Prva dama prva mama

 Znova je togotno udrihala po njem, in to vsakič, ko si ji je drznil ugovarjati. Nič nenavadnega, toda Gašper je že preštel dobrih štirideset in mama ga je še vedno tepla; pred ponižnim očetom, pred ženo, pred njegovimi otroki. Neusmiljeno je udrihala s palico po hrbtu. Ne, da bi zlomila voljo v njem. To je naredila že zdavnaj, v mladih letih. Ko se je potepal z vrstniki, ga je priklenila za zapeček in izbila hudiča iz mladostniške nature. Mlajšemu je bolečine zadajala z vrbovo šibo, da se je vlekel po tleh in tulil od skelenja, danes, kar ji je pač v trenutku besa prišlo pod roko. Bal se je je, čeprav je že zdavnaj otopel od bolečine in je le še brezvoljno prenašal njene histerične izpade. Bil je človek z ubito osebnostjo. Postopno se je vanj selila njena hudobna duša in počasi ji je podlegal. Ni spoštoval, a vedno, ko se je pojavila, je zaigral naklonjenost, jo spoštljivo pozdravil, sklonjeno čakal, kaj bo sledilo. Tepež ga je spremenil v pohlevno, vprežno žival. Vlekel je svoj življenjski voz, na katerem so se vozili drugi. 

Po nemočnih otrocih udarci padajo predvsem, ker so premalo ali nočejo biti podobni
vzgojiteljem - ustrahovalcem.                                                                Sl.vir: TheAsianparent

    

    V čem se dejansko razlikujejo konservativci, nazadnjaki od libertincev, svobodoljubnežev. Prvi lastne otroke dresirajo, drugi jih poskušajo vzgajati. V obeh primerih gre za spreminjanje mladeži v uslužne in ubogljive člane družbe. Temu pravijo socializacija. Toda, mar nismo začeli socializirati tudi živali. Pse dresiramo, da se ne pokoljejo med seboj in niso napadalni, vodimo jih na veterinarske preglede, ob morju in jezerih so dobili lastne plaže, v trgovinah imajo svoje stalaže, zakopavamo jih na pasjih britofih in žalujemo za njimi. Ločnice med človekom in živaljo se vztrajno brišejo, pa naj se teologi še tako trudijo in opevajo od boga navdihnjeno zavest. Pes postaja zvesti spremljevalec človeka, pri čemer še ne vemo, kdo je komu dejansdko pokorn. Vsekakor si bomo delili prihodnost. Služili bomo novim graditeljem piramid, naša življenja pa bodo še bolj odvisna od njihove radodarnosti, kot so današnja. Zagotovo! 

Ko nas dresirajo, težko rečemo, kateri živali želijo,
da smo podobni.                                         Sl.vir: Yahoo

    Avtokrati in despoti izrecno poudarjajo svetost življenja, čeprav mu dejansko jemljejo vse, zaradi česar bi bilo sploh smiselno živeti. In čeprav se nekako poslavljajo od občestva po lastrnem okusu, so nadzorniški vzvodi vse močnejši in pronicljivejši. Kolektivna zavest postaja naš skupni zapor. Nismo več ujetniki posameznikov, ampak sistemov, ki jim voditelji predajajo žezlo. Pes je udomačena žival in nekaj podobnega postaja tudi človek. Po zaslugi medicine, državnih uprav, izobraževalno vzgojnih ustanov, delovnih kolektivov, socialne pomoči in zakupljenih parcel na utesnjenih pokopališčih. 

    Ali ljudje postajamo žrtve lastnega razvoja? Še zdaleč ne, ampak pohlepa, ki je na vekomaj veke z nami, vso evolucijo, ki je dobršen del časa potekala v našo korist. Da nismo žrtve socialnega darvinizma(1), težko zanikamo. Gledamo in občutimo ga vsak dan, ko se spopadamo za ljubi kruhek ali nas "dreserji" na takšne spopade pripravljajo. Le kaj so etika, morala in bonton drugega kot nevidne gorjače, s katerimi nas nenehno udrihajo po plečih. Življenjepisi postajajo pomembnejši od osebnosti, kompetence od izjemnosti, nadarjenosti. Povprečje ne razume niti samega sebe in zato se ljudje in psi izenačujemo v pravicah. Naša navezanost na žival ni drugega kot spretno prikrivanje človeških slabosti in napak. Vedno potrebujemo nekoga, da mu ukazujemo, ga dresiramo, se primerjamo z njim ali nanj zrcalimo lastnosti. Psi in mačke so naša terapija, podobno tudi konji, hrčki in sokoli. So mentalno nadomestilo za osebnostno ponižanje, ki smo mu izpostavljeni dnevno; za ničevost, nepomembnost, osamljenost, pozabljenost in zlorabljenost! Živali so blažilci naših frustracij. Lov nanje duševni azil za dokazovanje moči nad tujo usodo. Iz družbenega gledišča: obnašamo se kot tipični birokrati. Navzgor ubogljivo in pohlevno, navzdol zvišano in arbitrarno. Zakleto tavamo od vrat do vrat, a nikakor ne moremo iz sebe. Ne moremo iz sebe, ker smo ujetniki strahov in osebnostne nezrelosti. Večina na žalost celo življenje. 

Dr. Anton Trstenjak, teolog - psiholog.
V zasledovanju božjega, je zgrešil
dejansko poslanstvo človeka.

Sl.vir: Galarna

    "Človek je čudna žival,"(2) je rekel stoštiriletni spomeničar Stanko Kušljan. 

    Ravno nasprotno trdi pokojni teolog, dr. Anton Trstenjak. Človek je bitje, ustvarjeno v božjem imenu, in seže onstran smrti, četudi določen čas njegov duh deluje po instrumentu telesa, živčnem sistemu: "Sicer pa že ob tem delovanju vidimo in to premalo upošteva naš ugovor, da so vrste delovanja, ki jih razodeva naš duh neodvisno od živčnega sistema, da je namreč zmožen misliti in idej in idealov, ki gredo daleč onstran živčnih impulzov in onstran obsega in dometa sinaps, npr. Ideja resnice, neskončnosti, duhovnosti, nadčasovnosti in vsega transcendentnega nasploh."(3) 

    Je ta božja narava v nas blagoslov ali prekletstvo, težko rečem. Toda če se tako neposredno prenaša na človeka, kot trdi Trstenjak, potem je bolj slednje. Kako nerazumljivo, a očitno božje spodbujeno je lahko človekovo hotenje, zgovorno ilustrira nedavni Filipinski primer. 30. junija je v Manili prisegel 64 letni Ferdinand Marcos jr., bolj poznan po vzdevku Bongbong. Prebivalci revne otoške države so izbirali med Saro Duterte, hčerko bivšega filipinskega predsednika Rodriga Duterteja, znanega po izvensodnih pobojih na tisoče prekupčevalcev in uživalcev mamil, in Bongbongom, sinom nekdanjega (1965 - 1986) umrlega diktatorja Ferdinanda in Imelde Marcos. Ko so ga leta 1986 v splošni ljudski vstaji vrgli z oblasti, je bila družina globalni sinonim za korupcijo, krajo in državno nasilje. 

Človek je simbolično bitje, tudi ko pretepa sebe.

Sl.vir: EPA

    A očitno flagelantni(4) filipinski verniki, ki se na velikonočnih obredih množično bičajo, da bi ponazorili Kristusovo trpljenje, zlorabe njihovih vodilnih politikov niti ne prizadenejo. Vajeni trpljenja, ti krščanski usmiljenci velikodušno odpuščajo in sprejemajo nase nove tegobe kot obvezni del življenja. Mama Bongbonga, 93-letna Imelda Marcos je bila, ko se je iz begunstva prostovoljno vrnila na Filipine, obsojena na 42 let zapora. Za vrati kaznilnice ni preživela niti dneva, je pa bila v tem času, kar štirikrat izvoljena za senatorko in dvakrat kandidirala celo za predsednico. Delov urednik se je na račun lopovske Imelde, ki je skupaj z možem odnesla iz države 22 polnih kufrov denarja in 300 kovčkov dragotin, Filipincem pa "velikodušno" zahvalila z zbirko 3000 novih salonarjev, ki so ostali v predsedniški palači, slikovito pošalil, da je nekdanja prva dama zdaj prva mama. 

Ko je nekdanja prva dama pokradla filipinsko premoženje,
je postala vzorna mama sinčku Bongbongu.

Sl.vir: Voanews

    Kako le razumeti takšno človeško naravo ekstremnega ponižanja, odpuščanja in sprejemanja nenehnega gorja? No ja, če nekoliko bolj podrobno pometemo na lastnem pragu, nismo kaj bistveno drugačni od revnih Filipincev. Vsekakor sta Imelda prepožrešna in Duterte preveč krvoločen za naš okus, drugače pa večina dokaj pohlevno, zatekajoč se v eskapizem(5), prenaša zatiranja nazadnjakov. Le prerešetajmo naš uklonljivi odnos do razmer v zaprti in zatrti družbi v času izbruha kovida, paternalistično obnašanje zdravstva in politike do kadilcev ter spodbujanje zlonamerne sugestivne propagande, ki nadnje dobesedno kliče bolezen, izkoriščanje zaposlenih, vzdrževanje stanja večne negotovosti in strahu … Kljub vsemu še vedno častimo graditelje slovenskega zidu objokovanja in preveč mlačno tožimo, ko se znašajo nad zgodovino, kulturo, medijsko pluralnostjo, življenjskim slogom, svobodoljubjem in po vsakem izletu na oblast puščajo v razsulu javne finance in družbene sisteme. 

    Vsekakor filipinskem in tudi v našem primeru ne gre za neodvisen, objektivni pogled na dogajanje, pa naj bomo še tako prepričani o zavestni izbiri in svobodni volji. Prav resignirano obnašanje večine to potrjuje. Nezavedno v nas, ki bi dejansko moralo postati ključ do naše odrešitve, tako še globlje ponikne v duševnem labirintu pod težo moralnih samoočitkov. Zatekanje v potrošništvo in prenajedanje, tudi samega sebe, tako ostaneta edini azil pregnane in razvrednotene osebnosti.

Navedki:

(1) Socialni darvinizem pojasnjuje razvoj družbe in razmerja znotraj nje z Darvinovimi evolucijskimi načeli. Družbe in posamezniki nenehno tekmujejo za prevlado in najmočnejši preživijo ter vladajo, si pokorijo šibkejše, ali jih uničijo.

(2) Simona Fajfar. Človek je čudna žival. Intervju, časnik Delo, Ljubljana. 2. avgusta 2022. str. 12

(3) Dr. Anton Trstenjak. Dobro je biti človek. Katehetski center, Ljubljana. Str.: 65

(4) Pridevnik 'flagelanten' izvira iz latinske besede 'fllagelare' - bičati. Flagelanti so bili člani srednjeveške, heretične, verske sekte samobičevalcev. Obred samokaznovanja, med katerim so se bičali do krvi, so izvajali v javnosti in je bil prispodoba Kristusovega mučenja v Jeruzalemu, ko so ga Rimljani vodili proti Golgoti, kjer so ga križali. Danes podoben obred javnega samokaznovanja, Zanjeer Zani, uprizarjajo radikalni šiitski muslimani. Pred veliko nočjo pa je samobičanje precej pogost običaj na filipinskih ulicah.

(5) Eskapizem - izogibanje družbenim in političnim problemom; nedejavnost, tudi beg pred resničnostjo.