugega, kar naj bi spadalo pod objekte javne rabe. 

Erozija je pogosta posledica
nestrokovnega poseganja v vodno telo.

Sl.vir: Prim.Novice

    Strogo državno varovanje posegov v breg in vodno telo naj bi po novem zamenjali občinski prostorski načrti. In župani večno "suhih" občin že nestrpno čakajo, da zakon začne veljati in bodo lahko ponudili investirojem v odkup večino vodnih zemljišč, ki jih zanimajo. Razumljivo, da poudarek pri tovrstnih naložbah ne bo na varovanju vodnih virov, kot to trdijo predsednik vlade in njegovi, ko navajajo, da gre za zdravo vodo, ampak na čisti gospodarnosti investicije in pričakovanem dobičku, ki naj bi ga prinesla. V takšnih primerih pa sta zdrava voda in okolje vedno žrtvovana za višjo donosnost kapitala. Torej so izjave, ki jih dajejo koalicijski politični prvaki v povezavi z referendumskim odločanjem, čisto norčevanje in podcenjevanje našega razuma. In prav zato bo tokratni referendum o zakonu o vodah presoden tudi v drugem pogledu. Množično predčasno glasovanje je pokazalo, da so se ljudje zbudili iz politične otopelosti in da jim je še kako mar kje in kako bivajo ter da, preprosto rečeno, ne bodo več pustili neki politični sekti in njenemu predsedniku, da brije norce na njihov račun ter razprodaja njihovo življenjsko okolje za piškave novce zaslužkarjem. 

Navedek!

(1) Pismo je bilo objavljeno pod naslovom: Spremembe zakona o vodah - kaj pomenijo za vode in naravo. Sobotna priloga Dela, pisma bralcev. 03. julija 2021. str. 31. Pod njim so se podpisali: Nataša Atanasova, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Barbara Čenčur Curk, Naravoslovnotehniška fakulteta, Mojca Golobič, Biotehniška fakulteta, Tjaša Griessler Bulc, Zdravstvena fakulteta, Andrej Lukšič, FDV, Mihael Jožef Toman, Biotehniška fakulteta, vsi iz Univerze v Ljubljani.