Demokracija ali klobasa

     Verjetno je bilo eno zadnjih nekoliko hladnejših dni, preden je nastopila poletna vročina. Ljudje so bili zbrani okrog velikega lesenega odra. Pred pevskim zborom je krilil slavnostni govornik. Demokracija, svoboda, lik humanega človeka in delovne zmage, množica vznesenih besed je valovala nad ljudmi. Ti so jim prikimavali, tudi odkimavali, se nemo čudili. Vodila jih je nevidna roka uma in se poigravala s kolektivno zavestjo, kot bi bila iz lahkotne sladkorne pene. Le kdo ni bil za? Le kdo si je želel sploh biti proti? Telesa so valovala v zamaknjenosti, dokler pevski zbor ni odpel zadnje note in zvočniki niso preglasili prizorišča z udarno koračnico, z odvezo za ubogljivo spremljanje revolucionarnega programa. Potem so se skoraj hkrati, kot bi jih nevidni bič tlesknil po riti, obrnili in pohiteli k stojnicam. Vonj po kuhanih klobasah se je kmalu cedil po bradah prisotnih. Zanosno so hlastali po hrani na kartonastih podstavkih, se spogledovali, pili iz plastičnih kozarcev, se oblizovali in radostno prikimavali. Ogladneli želodci so prekrulili vzneseno ikonografijo in se potolažili z blagodejno toploto sočnih klobas. Trenutek pozneje nihče več ni vedel, kaj jim je sporočal govornik maloprej in vsi so hvalili le še okusne klobase.

Upanje je stopilo na prizorišče! Končno nekdo drugačen od zapetežev, ki se pri 35 stopinjah skrivajo v okravatanih oklepih. Ob Urški človek pozabi tako na klobase kot demokracijo. 

Sl.vir: Reporter

    V vročem obdobju revolucionarnih kovačnic je Taras Kermauner izjavil:

"Če človeku ponudiš demokracijo ali klobaso, bo vzel klobaso," in se vpisal na disidentsko listo. Režim, kot vsak režim nasploh, ne prenese ljudi, ki ugovarjajo njegovi zveličani filozofiji. Filozofiji, ki jo režimci imenujejo buditeljska, prenoviteljska, odrešujoča, pa čeprav se potem vse skupaj izkaže za hudimana kruto šalo.

    Res smešno, če pomislimo, da nam tudi revolucionarni prenovitelji ne obljubljajo nič manj in nič več kot klobase. Ja jerbas klobas, iz katerega bo lahko vsak jemal do sitega. Šele danes, ko nas podnebje krepko zažiga po podplatih, nam je jasno, da tudi približno ne moremo vzgojiti toliko prašičev, da bi se človeštvo do sitega najedlo zašpilanega mesa; tudi če odštejemo vse, ki jim vera prepoveduje prašičjo pojedino. Očitno pa tudi pri tistih, ki so sebe imenovali komunisti, pripadniki revolucije, verjetno sploh ni šlo za klobase. Če le pomislimo na številne lačne, prezeble, zanemarjene žrtve, s katerimi so tlakovali pot do njih. Za filozofijo praznih obetov je bilo očitno dovolj, da so se cedile sline. Ideje so bile pomembnejše od klobas. Ideje in odrekanje, žrtvovanje! Komunizem je bil dejansko na glavo obrnjena katoliška cerkev. Raj je bil na mestu pekla ter obratno. 

Večna dilema: Klobase ali topovi? Velikokrat nas vodi
zmoten občutek, da so za demokracijo topovi
pomembnejši od klobas.                  Sl.vir: VFokosu 

    Se potem lahko sploh še čudimo, če ljudje dajejo prednost klobasam, ne pa demokraciji? No ja, o demokraciji bi lahko še kakšno skuhali, je pa nesporno, da je v njej premalo klobas, a zato toliko več obljub. Če na vse skupaj pogledamo za odtenek drugače, demokracija ni nič drugega kot reducirani komunizem. Oba obljubljata jerbase klobas in trdita, da je klobas dovolj, le jerbasov za njihov transport do sestradanih želodcev je premalo. Ko je pomanjkanje, takrat je vedno kriva logistika nabavnih verig, ne pa pretirana požrešnost premalo učinkovitih globalnih družb nasploh. 

    V obeh primerih imamo opravka z iluzijo. Dejansko vidimo klobase, dasiravno nam o njih le pripovedujejo. "Iluzija je namreč nekaj, kar ni to, kar se nam zdi," pravi Susan Blackmore(1). A očitno ne znamo sešteti dva plus dva in verjamemo obetom; vedno in večkrat! Toda, kaj moremo, takšna je človeška narava. Bolj ali manj iluzorno zagledana. In resno vprašanje na tem mestu je, koliko krajša bi bila povprečna življenjska doba, če bi ne bilo tako. Če bi človek že kmalu ob polnem osveščanju ugotovil, da je in bo celotno njegovo življenje "čista jeba", kot so ga poimenovali glasbeniki MI2. "Ko si hkrati čisto blizu, pa tak daleč od vsega …"(2) Ko si hkrati čisto blizu preklam z ovitimi klobasami visoko pod stropom v črni kuhinji, a kljub temu so zate nedosegljive. Ti pa vseeno verjameš, da se bodo mesni štučki nekoč le topili v tvojih ustih. Vsaj tako te prepričujejo in ti, kot po nekem pravilu magično slediš besedam. Basen o lisici in kislem grozdju je večna. Ni si je izmislil Ezop. On jo je samo zapisal. 

Čista jeba, ko si hkrati čistu blizu, a tak daleč od vsega.

Sl.vir: VideoSpotMI2

    No ja, če bi bila človeška narava zgolj distopično zakleta, bi se tolažili s teorijami, ki trdijo, da svobodna volja ne obstaja. Da smo se v zagovednem stanju hrepenenja znašli, še preden smo bili pravzaprav spočeti. Nekateri vidni intelekti sodobnosti, recimo Noah Harari, Steven Pinker, Paul Bloom, že pokojni Stephen Hawking, so prepričani, da "svobodni volji" odločno nasprotujejo zakoni fizike. Naše današnje odločitve so bile postavljene v vzorce, ko so se po zgodnjem vesolju pradelci, kvarki še naključno trkali in tvorili materialne koalicije, povezave. Vse drugo je le neskončna veriga vzrokov, ki vodijo do naših dejanskih odločitev. Oziroma verjetno bi se odločali drugače, če bi se poti kvarkov križale po drugačnih naključjih. Mogoče pa napovedovanje prihodnosti, prerokovanje iz zvezd in kofetarskih šalic le ni tako iz trte izvito? Se razume, če bo teorija o velikem poku obveljala, čeprav je v takšnem kontekstu bližje religioznim dogmam o stvarniku in njegovih sedmih ustvarjalnih dneh.  

    Ameriški nevroznanstvenik Benjamin Libert hoče teorijo tudi empirično, izkustveno podkrepiti, s tem, ko nevrobiološke procese utemeljuje kot predvidljive, vzročne, napovedne. Zaključke, da svobodna volja ne obstaja, je zbral s poskusi, ko je testirance priključil na možganski bralnik (naprava, ki preko vstavljenih ali senzorično občutljivih površinskih elektrod spremlja delovanje področij znotraj možganske geografije) in jim naročil, naj prekrižajo roke, ko se bodo odločili. Opazil je, da je bilo njihovo odločitev mogoče zaznati 300 milisekund prej, preden so jo preizkusne osebe zavestno sprejele(2). Seveda so se kmalu pojavili tudi takšni raziskovalni eksperti, ki dokazujejo, da odločitev o predhodnem zavestnem dejanju obstoji v človeku že deset sekund prej, preden je zavestno sprejeta. Slednji vsekakor še niso doživeli čebeljega pika, ko nas prepričujejo o vzročnem sosledju dejanj z zamikom.

Svobodne volje ni! So naše odločitve res posledica
vzročnih verig, ki so nastale v zgodnjem vesolju?

Sl.vir: ScientificAmerican

    Če nekoliko resneje presodimo zamike vzročnih sosledij znotraj spoznavno zaznavnih, kognitivnih procesov, kaj hitro ugotovimo, da takšne trditve dokazujejo ravno nasprotno. Če bi bile odločitve, dejanja vnaprej pogojena in bi zgolj sledila vzročnim zaporedjem determiniranega vesolja, bi se samodejno, brez zamud in brez predhodnih nevronskih procesov pretvarjala v zavestno stanje. Tako pa odločitev vseeno sproži nekakšen spoznavno zaznavni, predmiselni proces, ki mu sledita kognitivno spoznanje in dejanje. 

    Oziroma kot je rekel Anil Seth(3):

"Your brain halucinates your conscious reality." Po naše: "Vaši možgani ustvarjajo privid zavestne resničnosti." Vprašanje je le, ali gre za nenadzorovane ali za nadzorovane zaznave, ki se dogajajo prav tukaj in ta trenutek. Po Sethu je tudi zaznavanje dejanskega okolja le privid, halucinacija, ki se od psihičnih motenj razlikuje po tem, da je možgansko dojemanje obrzdano s senzoričnimi informacijami iz sveta okoli nas. 

    Ne glede na povedano verjetno še kako drži, da je izvirnih spoznanj, takšnih, ki nastajajo popolnoma neodvisno od okolja in so izključno izid abstraktnega miselnega procesa, izjemno malo in to kljub poplavi raziskovalcev in raziskovalnih laboratorijev. Če bi bilo seveda drugače, bi ne čakali desetletja, če ne, kar cela stoletja, na prelomna odkritja, ki nas približujejo galaksijam in zvezdam onkraj matičnega osončja. 

Anil Seth: "Naši možgani ustvarjajo privid zavestne
resničnosti.                                                    Sl.vir: TED

    Osebno nisem ravno naklonjen teorijam o determiniranosti našega razmišljanja in dejanj s protofizikalnimi zakoni zgodnjega vesolja. Preprosto zato, ker se živa snov upira, če že ne presega fizikalnih omejitev. Organski kemizem postavlja čiste fizikalne procese nemalokrat pod vprašaj, da o zavesti in njenih različnih duhovnih manifestacijah sploh ne govorimo. Omenjenega še zdaleč ne povezujem z nekimi metafizičnimi stanji, izvzetimi iz stvarnega, živega okolja. Absolutna resničnost, nedostopna našemu spoznanju, mi deluje preveč tuje, nepojmljivo, nepovezljivo in religiozno. Z umskim fanatizmom, da ne rečem fundamentalizmom, kar za mene metafizika tudi je, ne moremo iskati relevantnih odgovorov, kdo smo in kam gremo. Ob tem pa je vsekakor prav, da se zavedamo, da blodnje lahko delujejo neodvisno od spoznanj in tega, da večine odgovorov o pogojenosti ali pogojnosti našega mišljenja še vedno ne poznamo. 

    Kot vidimo, preprosto dejstvo izbire med demokracijo in klobaso še zdaleč ni enostavno, kot se nam zdi na prvi pogled, pa tudi ne sebično, oportunistično ali celo eksistencionalno. Ljudje dejansko ne vemo, koliko demokracije in kakšne, je sploh potrebno za pehar sočnih klobas; takšnih, pri katerih se pocedita voda in maščoba, ko jih prebodemo, da jih nevromožganski sistem zazna in roka poželjivo plane po njih. Smo emocionalna in senzorična bitja in zaznavamo priložnosti in ugodje s čuti. S klobaso v roki imamo lahko daljnosežen demokratičen pogled na stvari, medtem ko zgolj z demokracijo, idejo v glavi, klobas največkrat sploh ne vidimo, kaj šele, da bi jih okusili in se prepričali, kako slastne pravzaprav so.

Navedki!

(1)  Susan Blackmore. Zavest, zelo kratek uvod. Založba Krtina, Ljubljana 2013. Str.: 64.

(2)  Oliver Burkeman. Svobodna volja ne obstaja. Global. avgust 2021. Mladina, Ljubljana

(3)  Anil Seth je nevroznanstvenik, ki se posveča predvsem zavesti in razumevanju bioloških osnov zavestnih spoznanj in izkušenj. https://www.anilseth.com