Tehnološka strast po življenju

Poškodovan se je poskušal izvleči iz prevrnjenega vozila. Levica ga ni ravno ubogala, tudi noga je delovala nekam mrtvo, utrujeno. Vlekla se je za telesom skozi razbito zadnje okno nekoliko premaknjene karoserije. Ko se je odvlekel za tretjino olimpijskega bazena, je počilo. Plameni so skoraj hkrati začeli lizati lak in spremenili kovinsko gmoto v baklo. Takrat so se oglasile prve bolečine. Ukleščile so telo in skrivenčile ustne. Nekoliko kasneje je drvel v nasprotni smeri skozi tunel oglušujoče sirene. "Sistem zavedel človeka", "Tudi pri nas boleče izkušnje samovozečih pilotov", Samovozeča tehnologija: Kdo je kriv?" In podobni naslovi so drezali v človeške občutke povprečnega bralstva, poslušalstva, naslednji dan. Nekoč tako hvaležne gostilniške debate so se razvnele preko spleta. Malo tehtnih premislekov, mnogo netaktnih, s predsodki okuženih dovtipov. Besede so potovale s hitrostjo elektronskega uma, ki je krmilil nesrečno vozilo ter nadzoroval stanje poškodovanega na intenzivni negi. A v tej nadirajoči poplavi prebliskov domala nihče ni pomislil, da elektronski piloti uravnavajo potovanja plovil po ožjem vesolju domala že pol stoletja. 

Samovozeča vozila prihajajo na naše ceste. Nesreče bodo, a jih bo bistveno manj,
trdijo snovalci.                                                                                      Sl.vir: BostonUniversity

    Le še vprašanje časa je bilo, kdaj bo tudi prebivalstvo na Zemlji postalo del tveganja, ki ga predstavljajo popolnoma avtomatizirani stroji, delujoči roboti z našega domačega dvorišča. Še preden smo se dejansko osvestili, da si z njimi praktično, vsaj v dobršnem delu Zahodja že delimo, ne zgolj prostor, ampak tudi življenje, so začeli odrejati ritem slednjega. 

    Zanimivo, tveganja, lahko bi jih poimenovali tudi razvojna, dodobra spreminjajo življenjsko dimenzijo in seveda hkrati tudi etično dojemanje prisotnosti številnih groženj ter naše dejansko tveganje. Recimo, vsi, ki poslujejo, delujejo v sferi dvoma, nas poskušajo prepričati, da je posamična ogroženost sprejemljiva, če so koristi skupnosti večje od neugodnih posledic. Vzemimo na primer zgolj maksimo, ki so jo razni medicinarjii, kemiki, biologi, farmakologi in podobni plačanci "Big Pharme" na veliko zlorabljali v času kovidne epidemije. Ja. cepiva so odrešilna, njihovi stranski učinki pa zanemarljivi glede na koristi za občo populacijo, so ponavljali dobesedno, zborovsko uglašeno. V času, ko smo se morali sprijazniti, da celo ustavni sodniki nimajo o posameznih družbenih vprašanjih istega mnenja, so strokovnjaki iz znanosti ustvarjali dogmo ter nas religiozno posvečevali v absolutne žrtve. Dvomljivce so hladno postavili pred vrata in družno z mediji slavili nekritično neoznanstveno spočetje. 

Kovidna epidemija je botrovala uvajanju
totalitaristične maksime tveganja: Kolektivna
korist odtehta posamične žrtve!         Sl. vir; NIJZ

    Da sodobna znanost, vsaj na medicinskem področju, očitno postaja razglašena vera genetskega inženiringa, so v obdobju zapovedane epidemije dvomili le redki. Danes, ko državne ustanove, odgovorne za zdravje, statistično ugotavljajo prekomerno in nepojasnjeno umrljivost med mladimi ter številne druge zaplete in vse več omenjenih nedefiniranih zdravstvenih pojavov uvrščajo kar med posledice dolgotrajnega covida-19, postaja tudi nekaterim vročim zagovornikom cepiv na osnovi sporočilne mRNK jasno, da o genetskih pretvorbah in posegih v dednino še vedno vemo veliko premalo, da bi lahko cele populacije prepustili "obetavnim" eksperimentatorjem. Toda, kljub temu populacijski poskusi, bolje rečeno preizkusi, postajajo del našega vsakdana in zavarovalniški aktuarji pridno izračunavajo tveganja, ki ne bodo presegla zavarovalniških potencialov, ko bi se recimo začel krčiti obseg zaslužkov. 

    Prav je, da vemo, da moč in bogatenje zdravstva in zdravnikov nista odvisna od ozdravljenih, ampak od števila obolelih. Podobno kot je zaslužek advokatov odvisen od trajajočih, ne rešenih zadev. Čemu le bi potem v zdravstvenih ustanovah skrbeli za zdravje, če jim denar prinaša predvsem bolezen, še največ obsedenost z neodkritimi, mogoče celo prisotnimi žarišči, za katero načrtno skrbi in jo spodbuja preventivna medicina. 

Pravica dobesedno služi tistim, ki znajo sodne procese
voditi v neskončnost.                                  Sl.vir. DictionaryCom

    

    No, o prekomerni, vseprisotni totalitaristični in mnogokrat popolnoma odvečni medicini kdaj drugič. Pomembnejše od nje so vede, ki se posvečajo strasti po življenju. Seveda pri njih ne gre zgolj za vzdrževanje oziroma ohranjanje neke približne življenjske kakovosti, ampak obvladovanje in premagovanje pogubnih procesov staranja in vtkanja življenja v tkanino večnosti. Noro? Sploh ne, če pomislimo, da so v različnih biokemičnih laboratorijih po svetu domala že 60 let na sledi življenjski kodi, in da zadnjih petnajst let pospešeno luščijo plast za plastjo skrivnosti, v katero je odeta večnost. 

    Vedno več znanstvenikov se posveča pomlajevalnim, regenerativnim in reverzibilnim procesom oziroma izkoreninjenju bolezni ter trajni ozdravitvi in zgolj vprašanje let, ne stoletij, je, kdaj bodo posegli v monopol farmacevtskih družb in zdravilnih, blažilnih učinkovin. Če si je bilo še pred desetletjem nemogoče zamisliti, kako razumeti in uskladiti številne in večkanalne biokemične procese v človeškem telesu, ker je bilo praktično nemogoče spremljati in beležiti kaskade, po katerih so nastajali encimi in pretvorbe, je omenjeno zapleteno vprašanje rešeno z vključevanjem umetne inteligence. Celica postaja obvladljiva in v kratkem bodo obvladljivi tudi organeli znotraj nje, med katerimi si prav mitohondriji zaslužijo posebno pozornost. 

Ko so pomladili na tisoče miši, je končno prišel na vrsto
človek.                                                           Sl.vir:ScienceAlert

    Videti je, da ključnega problema pri trajni ozdravitvi in pomladitvi organizma ne predstavlja celična delitev in krajšanje telomer, ampak, kako odslužene celice počistiti iz organizma, da ne bodo več zastrupljale okolice, zdravega tkiva; da ne bodo več sprožale bolečih odzivov imunskega sistema, ki jih prepoznavamo kot avtoimunske bolezni. No ja, vsak od omenjenih pojmov in vsaka od misli zasluži podrobno pojasnilo, a kaj, ko vsako pojasnilo terja dodatna, podobno kot vsak telesni encim spodbudi nastanek in razvoj najmanj desetih novih izločkov. In prav ta čudovita super potentna izvornost je tista, kjer se trenutno srečujeta eksaktna znanost o življenju in filozofija bitja, razumeti življenje in procese s pomočjo logičnih zgodb. 

    Nič ne bo narobe, če že takoj na začetku, še preden skočimo v prenaseljeno morje različnih pluripotentnih matičnih celic, predpostavimo novo paradigmo(1). Mislim, da smo že prišli na raven, ko ni več nujno, da služimo zgolj življenju, ampak da življenje začne končno služiti nam!

    Bogokletno in naduto porečejo verski zagovorniki. Toda, mar ne odražata tisočletna kultura in umetnost Zahodja vseskozi ene same misli: "Doseči Boga, in to za vsako ceno!" Če je vesolje izvor življenja in če obvladamo življenje v vseh njegovih pisanih različicah, bomo obvladali tudi njegov izvor; to je vesolje. Obvladovanje življenja pomeni namreč obvladanje najmogočnejše kozmične sile, in to je zavest. Brez nje namreč ne obstoji nič. V njej je osredotočeno znanje stvarjenja in pogube, matematične enačbe izvora, če že hočete in glasbena harmonija, v kateri plešejo vesoljna telesa ter vsi ti pojavi. In vesolje, ki nima življenja, ki bi ga bilo sposobno zavestno opazovati, mogoče celo oblikovati, pravzaprav ne obstoji. Gibanje brez detektorjev, ki bi ga lahko zaznali, pravzaprav ni. Anekdotično tudi Boga ni bilo, dokler ni ustvaril ljudi. Ljudi, ki ga občudujejo, hvalijo, se mu podrejajo in se ga bojijo. Stvari in pojavi obstojijo zgolj, če jih lahko ozavestimo. Drugače so samo nekakšne luknje, v katerih ne domuje nič. Recimo, veliki pok je nastal šele, ko se je človek začel spraševati o kozmičnem izvoru. Je torej zavest, ki jo udejanjamo preko našega zavedanja, osveščanja, najmočnejša kozmična sila, saj pravzaprav vsemu daje smisel in potrjuje obstoj ali ni?

Šele zavedanje o stvareh in pojavih daje prostoru "niča"
obstoj in vsebino.                                                 Sl.vir: IAITV

    S tem ko bo življenje začelo služiti nam, in domala vse pomlajevalne raziskave si ga na neki način že prisvajajo, bo vsakršna religija sama po sebi postala zgodovinski okras, bogovi sami pa bolj ali manj nekakšni humorni liki, ki smo jih presegli. Iz učbenikov o osebni rasti in socializacijski dresuri postopno prehajamo na gradiva o introspekciji biokemičnih procesov, ki naj bi si jih postopno podredili z voljo lastnega razuma. Seveda smo za enkrat še na epski, pripovedni ravni. Vendar je le še vprašanje, kdaj bomo resnično sposobni obvladati miselni tok ter si notranjost in zunanjost oblikovati po lastnem okusu. Prepričanja, kot so Dispenzova, izražena v knjigah: Odvadite se biti to, kar ste in Placebo ste vi, se postopno vgrajujejo v naše misli, postajajo del zavesti, kreativna sila in moč, ki se bosta s časom vsekakor udejanjila. Vse, kar si je človek do danes zamislil, se je namreč tudi zgodilo. In udejanjeni miselni proces je najmanj tvegana pot v pravo neskončnost!

Navedek:

(1) Paradigma je osnovno načelo, vzorec ali model, ki določa način razmišljanja, razumevanje in delovanje v določenem področju znanosti, filozofije, tehnologije ali družbe. Gre za osrednje ideje, prepričanja in vrednote, ki oblikujejo naš pogled na svet in določajo naše razumevanje ter način delovanja v okviru določenega področja. (Chat GPT 06.06/23)