Lisjak je pravi lisjak

Malo stvari v življenju me resnično zmoti. Niti najmanj ne sodim med tiste, ki se oglašajo in lajajo, ker je to edini način, da omilijo lastne frustracije. Nisem med najpametnejšimi vsevedi na zemljski kugli in ne sodim o razmišljanju drugih. Absolutne resnice ne priznavam, za pravico vem, da sama sebe lovi kot pes lastni rep. Vendar … Vendar sem neverjetno občutljiv na namige, ki ne povedo drugega, razen, da o nekomu sejejo dvom. Dnevnikov članek 'Državno podjetje za pomorske pilote?', napisala ga je Anja Hreščak, objavili pa so ga 19. oktobra 2019, bi bil kar spodobna informacija, če bi se v njej ne pojavilo Corleonsko namigovanje na vlogo koprskega odvetnika Aleksandra Lisjaka in Sindikat žerjavistov.

 Avgust 2011: Prva pravna in dejanska zmaga proti novodobnemu izkoriščanju v samostojni državi.

Sl.vir:Siol

"V začetku meseca naj bi se na sestanku sestali državna in generalna sekretarka ministrstva za infrastrukturo Nina Mauhler in Tanja Šarabon, zaposleni v Slovenskem državnem holdingu, več zaposlenih v zasebni družbi Piloti Koper in odvetnik Aleksander Lisjak, javnosti najbolj znan kot odvetnik posameznih sindikalistov Sindikata žerjavistov v Luki Koper," je zapisala Hreščakova, seveda, če kdo od urednikov slučajno ni pljunil na vsebino. Ni na meni, da se spotikam v novinarkino obveščenost ali da analiziram slog njenega pisanja. Dovolj je, če rečem, da s tem, ko začne članek nekoliko populistično, celo misteriozno, potem pa bralca žejnega prevesla čez vsebino, ki bi jo lahko združila v kratko nekaj vrstično vest, poskuša v človeku zasejati popolnoma neobjektivno sporočilo. Vsi vemo, kako deluje naša duševnost, kako pograbimo za roge vse te drobne skrivnosti in potem jahamo podivjane bike, dokler se zgodba ne napihne v balon in ga odnese visoko od vsake resničnosti v nebo. Na tem je zasnovano sodobno in svobodno preživetveno novinarstvo. Na njem temelji strategija današnjih medijev oziroma kot je že pred leti dejala ugledna gospa, da novica sploh ni več novica, če v njej ni kaj slabega ali vsaj kaj takšnega, ki spodbudi v nas slutnje po slabem, dodajam sam. 

Žerjavisti in pristaniški piloti, nepremagljiva naveza!

Sl.vir: RTVSLO

No, novinarstvo in mediji z njim že dobro desetletje plačujejo davek na neizvirnost, prikrajanje ter ponarejanje dejstev. So nedvoumni dokaz o obstoju tistega, čemur rečemo v kvantni mehaniki načelo nedoločnosti in superpozicije. Po prvem so lastnosti določenega pojava toliko časa skrite, dokler se jim izrecno ne posvetimo in jih ne ovrednotimo. Ali bo neka informacija blagohotna ali slabohotna, je odvisno predvsem od nas, kako nanjo gledamo, medtem ko nam načelo superpozicije nedvoumno pove, da ne vemo, kaj se dogaja z mačko v zaprti škatli, ob kateri je strupeni plin, ki se bo aktiviral ob razpadu atomskega jedra, dokler škatle ne odpremo. No, kot je kvantna fizika nerazumljiva za številno občestvo, ker deluje nasprotno od običajnih fizikalnih zakonitosti, je tudi novinarsko poročanje objektivno zgolj takrat, če so se zgodbe sposobne napisati same. Če jih piše nekdo drug, pa v sebi absolutno nosijo značaj pisca, so subjektivne.

Aleksander Lisjak, pogajalski virtuoz

Sl.vir: Siol

In tako je Aleksander Lisjak nekakšen zasebni odvetnik posameznih sindikalistov Sindikata žerjavistov v Luki Koper. Vsaj tako menita Anja Hreščak in urednik, urednica, ali tisti, ki je članek uvrstil v sobotno edicijo. Na zdravje! Pišemo o človeku kot o Schrödingerjevi mački in pri tem sploh ne odpremo škatle in pokukamo vanjo, kakšno je njeno zdravstveno stanje. Pišemo nedoločno, kot da je Aleksander Lisjak nek neznani človek, brez neke znamenite kariere. Bralec si niti tega ne zasluži, da bi ga podučili o njem in bi si potem sam ustvaril mnenje o tem, kdo Aleksandar Lisjak je in kaj ni. To je pravo novinarstvo v sferi kvantne mehanike. Pojave do neke mere predstavimo, a jih ne pojasnimo tako, da bi jih vsi razumeli. Torej moramo ugibati! In če so za bralca številni populistični namigi nerazumljiva kvantna mehanika, je zato toliko bolj razumljiv upad naklad in poslušanosti medijev. Novinarji v slednjih se še vedno ne zavedajo, da se bodo mediji krepko preobrazili, da pa je novinarstvo kot poklic pred izumrtjem. Poklic je namreč zasnovan na popolnoma napačni predpostavki: da je objektivnost z vidika pisca sploh možna! Neresnične stvari pa imenujemo fikcija, vsaka izmišljenost oziroma utvara, pa ima zgolj omejen rok trajanja. Obdobje novinarske romantike se je že zdavnaj končalo. Človeku preprosto ne gre verjeti, ker je pač človek, še posebej ne, če te ta človek prepričuje, da dela v tvojem interesu in interesu objektivnega poročanja. 

Domače novinarstvo je kot kvantni pojav. Mnogi ne dojamejo njegovih
populističnih namigovanj.                                       Sl.vir: Scientific American

A Aleksander Lisjak je popolnoma nekaj drugega. Ljudje takšnega kova preživijo. Predvsem zato, ker niso zgolj odvetniki posameznih sindikalistov in ker ne sodeluje le z ljudmi, ki so neki običajni sindikalisti. Aleksander Lisjak je namreč pravni virtuoz in njegovi primeri so uigrane simfonije. Ne samo zato, ker je celotna njegova družina visoko glasbeno podkovana, ampak ker se pravnih primerov loteva kot zahtevnih skladb, v katere je treba vnesti tonsko harmonijo. Osebno sem imel ta privilegij, da sem nekaterim njegovim skladbam v izvajanju osebno prisostvoval. Med drugim tudi vsem štirim stavkom simfonije 'Herojika', edinstvenemu delavskemu uporu na domačih tleh v novejšem času, v katerem so bili brezvestni, šarlatanski razprodajevalci družbene lastnine brezpogojno poraženi. Poletna stavka leta 2011 je trajal osem dni, toliko kot vojna za Slovenijo. Vendar za razliko od nje ni stresla le Podalpske domačije, ampak precejšnji del Srednje Evrope. Žerjavisti so jo strateško domislili in taktično načrtovali do podrobnosti. Njeno pravno podlago pa je utemeljil Aleksander Lisjak, in to tako izvedensko, da je celo Vrhovno sodišče potrdilo zakonitost stavke. Kdor ga je slišal, kako usmerja na pogajanjih duh delavske pogajalske skupine, lahko šele razume, zakaj je človek virtuoz. Višje izobraženi in logistično prepleten in povezan menedžment, ki mu je stal nasproti, niti približno ni mogel ugovarjati njegovi logiki in prestižnemu socialnemu čutu. Armada pravnih strokovnjakov, ki jih je Luka Koper vključila v kapitalistični pohod nad Žerjaviste, je klonila pod bistroumnim in veščim Aleksandrom Lisjakom. In ko so domači mediji ter novinarski prekariat dvomljivo, predvsem pa nevoščljivo, pisali o dogodku, odsevali so pač lastno podrejenost zasebnemu kapitalu, kateremu so pripadali, je tristo Žerjavistov in kakšnih sto zaposlenih pri pogodbenikih Luke Koper, skupaj z nekaterimi nevladnimi gibanji, triumfiralo nad brezsrčno kliko podivjanega lastninjenja. 

Bila je stavka in vlakovne vprege so stale po Srednji Evropi.

Sl.vir: Livemint

To je bila zmaga, ki bi jo današnji mediji in novinarji najraje prekrili, ker se že poldrugo desetletje sami tako neuspešno zavzemajo za pravice, ki bi jih v bistvu morali ščititi med prvimi. Vodstvo Luke Koper in državni biroji pa bi radi pridobitve stavke iz leta 2011 čim prej izničili. Teorija o sobivanju družbenih skupin v kapitalizmu namreč ne deluje. Naj si sociologi, socialni psihologi, antropologi in filozofi še tako trudijo dokazati drugače. Manipulativnih orodij in prijemov tako imenovanih lastnikov namreč ne moremo razglasiti za vzpostavljanje družbene harmonije.

Naklade padao, novinarski poklic izumira. Vedno bližje smo
objektivnemu poročanju.                         Sl.vir: EclopediaBritanica

No, Aleksander Lisjak vsekakor ni prepoznaven kot odvetnik nekaterih žerjavistov, kot tudi pravni zastopniki Maric, Adolfov Bertijev in Krištofov niso poznani, zaradi varovanja interesov nekih anonimnežev na sodiščih. Aleksander Lisjak je do danes sodeloval v več kot štiridesetih socialnih in delavskih sporih. V njih je zastopal tudi nekaj sindikatov in bil je presneto uspešen. Če bi novinarska srenja pred leti sodelovala z njim, bi prav gotovo ne bili priča razprodaji medijskega prostora ter njegovi prekarizaciji. Vendar bi se kljub temu znašla v kritičnem položaju, v katerem je. Preprosto zato, ker ker ne upošteva družbenih sprememb in preobrazb, ki jim je podvržen posameznik. Svobodni ljudje namreč ne potrebujemo medijev, ki poskušajo oblikovati naš odnos do pojavov. Potrebujemo zgolj informacije, da sami izbiramo med njimi in presodimo, kaj predstavljajo za naš vrednostni sistem. S pojavom spleta, tako imenovanih socialnih omrežij, bloganja in elektronskega širjenja vsebin, uredniški mediji tudi slučajno ne morejo tekmovati. Od poražencev pa se je najbolje oddaljiti, da te ne potegnejo s seboj v brezno propada, ki so mu zapisani. In novinarski poklic je nekaj, kar je nedvomno obsojeno na izumrtje, medtem ko je po Lisjakih, ki so lisjaki vedno večje povpraševanje.