Evtanazirano upanje

Jožefa G. Je bila ena tistih zgodb, ki so se vlekle po hospicu skupaj s smrtjo. Vseprisotnost odhajanja je naenkrat postala njen ključni smoter. Zapuščena in prepuščena s kvazifilozofijo večnosti je pojemala ob naraščajočih dozah morfinov. Slednji so ubijali občutek za bolečino, pa tudi stvarnost, s katero se človek oklepa življenja. Jožefa G. je nosilo na konec poti, ki ji pravimo življenje. Bolje rečeno plula je na robu zavedanja, blodnih sanj in vere, da jo bo tam na drugem bregu Stiksa prevzelo vnovično hrepenenje. Plula je med prihajajočimi in odhajajočimi obrazi. Menjavali so se ob njeni postelji, misleč, da morajo tam pač biti, da morajo pomagati življenju, da se izseli iz onemoglega telesa, ker je tako prav in ker plovečega v neznano to pomirja bolj od morfinov, ki so tekli v telo. Občasno se je predramila, vzgib življenja je za trenutek zbistril misli, ko je že ničkolikokrat ponovila: "Čemu mi niso dovolili, da se borim? Čemu so me obsodili na to prekleto plavajočo posteljo?" In potem je hitro utonila nazaj v blodeče potovanje; brez odgovora. Svojci ob postelji so se le nemo spogledovali, zarotniško šepetali, nestrpno stopicali, upali, da Jožefina smrt čimprej odreši tudi njih. Jožefa je umrla in sprostila se je postelja za novo plovbo čez prividni horizont!

Možgansko valovanje ponazarja vitalno stanje, v katerem smo. Umetno zaviranje njegove
frekvence, recimo s protiboličinskimi drogami, spreminja zavedanje, kar posledično lahko
vodi do izgube motivacije in prerane smrti.                                                          Sl.vir: GuidoVrole

    Je hospic res tisti največji dosežek človečnosti, ki ga premore naša vrsta ob sklepnem dejanju usodnega bivanja vsakega izmed nas? Ali pa gre zgolj za nekoliko drugačno ječo, v katero nas preselijo oziroma se preselimo, da bi vsaj nekoliko pomirili notranji strah pred lastno minljivostjo? Ne glede, če na stvari pogledamo nekoliko drugače, iz življenjskega rezona, potem je odločitev za hospic čisto navadna predaja, odločitev, da življenje prepustimo tujim rokam oziroma ga položimo v tuje roke. Gredo potem lahko stvari sploh še drugače kot le navzdol? Ne nazadnje pa, kdo le lahko utemeljeno reče, da smrt ni samo epigenetska vedenjska razvada, sporočilo, ki ga prenašamo iz generacijo na generacijo še iz časov, ko smo bili živali? Kdo sploh lahko za permejduš trdi, da je vrsta, ki razvija um in razum, si podreja okolje in pojasnjuje vesolje oziroma je njegova mišljenjska, kognitivna utemeljitev in priča hkrati, da vse materialno in nematerialno sploh obstoji, primorana na vekomaj veke slediti pravilom biološkega izvora? Nihče! Še posebej na trenutni razvojni stopnji zavesti ne, ko tudi materialistični znanstveniki in ne le metafiziki odkrivajo, da je mogoče obnoviti in pomladiti življenjske funkcije ter da to lahko delamo v nedogled. 

    No ja, smo šele na začetku paradigme, ki bo spremenila dojemanje našega življenja in sveta nasploh. Smo šele na začetku obsežnih raziskav, ki nas bodo postopno prepričale, kar manjšina že danes ve, da bomo proces umiranja zavrli in odpravili. Pa ne s kemičnimi in fizikalnimi sredstvi ali biološkim prisiljevanjem, ampak preprosto z močjo misli, s katerimi postopno dojemamo zavest in to, da so naši možgani eno najboljših orodij za njeno prepoznavanje in spoznavanje. Torej, nazdravje pogojni nesmrtnosti, do katere nas pelje mentalni razvoj. Zakaj pogojne? Ker še zmeraj in bo verjetno na vekomaj veke obstajal fizični svet, v katerem lahko sile sploščijo naše možgane, bit, s katero le lahko sprožimo reverzibilne, povratne procese pomlajevanja v sebi. No ja, če ne gledamo tako nehvaležno na stvarnost, potem bo verjetno tudi premagovanje enosmernih bioloških procesov hvaležen napredek na poti k dejanski nesmrtnosti. Pa saj to gibanje proti absolutnemu nekako že vseskozi čutimo, ko ga povezujemo z božjo usodo. Z usodo, ki smo ji podobo z vsemi podrobnostmi izoblikovali prav mi, ko smo se kot vrsta ločili od živalskih prednikov. Pravzaprav se dolgo nismo zavedali, da je naša potreba po religiji pravzaprav naše najmočnejše hrepenenje po preseganju človeškosti in njenih omejitev. Ko govorimo o svetem, pravzaprav govorimo o transcendentnih željah, ki ležijo globoko v nezavednem. Povedano drugače, nenehno dokazujemo, da vse, kar si zamislimo, prej ali slej tudi udejanimo. Bog in sveto sta koncept proti kateremu nesporno težimo, se mu približujemo!

Poskusi na miših so pokazali, da je mogoče obrniti 
proces celičnega staranja in pozdraviti marskikatero
usodno bolezen. 

Sl.vir: NaturalMedicalCenterof Lakeland

    Do takrat pa bodo našo usodo krojili hospici in strokovnjaki, ki so prepričani, da so edini poklicani, da lahko naša življenja usmerjajo proti minljivosti in pri tem uporabljajo slepilo, da je smrt res nekakšen deviantni fenomen, ki se mu je mogoče izogibati, a ne tudi ubežati. Pri današnjem zdravstvu je težko pravzaprav ugotoviti, kdaj res služi našemu življenju, kdaj umiranju! Funkcije med bitjo in neživljenjem se namreč tesno prepletajo, tako da praktično nikoli ne moremo reči, kdaj nas zdravijo in kdaj ubijajo. 

    Kako vprašljivo vlogo zdravništvo dejansko opravlja in kako paradoksalno je njihovo razumevanje poklica, pove naslednje razmišljanje: "Zdravniki smo zavezani pomagati sočloveku v okviru našega znanja, ko je to izčrpano, pa smo človeku dolžni pomagati, da umre dostojne smrti s čim manj trpljenja. Od države zahtevamo, da državljanom omogoči dostopno paliativno oskrbo z dostopnim javnim zdravstvom."(1)  

    Bela inkvizicija, angeli življenja so obenem angeli smrti, zapriseženi etiki, svetosti in častnosti poklica, čeprav so globoko proti evtanaziji, vas prej ali slej pošljejo na potovanje odrešitve. Paliativna oskrba namreč ni nič drugega kot evfemizem za evtanazijo, blago smrt. Vsekakor še bolj kruto dejanje, saj etično sploh ni vprašljivo, da človeku proti njegovi volji odrečejo zdravljenje, rekoč, da se ne da nič več narediti. Ko ga prepustijo brezpogojnemu umiranju, izčrpanemu, in s tem obolelemu vzamejo vsakršno upanje, da se bo še kdaj vrnil med žive. Od tu naprej gre življenje le še navzdol, počutje se poslabšuje, protibolečinske terapije največkrat povzročijo zaznavne motnje.  Možgansko valovanje pod vplivom zdravil, če jim sploh lahko tako rečemo, pade na umirjeno frekvenco v razponu med 4 in 8 hercev. To je stanje rahle zavesti. Človek niha med budnostjo in spanjem, med omotičnostjo in globoko sproščenostjo. Skratka, to je stanje, ko bolezen lahko napreduje v polnem zaletu, saj ji nihče in prav nič ne stoji na poti! Naj se zdravstvo še tako trudi vzdrževati svojo deklarirano neomadeževanost, nam dejansko sodi celo življenje, dokler nas ne obsodi. 

Bela inkvizicija je etično utemeljila prisilno "evtanazijo",
ko bolne in od zdravljenja izčrpane ljudi hladno prepušča
palativi in jim s tem jemljeposlednje upanje.

Sl.vir: TheDCAPage

    Tako se pri nas zdravništvo spopada s smrtjo, z eno najbolj korenitih preobrazb življenja. Namesto da bi se nečemu, kar imenujemo usoda, postavili odločno po robu, dopustimo oziroma dopustijo, da se eden največjih kolektivnih predsodkov, arhetip, dosledno izpolnjuje in krepi religiozni privid. Dosledno skrbimo, skrbijo, da živalski nagon po preživetju osmišlja naša življenja, jih vodi, usmerja in spreminja v lastnino sistemov; gospodarskega, političnega, tudi zdravstvenega, religioznega in ne nazadnje vojaškega. Žrtve tako dobijo usodni pomen, žrtvovanje pa smisel. In v poduk, da ni mogoče prav nič storiti glede naše začasnosti, kopičimo trupla, jih spominsko obeležujemo in skrbimo, da se mrtvaški obredi ohranjajo. V tem pogledu se res ločimo od živali. Nobena vrsta namreč tega ne počne. A tudi nobena izmed vrst nima razvite zavesti na stopnji, ko lahko spremeni, preoblikuje življenje v spiralno popotovanje skozi stoletja. 

    A kot lahko preberemo v Gawandini Minljivosti(2), tudi paliativna oskrba v civiliziranem, osveščenem svetu ni več le prepad, v katerega se nepovratno zvrnemo. Človeka preprosto ne prepustijo letenju v ponor, ampak ga poskušajo, čeprav naj bi bilo vse že odločeno, naučiti, kako splezati preko sebe, se obdržati v gladki steni, ki jo liže usoda. 

    "Videli smo, da je divje nihal med bolečino in tako močno omamljenostjo, da se je zdel opit in je momljal, se motil med govorjenjem in s težavo obvladoval gibe," opisuje kirurg Gawanda iz bostonske univerzitetne klinike stanje, v katerem se je znašel njegov oče po zdravljenju tumorja. Le dva meseca kasneje, ko je skrb za "umirajočega" prevzel hospic in obolelega negoval na njegovem domu, je človek vstal iz postelje. Čeprav je pred tem lahko naredil le nekaj korakov po dnevni sobi, je s počasnimi koraki prehodil dolžino košarkaškega igrišča ter se vzpel po dvajsetih betonskih stopnicah, da se je pridružil preostalim članom družine na tribuni." Kot bi ga nekdo razvezal in pustil, da hodi. (3)

    "Bil sem povsem prevzet, ko sem to videl. To je tisto, kar omogoča drugačne vrste nega - drugačna medicina -, sem pomislil. To je tisto, kar lahko dosežemo s težavnim pogovorom," je zapisal Gawanda. 

Hospici niso zgolj ustanove za poslavljanje od življenjsko
izčrpanih, ampak strokovne organizacije, ki najtežje
obolele poskušajo spodbuditi in vključiti nazaj v življenje.

Sl.vir: TexasA&MUniversityHealthScienceCenter

    Torej, so, also, donque, ezert, ergo! Paliativa bi ne smela biti zadnja pot, razočaranje zdravništva, odrešitev za zdravstvo in zavarovalništvo, prepustitev bolnega v nemar, ko spremenijo trhlo življenje v stroškovno kategorijo, nevredno vlaganja. Po čem je že  centimeter kože umirajočega?(4) Paliativa bi morala biti drugačnost, drugačna medicina, kot se je izrazil Gewanda. Ker življenje vztraja, dokler je upanje. In če sesujemo upanje, ubijemo človeka. Ga preprosto rečeno evtanaziramo! Ga prepustimo absurdnosti sodobne medicine, ko na končni postaji, ki jo določa sama, zavre lokomotivo, namesto da bi pospešila njen tek. Paliativa mora postati predvsem možnost novih pristopov, metod, eksperimentov, pričakovanj, proces novega upanja, človeškega sožitja, ne pa spremljanje ožigosanih na zadnji poti, na katero jih je uvrstilo zdravništvo, ko je spoznalo, da so njegovi inkvizicijski napori neučinkoviti. Kajti človek je upanje, in ko slednjega ni, je zagotovo le še bodoče truplo. In če se česa boji današnja sodobna, tako "človeku predana" medicina, so lazarska(5) vstajenja trupel. Obujanje ljudi, ki jih je sama neopozivno razglasila za preteklost! 

Navedki!

(1) Radko Komadina, Jože Balažic, Martin Bigec, Pavel Poredoš. Odnos zdravnikov do evtanazije in zdravnikove asistence ob samomoru. Sobotna priloga Dela, 18. marca 2023; str.: 8,9.

(2) Atul Gawanda. Minljivost, Medicina in kaj je na koncu pomembno. Mladinska knjiga, 2015. Str.: 202

(3) V zapis se sama po sebi vrinja prilika iz Nove zaveze, kako je Jezus obudil Lazarja iz Betanije od mrtvih. Ko ga je pred grobom, vsekanim v skalo, poklical, naj pride ven, je umrli prišel iz groba, Noge in roke je Imel povezane s povoji in obraz ovit s prtom. Jezus jim reče: "Razvežite ga in pustite, naj hodi!" Janezov evangelij.

(4) Ob tem se lahko najbolj resno vprašamo: "Po čem je centimeter kože hudo bolnega?" In sarkastično odgovorimo: "Ne dosti, dokler je ne predelamo v pergament."

(5) Lazarjev priimek iz Janezovega evangelija (Nova zaveza) sem uporabil za pridevnik, s katerim opisujem nenavadne ozdravitve in čudežna vstajenja.