V imenu genocida, zaustavite vojno!

Z vzhoda je nosilo sneg, mraz in granate. Ni vedela, koliko in kako daleč hodi. Očitno je bila premalo oblečena, nezaščitena za metež, ki ga je nosilo. Na rokah je ležalo trupelce dveletne deklice. Starejša fanta so odpeljali že pred dnevi; v smeri meje ubijalskega meteža. Njo in dekletce so z brcami pospremili v negotovost, ko so se je nasitili. V roke so ji porinili mlahavi, krvavi paket. Mlad vojak je s škornjem stisni drobceno glavo, da je zamrl jok, da so se lahko v miru potešili z materjo. Temu bežanju nemočnih v negotovost in izživljanju so pravili vojna. A vojskovale so se zgolj granate. Ljudje, ki so prišli z njimi so se samo še izživljali. Krajino so spreminjali v krvav spomin, po katerem so tavale prizadete duše. S trupelci v rokah ali same so iskale odrešitev od življenja. 

Ustavite vojno? Ne, ustavite zločince in norce!

Sl.vir: CNBC

In potem se nekaj presitih riti na varnem koncu sveta spravi pisat pismo "miru": "Zaustavite vojno!" Pozivajo v njem. "Vlade držav EU nimate mandata za vojno! Ne vodite je na pragove naših domov." Kreature kvazi demokracije nas na vsak način hočejo prepričati z zaigranim trpečim samoljubjem. Prepričati nas hočejo, da je življenje vojaka na Vzhodju manj vredno od garaškega in ponižnega hlapčevanja kapitalu, njegovi požrešnosti. Prepričati nas hočejo, da je tresoča se rit največja vrlina k svobodi stremečega sveta. Prepričati nas hočejo, da so naši domovi, pomembnejši od ruševin, po katerih se sprehajata mraz in negotovost. Prepričati nas hočejo, da je blagostanje izključno pravica vdanih in prodanih. Prepričati nas hočejo, da je Ukrajina v drugem vesolju. Prepričati nas hočejo v duševno in materialno životarjenje"

A kako zaustaviti nekaj, kar to sploh ni? Kako zaustaviti barbarsko pustošenje, rušenje, požiganje in pobijanje, iztrebljanje, dejanja, ki jih mednarodno pravo odločno prepoveduje, sankcionira in so jih zato tudi v Kremlju poimenovali za posebno vojaško operacijo? V Ukrajini ne gre za spopad prepričanj, ideologij, udejanjanje ozemeljskega pohlepa, trgovinskega nadzora, ne gre za vzpostavljanje satelitskega režima, za Clausewitzowo politiko nasilnih sredstev, ampak za surovi genocid; za uničenje kulture, etnije, navad in običajev, za pobijanje, posiljevanje in razselitev preživelih, če jih bo kaj. Kako za boga zaustaviti nekaj, kar ni, za kar se predstavlja? Kako sploh lahko preprečimo, da nenadzorovano divjanje ne bo v nekem trenutku raztreščilo tudi vrat našega navideznega raja? 

Ko je imel priložnost, da molči, se je oglasil.

Sl.vir: Siol.net

       Ukrajina je peklenski opomin vsem, kaj nas dejansko čaka, če hudiču ne polomimo rogov in kopit na začetem pohodu. Ukrajinska posebna vojaška operacija je več kot zgovoren prikaz, kaj udejanja in česa je sposoben prevzetni ruski nacionalizem. Z državo, ki je zatrla lastno opozicijo, preganja, zapira, sodi in ubija drugače misleče sodržavljane, ki si upajo biti drugačni, ne moremo tlakovati skupne prihodnosti, ne moremo imeti skupnih ciljev. Niti ne moremo kupovati njene nafte, surovin ter njenim brezosebnim državljanom prodajati iluzij zahonega potrošništva. Preprosto, moramo jo pozabiti, spremeniti v terra incognita, zbrisati iz spomina in z enako surovostjo ubijalski okužbi preprečiti, da se širi iz osrčja zblodelega nacionalizma.

"Ja posel. Preprost posel in prav nič več," trdil hvalisavi Jevgenij Prigožin, nekdanji prodajalec hitre hrane, medtem ko Rusiji pomaga, da se za vedno znebi nekaj najhujših kriminalcev. Pohlep in obljube so premamili zločinski um, preden se je po nekaj krvavih mesecih ovedel, da iz Ukrajine ni drugačne vrnitve kot v ceneni urni. In zdaj, ko zločinsko podjetje propada, ker si prostovoljci brez idealov nikakor ne morejo več zamisliti sebe za žrtveni zakol, mobiliziranci pa ugotavljajo, da posebna operacija ni nič drugega kot množično romanje v upepeljevalnice na Krimu, ko omadeževani veliko-ruski nacionalizem ne ve več, kako bi si povrnil ugaslo slavo nekdanjih zmagovalcev, posranci pišejo pozive k spravi; najverjetneje, ker se bojijo, da kakšna granata iz Vzhodja odpihne privilegije, ki hranijo njihove oportunistične riti.  

Romantizma, ko je nemška socialdemokracija pod vodstvom "legendarnega" Willyja Brandta razprodajala delavske ideale in spreminjala ljudi v oportunistične volivce v sedemdesetih in osemdesetih letih je definitivno konec. Svet in Evropa z njim se vračata k prepričljivejšemu jeziku oklepnikov. In močno lahko upamo zgolj, da se cevi ne bodo povesile pred ruskim izsiljevanjem, kot so se britanske leta 1938 s Chamberlainovim podpisom Münchenskega sporazuma ter na široko odprle vrata svetovnemu spopadu. 

Epigenetika. Ko se travme dedujejo in postanejo glavna
ovira pri razvoju svobodne osebnosti.

Sl.vir: GenePlanet

    To, kar gledamo v Ukrajini, to kar doživljajo Ukrajinci, ni vojna, temveč pustošenje in morija z epigenetskimi posledicami, spreminjanje dežele v zastrupljeno ožganino, generacije pa v obsojence s podedovanimi psihičnimi travmami. Če ta trenutek ne pade nobena granata več na Ukrajino, če se nepreklicno umaknejo vsi ruski vojaki nazaj v Matjuško, bodo posledice ostale. Ubijale in mučile bodo rodove, pokolenja, ki še niso niti rojena. Smrtonosna atomnska goba je že prekrila Ukrajino. Razrašča se v telesih zlorabljenega in trpečega ljudstva. Grozljivih posledic torej ne moremo več preprečiti, lahko pa onemogočimo silo, ki v imenu neke višje nacionalne pravice škoduje drugim. 

Evropa in NATO mogoče res nista v vojni de iure. Vsekakor gre le za pravni pogled, ki pa ne more izničiti nespornega dejstva. To je, bojazni, da se nekdanja vzhodna evrazijska sila zaradi prikrivanja lastne šibkosti spozabi še nad kom. Je na vrsti Moldavija, mogoče ponovno Gruzija in Čečenija, pribaltski trojček ali celo Finska? Bosta Evropa in NATO tudi takrat razprodajala ukrajinska živlljenja s pošiljanjem oborožitvenih sistemov po kapljicah? 

Vojno v Evropi že imamo! Vprašanje je samo, kako globoko se bo razpustila po stari celini in prepričanje, da je mogoče zmagati zgolj na okupiranem delu Ukrajine, je zmotno. Kako si agresor lagodno liže rane na "nedotakljivem" ruskem ozemlju in potem najezdo spušča nazaj nad Ukrajino, gledamo zdaj. To je preprosto rečeno strategija neskončnega absurda. Dokler ukrajinske enote ne bodo neposredno udarile po Rusiji, dokler se ne bo Matjuška stresla od strahu, je vsakršno pozivanje na pogajanja smešno. Napadalca mora zaboleti v njegovem telesu, na mestu, od koder pošilja, lansira ubijalske projektile in pohode. Ni vprašanje, če bo do tega prišlo, ampak kdaj! To Evropa, to NATO dobro vesta, zato tudi tako odlašata s pošiljanjem dolgometnega orožja, spartanov, leopardov, challangerjev, težkih bojnih helikopterjev in lovcev. Kot da bi usodo, ki so jo sprožili Rusi z napadom na Ukrajino, z zavlačevanjem sploh lahko še preobrnili! 

In tudi Rusom je že jasno, da drugo največjo armado na svetu požira bolezen, bolezen vse bolj očitnega poraza. Zato tudi tako pogosto grozijo z možno uporabo jedrskega orožja. Naivno! Kot da bi se svet bal nečesa, kar je že danes razseljeno po zemeljski obli v par stotisoče primerkih. Jedrskim silam je mar za ljudi, a jim je še kako jasno, da po takšnem občem spopadu velesil ne bo več, glavni igralci pa bodo postali naslovne tarče, na katere se bo usmeril bes preživelih. Posamezniki bi še žrtvovali sebe v imenu takšnih in drugačnih idealov, a kaj, ko smo vsi preko znancev, družin, ljubimcev in ljubimk, hiš, jaht, restavracij, ugleda v družbenem okolju egoistično privezani na obstoječe življenje. Le kdo hoče nesebično pritisniti na lanserje smrti in kdo mu bo dopustil, da ga zvleče v samomor iz privilegiranega udobja in pohlepnih upov?

Nürenberg, Moskva... Saj ni pomembno. Red ustvarja
varljiv občutek vsemogočnosti in nepremagljivosti.

Sl.vir: RevistaIntertelas

    Vojna bo pristala na pogajalski mizi tisti trenutek, ko bodo Ukrajinci in prostovoljci prestopili rusko mejo in prisilili enote Matjuške, da se začnejo braniti na lastnem ozemlju, ko se bodo v dosegu vodenih izstrelkov in raket znasšla vsa pomembnejša ruska mesta, ko bo postalo jasno, da so Rusi lahko tudi sami žrtev lastnih nacionalističnih, objestnih teženj. O tem namreč govorijo klasične obrambne strategije in strah, ima kot bog Janus dva obraza. Ključni preobrat se bo vsekakor zgodil s konvencionalnim orožjem, čeprav v senci jedrskih groženj. Posebna ukrajinska operacija se mora končati čim prej, če hoče Rusija obdržati ozemlja na daljnem vzhodu ter noče ostati brez tistih na meji z Ukrajino. In Putin ter kremeljska saldoteska to vesta. Kako boleče, mar ne! 

O čem torej piše in na kaj poziva privilegirani Kučanov kavarniški klub? Kako le zaupati ljudem, ki so desetletja držali v rokah oblastniške in družbene vzvode, a državo ter njeno prebivalstvo potiskali v vedno večje sranje? Le kaj nam sporočajo ljudje, ki skupaj z janševiškim alter egom soustvarjajo iluzijo blagostanja? Mar ne zaudarja njihova pisarija po odvečnem, čisto običajnem šveflu, po duševni potrebi, da jih ponovno opazimo, preden preprosto izginejo v pozabo. 

Ja, zaustavimo to prekleto vojno v Ukrajini, s tem, da jo izselimo, od koder je prišla, v Rusijo! Pamfleti, ki jih podpisujejo takšni in drugačni dušebrižni farji, ne zaustavljajo granat, ne preprečujejo surovih smrti in ne hranijo ter ne oblačijo lačnih in golih. Še pogreti se ne moreš ob koščku papirja, ne glede na to, kako pogosto ga ponatiskujejo "soborci".