Ne plačevanje, zgolj garanje

Otresel je prah z obleke in ga spral s telesa. "Na pasu bo treba narediti novo luknjo," je pomislil, ko je spenjal zaponko na hlačah. Pozdravil je sodelavce in z garderobe urno krenil po širokem stopnišču, okičenem s ceneno aluminijasto ograjo. Zunaj je zavil proti ulici. Kot običajno so svetilke razsvetljevale dan. "Kakšna potrata," je pomislil in se obrnil proti skladiščem na desni. Vstopil je v manjše od razporejenih vzdolž dvorišča. Še nedolgo nazaj je pripadalo istemu podjetju, skupaj z zgradbami. Vstopil je, tiho pozdravil, potem pa nemo obtičal pred pultom. Danes je bil na vrsti Rdeči križ. Starejša gospa je prečrtala ime na seznamu, fant ob njej pa je porinil predenj že pripravljen paket. "Poleg običajnega ti pripada tudi to," mu je priložil paket jajc. "Včeraj smo jih dobili in bližajo se prazniki," je še navrgel in izginil med polnimi policami v ozadje. "Odlično," je pomislil. "Preden bodo šli v šolo, jim bo Zaida spekla palačinke. Nekaj marelične marmelade, ki jo tako radi mažejo na krušne skorje, je prav gotovo še doma." 

Ko prostovoljstvo zdravi gospodarske anomalije.

Sl.vir: RdečiKrižSlovenije

    Videti je, da se bomo raztrgali od uspešnosti, čeprav za nizko brezposelnost ne vlada ne gospodarstvo nista naredila kaj dosti. Največ zaslug lahko pripišemo gibanjem na globalnem trgu in seveda "ugledu", ki ga imajo domači delodajalci pred tujimi iskalci zaposlitve. Mislim, da naši bahavosti vsekakor ni v ponos, da marsikdo ne zasluži dovolj, da bi se vsaj enkrat na dan krepko najedel, ko pokrije bivalne stroške. Žalostno, če pomislimo, da delu za druge žrtvujemo najmanj tretjino svojega časa. Po revolucionarnem stoletju, ko so milijoni ostali zasuti v strelnih jarkih, moški in ženske, bi vsaj za Zahodje lahko rekli, da smo po grozljivih vojnih izkušnjah vsaj delno pregnali bedo, če nam je ni uspelo že izkoreniniti. Tako pa očitno osnovne človekove pravice znova postajajo le deklarativna ironija, s katero tolažaimo del zavržene populacije. 

    Ko govorimo o pomanjkanju delavcev, slikovito rečeno, o izpraznjenih kadrovskih bazenih, očitno ne pomislimo na zaveze, okoljske, socialne, gospodarske, psihološke in druge, s katerimi politiki tako radi gladijo človeško naivnost. Ne pomislimo, da so domače geografske danosti, prešibke, nezadostne, da bi poganjali zgolj na dobičkih utemeljeno ekonomijo obsega. V svetu presežkov, obsežnih pogorišč in vedno bolj motne vode, se še vedno igramo slepe miši. Namakamo v prazne tolmune, a obljubljamo bogat ulov. Enkrat lovijo delodajalci, drugič delojemalci; največkrat drug drugega, družba in njena kolektivna zavest pa vztrajno hirata. Ja, nazadnjaškim in naprednjaškim političnim zvezdnikom očitno še vedno ni jasno, da eno najobetavnejših družb in držav spreminjajo v deželo bodočih okoljskih beguncev. Nekateri že danes tavajo po svetu "s trebuhom za kruhom". Že jutri bomo verjetno prosili vode in se udinjali kateri od multinacionalk, ki pitne vire pospešeno spreminjajo v premoženje zasebnega interesa. Pa saj ne bo nekih večjih težav. Še posebej ne pri preživetnikih na minimalcu. Račun za ustekleničeno dobrino bodo predložili javni blagajni, če …, bo seveda sploh še delovala. Zgodbo o uspehu z ničelnimi obrestmi čaka namreč precej zasoljen konec. 

Svet utemeljen na učinkovitosti dobičkov

Sl.vir: QuickGuide4You

    Kje dejansko smo in kako učinkoviti, pove preprost podatek, da je vse več odvisnih od proračunskega cekina(1). Ta pa hitro slabi pod inflacijskim udarom. Kovidni zapitek postaja grenak in desetletja se bodo nove generacije zmrdovale nad njegovim okusom. Vse kaže, da se nam obeta Ekremova distopija "kuča -poso". Pevec, ki to ni bil, je bil širom nekdanje Juge deležen posmeha in norčevanja, a s trdo usodo severnoameriškega delavstva, o kateri je pel, smo se soočili prej, preden se je ohladil spomin nanj (1961 - 2016). Očitno bomo Ekremu Jevriću podelili posthumno priznanje za preprosto spoznanje, da delo, še posebej garanje, ni vrednota; kvečjemu nazadnjaški predsodek.

    Ja, če nam bodo tipi, a la Ivo Boscarol, solili pamet, potem se nam bo luč na drugi strani tunela še dolgo odmikala. Pa ne, da bi imel, kaj proti človeku, ki piše uspešno življenjsko zgodbo, le njegovi pogledi se mi zdijo pretemačni za svetlo prihodnost; ne le Slovenije, ampak človeštva nasploh. Svet, ki ga udejanjajo ljudje Boscorolovega kova, je v najboljšem pomenu zrcalni kontrast; preprosta preslikava njihovih zamisli na druge. Svet razklanih duš, bi rekli teologi. Šizofrenija, bi dojemanje poimenovali psihiatri. Odtisi zavednega v nezavednem bi menili psihologi. Razdvojen pogled na družbo bi odkimavali sociologi. Vsekakor gre za zrcalo, ki bo prej ali slej končalo v razbitinah. Nobeno življenje namreč ne more živeti sanj drugih, še manj obstajati le za izražanje tuje ustvarjalnosti. Prepričanje, da smo shirani dovolj lepi in lahko ponosni nase, je napačno.  

    Prepričanje, da družbo preživlja zgolj 300.000 ljudi, torej približno sedmina prebivalstva podalpske domačije je namreč hudo zmotno, sebično in egocentrično. Lahko bi rekli, kot nam to dopovedujejo različni podatki, da večji del teh, ki po Boscarolovo tvorijo življenjsko energijo nacije, ne more solidno preživeti niti sebe in svojih družin. Zato je na vsake toliko časa nujen kakšen kovidni reset. V krizne zgodbe tržne ekonomije, ko se premoženje koncentrira v rokah vedno manjšega števila ljudi, namreč verjamejo le še redki; večinoma profesorji in študentje ekonomskih fakultet, ki še niso uspeli zriniti glav skozi mastne obloge materialnega. Trg postaja sila usmerjen in Smithova nevidna roka je le še prispodoba za muzej.

Ekrem Jevrić, kuća - poso, Distopija, ki se je
premalo zavedamo.                       Sl.vir: TelegrafRS

    Boj za "produktivna" delovna mesta je utopija 21. stoletja. Zaradi omejene kvazi filozofije in ekonomije ostajamo brez tisoč učiteljev, stotnij medicinskih sester, natakarjev, voznikov, gradbenikov, servisnih delavcev, informatikov … Tudi zato, ker smo učenje za ustvarjalnost in ustvarjalne poklice poskušali izenačiti s standardi enostavnega fizičnega dela in človeškimi roboti za stroji. 

    Zagovarjamo trg dela, politiko koristnih in nekoristnih, kot da za delovanje družbe ter zaslužek ni pomemben prav vsak. Tudi tisti, ki po trenutnem mišljenju ne prispevajo k skupni blaginji. Otroci, starejši, nezaposleni, bolehni, nori, leni, socialni podpiranci so strošek! Mar res? Dosedanje izkušnje so pokazale, da so otroci breme le, če jih je preveč, starejši, če jih je premalo in podobno je tudi z ostalimi " neproduktivnimi" pripadniki skupnosti. Družba lahko deluje samo v ravnotežju. Vsako pretirano odstopanje od povprečja vodi v razkroj. Največ civilizacij je propadlo, ker so bile preveč učinkovite. Danes lahko nekaj podobnega opažamo v obeh Korejah, na Kitajskem, v Rusiji ZDA in na Japonskem.

Ivo Boscarol bi med 300.000, ki vzdržujejo Slovenijo,
sila težko našel lastnika ultralahkega Pipistrela.

Sl.vir:Delo

    Upokojenec Ivo se očitno ne zaveda, da njegovo ultralahko floto vozijo ali potujejo z njo, ljudje, ki takrat pravzaprav ne počnejo ničesar produktivnega. A glej ga zlomka, po drugi strani prav z nakupom in neproduktivnim letenjem preživljajo Pipistrela, njegove podizvajalce, letališča, uprave za letenje, hotele, golfišča, inštruktorje letenja, pisce priročnikov in še in še drugih, ki garajo za prenizke plače. Na tisoče otrok zaposluje pleničarje, kozmetično, prehrambno, konfekcijsko industrijo, izobraževalne ustanove, pa tudi popravne domove, muzeje, pediatre, psihologe in psihiatre … Izjemen podjetniški in ustvarjalni navdih predstavljajo potrebe starejših. Ne le za farmacevte in terapevte, izdelovalce posebne opreme, ampak tudi za gradbenike, gostince, hotelirje, trgovce, bankirje, zavarovalničarje, papirničarje, medije, izobraževanje, prevoznike, svetovalce in pomočnike spremljevalce …

    Ob spoznanju, da k družbenemu blagostanju prispeva prav vsak, ne glede na njegov produktivni ali garaški status, ampak kot oseba, ki mora biti preskrbljena in oskrbljena za življenje, pobude o temeljnem dohodku, ponovno dobivajo zagon, pravo potrošništvo pa s tem šele postaja socialni in gospodarski smoter. Seveda omejen. Ne z denarjem, ki postaja vedno bolj pomemben pri pretvarjanju abstraktne vrednosti in zamisli v dejansko, temveč s prostorom in okoljem, ki sta nam na voljo in predstavljata absolutno danost. Se razume, da le, dokler nas bo težnost vezala na modri planet in bomo odvisni zgolj od njega.  

Navedek

(1) Karel Lipnik, Pija Kapitanovič. Vse več odvisnih od javne blagajne. Časnik Delo, 20. avgusta, 2022.