Prihodnost ujeta v želje

ferdo.falir@gmail.com

Prihaja nova recesija? Ne! Recesija je obstoječe stanje, največja svetovna spletka, v katero so nas ujele pogoltne korporacije in impotentne oblasti ter nam domala že desetletje prodajajo zgolj prazne upe. Edina "konjuktura" je njen zrcalni odsev, prinaša pa zniževanje dohodkov, krepitev revščine in obče nižanje standardov človeškega dostojanstva. V svetovnem finančnem sistemu namreč vsako leto ponikne najmanj tri odstotke denarja, za vedno. Račun za to se potem izstavi borzam v obliki napačnih prognoz. Ker resnični trg na stave(1) dejansko nima nobenega vpliva več, denarne luknje v protivrednosti prisvojenih špekulativnih dobičkov ni mogoče pokrpati in seveda vedno težje jo je tudi prodajati. Posledice, po svetu leti vedno več prenapihnjenih balonov in zblodelih upov.

Komentar je odvečen! Vir: Bloomberg

Finančna iluzija je postala največja strast in hkrati tudi prevara človeštva. V njej sodelujemo vsi, ki smo vsaj enkrat izgubili na tako imenovanem trgu. Ta ima že po definiciji nekakšno higienično vlogo. Izloča kužne podjetniške subjekte, posameznike in njihove družine pa nastanjuje v šotoriščih po parkih, pod mostovi in nadvozi ali v zapuščenih, propadajočih, po vlagi in plesni smrdečih zgradbah brez prihodnosti. Ključne poti za razvrednotenje človekovih pričakovanj in dostojanstva, so domala neprehodni borzni labirinti in banke. Zlili so se v enovit svetovni finančni sistem, katerega edini smoter je, da omogoča kolikor toliko uspešno selitev z obeti napolnjenih balonov med papirnatimi sektorji, ki so jih posmehu v čast poimenovali za naložbe. Občasno krpanje vedno večje finančne vrzeli je možno le še s številnimi obrestnimi prevarami, za katerimi neposredno stojijo tiskarne denarja, nacionalne banke ter s prihranki naivnega, a na srečo vedno pohlepu vdanega človeštva. 

Da bi izrečeno hipotezo tudi podkrepili z dokazi, ne potrebujemo finančne matematike ali makroekonomskih prognostičnih modelov, temveč nekaj preprostih empiričnih dejstev, ki nas spremljajo skozi življenje. Bremena slednjega postajajo vse težja in krepkih ljudi, ki jih lahko nosijo brez posledic, je vedno manj. V tem vzdušju denarnega spletkarjenja, je dejansko vprašanje, kdo res denar ima in za koga lahko trdimo, da je bogat? Večina posla, ki ga delajo poslovni virtuozi, tako ali tako poteka na kredit! In sestavni del tega, navidezno prestižnega in hkrati zavistnega občutka, tvorijo tudi številne lestvice "bogatih"(2), za katere, resnici na ljubo, nihče ne ve, po kakšnih metodoloških predpostavkah nastajajo. Toda pustimo bogatim duševni mir, do katerega so upravičeni, kot vsi drugi, ki plačujemo za razkošne finančne orgije.

Poltretji bilijon (seveda evropski(3)) dolarjev je preprosto izpuhtel iz svetovnega finančnega sistema samo leta 2015. To je približno velikost letnega bruto družbenega proizvoda ene Francije ali dohodkovni izpad ene Velike Britanije, recimo, da bi se vsi Britanci ulegli v ležalnike in hibernirali(4) za eno leto. In glede na to, da praktično iz leta v leto poslušamo o enormnih deficitih, ki jih ustvarjajo države, daleč največji rekordeji so, gledano dekadno, vsekakor Američani, potem je res vprašanje, koliko letnih svetovnih zaslužkov smo dobesedno nepovratno zbrisali samo v obdobju od druge svetovne vojne pa do danes. Seveda smo večji del teh anomalij prekrili z inštrumenti uravnoteženja kot so devalvacije, tečajne razlike, inflacije, stagnacije, obrestne mere in posojanje nekritega denarja. Kljub temu pa še vedno ostaja enormni dolg, ki se z leta v leto pretaka skozi borzne in bančne labirinte. Tudi tiskani denar ima namreč ceno in tega z nekakšnimi etatističnimi finančnimi ukrepi, tudi slučajno ne moremo spremeniti! Vprašanje je samo, če smo prihodnost ene generacije že zapravili ali pa se bo to zgodilo v kratkem(5)? 

Na grafu so prikazani deficiti in presežki držav, katerih letni BDP skupaj predstavlja 81% svetovnega BDP. Ocenjeni svetovni deficit predstavlja blizu 2,5 bilijonov dolarjev oziroma 3,3% globalnega BDP (75,212 bilijonov dolarjev)

Zapravljena generacijska prihodnost

Kaj v bistvu mislimo s tem, ko govorimo o zapravljeni generacijski prihodnosti. Nekoliko izven običajnega standarda sem v generacijo zajel četrtstoletno populacijo v starosti od enega do 25 let. In po mojem je prav ta generacija najbližje tveganju, da se sooči z dolgotrajno ničelno ali celo negativno gospodarsko rastjo. Takšno, kot jo že imamo, čeprav javnost še vedno prepričujejo z nekakšnimi metodološko neustreznimi raziskavami in statistikami, da smo dejansko v območju gospodarske in družbene rasti. Za mene osebno je sprejemljiva zgolj tista rast, ki jo spremljata tudi nesporni dvig osebnega in skupnega življenjskega standarda. In takšne v razvitem svetu (Evropa, Severna Amerika, Avstralija) ne beležimo. Indeks bruto družbene sreče je v upadanju, bi rekli v butanski kraljevini, v himalajskem pogorju(6). In to se zgodi, ko več delamo in dosegamo bistveno boljšo procesno učinkovitost, tudi produktivnost, vendar užijemo krepko manj življenja in dobrin, ki so nam na voljo ter nenehno trepetamo za delovno mesto, ki nas niti približno ne osrečuje. Etično smo torej na psu in verjetno tudi moralno.

Dober znak je, da zaposlenost ponovno narašča in tudi povpraševanje po trajnejših dobrinah se je nekoliko povečalo. Industrija se zaganja vendar je njena raven še vedno nižja od tiste, ki smo jo imeli leta 2008, tik pred padcem četrte največje investicijske banke v ZDA Lehman Brothers; tako v ZDA kot tudi v Evropi. In kar bi nas moralo skrbeti je, da svet dejansko postaja spet ploščat, s to razliko, da se je ploskev znova nagnila nekoliko v stran in smo pričeli drseti navzdol; komaj zaznavno a vseeno drsimo. 

Borzam primanjkuje pohlepnih bebcev

Kakorkoli že, zadnji podatki kažejo, da ljudje vseeno nismo takšni osli, za kakršne nas imajo oblasti in centralne banke ter ne nasedamo več borznemu spektaklu, četudi so obrestne mere najnižje v povojni zgodovini in bomo morali kmalu za bančne depozite celo plačevati. Pohlep v krvi je nekoliko popustil in prvi znaki slabo položenega borznega parketa se že kažejo. Borzam namreč primanjkuje kapitala, oprostite, bebcev, ki bi hranili enormno bogate špekulante, kot so Buffet, Slim, Gates in druge Forbesove rekorderje, s težko privrčevanimi prihranki. 

Poglejte si samo razporeditev prihrankov evropskega življa v zgornjem diagramu (Pliling Into Savings Accounts - Kopičenje v varčevalnih računih), pa vam bo hitro jasno, kako malo ljudje zaupajo borzam in šetvilnim skladom, ki dobesedno kipijo v raznih finančnih, špekulantskih ustanovah. In da na mestu odsekamo mitu glavo. Ne mislite, da številne finančne ustanove, banke, borzno posredniške hiše, zavarovalnice in skladi, obračajo denar za vašo dobrobit. Ne, vaš denar z minimalnim lastnim tveganjem stavijo predvsem za lastno dobrobit. Ko posamezne špekulacije(7) prinesejo dobičke, so jih deležni vsi, ko pa pride do izgub, mora vlagatelj oziroma borzni igralec, stavničar, plačati stroške vodenja računa in posla. Vlagatelji lahko propadejo kadarkoli, upravljavci premoženja le redko, vsaj toliko časa ne, dokler so lahko prisesani na portfelj, v katerem je še toliko denarja za plačilo letnih pristojbin. 

Čemu bi bili torej pametnejši od 69% Evropejcev, ki so celoten življenjski vek preživeli v kapitalizmu in kljub negativnim obrestnim meram denar skrbno polagajo na bančne račune; seveda tisti, ki ga imajo. To so namreč ugotovili na stockholmskem inštitutu Intrum Justitia AB. Med varčevalci brez dobička je tudi kar 80% Dancev in Švedov, pri Francozih, Britancih in Nizozemcih pa je odstotek tistih, ki za varčevanje zaradi negativnih obresti celo plačujejo, še nekoliko višji. In ne pozabimo, razen Švedov, so se pripadniki vseh omenjenih narodov vpletli v globalizacijske mreže, ko mi omenjenega pojma še niti nismo poznali. Če zgolj 16% zahodnjakov vlaga v delnice, približno 14% v investicijske sklade in le 8% v nepremičnine, potem moramo dejansko biti previdni. To so namreč številke, ki nazorno kažejo, kako velika finančna vrzel nastaja na borznem podiju. 

Kljub masovnem prepričevanju medijev in premoženjsko upravljavskih družb, ki imajo na svoji strani celo osrednje banke, ki vztrajno držijo obrestne mere v območju deflacije in na tak način podpirajo raznovrstne finančne špekulacije, borzna abstinenca narašča. Prvič zato, ker se je v nedrih evropskih socialnih držav razbohotila revščina in je denarja za mešetarjenje bistveno manj, kot ga je  bilo še pred slabim desetletjem(8) in drugič, ker ljudje intuitivno čutijo, da se pripravlja k nevihti in so pri tveganjih še posebno previdni, če nimajo kar skrajnega odklonilnega odnosa do njih. 

Plutje v brezvetrju povečuje ladjevje za razrez

Če se izrazim nekoliko navtično, je svet že pred časom, z letom 2012, dejansko zaplul v nekakšno brezvetrje in na vzhodu se že zbirajo težki nevihtni oblaki. Svetovna trgovina stagnira. Pred letom 2008 je bila njena rast tako bujna, da je krepko presegla globalni bruto produkt, ugotavljajo gospodarski analitiki, danes praktično miruje oziroma celo stagnira. Velika pričakovanja na Daljnem vzhodu se podirajo, Za Južno Korejo pada Kitajska, Japonska pa se po dveh desetletjih še ni uspela prav izvleči iz deflacijske spirale. Projekt globalizacije je obtičal in dejansko lahko ponovimo izjavo, s katero se je leta 2005 proslavil Thomas Friedman, ko je dejal, da svet postaja vedno bolj ploščat. To nedvomno dokazuje tudi spodnji diagram. Obseg informacij in podatkov je resda spremenil zemeljsko kroglo v nekakšen vesoljski računalnik, toda to očitno ni kaj dosti prispevalo k razmahu trgovine, pretoku kapitala in ljudi. Slednji so namreč še vedno ujeti v predsodke in ti postanejo še posebej očitni, ko se začnejo težave. 

Več kot desetletje globalnega brezvetrja. V katere mednarodne naložbe smo že verjeli?

 Februarja 2015. je McKinsey Global Institute izdal posebno poročilo o rasti digitalne globalizacije in oznanil naslednje: "Finančni in blagovni tokovi so zaščitni znak globalnega gospodarstva 20. stoletja, a danes so se precej sploščili oziroma poslabšali." 

Seveda nam ni treba preprosto verjeti, kar rečejo pri McKinseyu, saj dobro vemo kakšno ideologijo  tam zagovarjajo in na čigavi strani so. Toda, če o sistemu, ki ga njegovi izvedenci sooblikujejo, izražajo določen dvom oziroma so do samih pojavov celo nekoliko cinični, potem bo vsekakor nekaj res na tem, da je svet obtičal na magnetni osi, metafizika pa je nadomestila razvojno dialektiko človeštva. In verjemite, korporacije bi se globalizmu tudi slučajno ne odrekle, če bi le imele toliko moči, da bi lahko zadržale transoceanke na smereh med kontinenti. A je očitno nimajo! Kako bi drugače sprejele dejstvo, da so od petnajstih najpomembnejših kontejnerskih linij, ki so bile operativne še pred devetimi meseci, štiri prenehale poslovati oziroma so na tem, da bodo(9)!

Nekdo je celo zlobno pripomnil, da toliko železa za razrez še nikoli ni vozilo po svetovnih morjih, kot danes. In res, resnica se kaže v poraznih dejstvih. Prevoznine nenehno padajo in barke so vedno bolj prazne, v ladjedelnicah pa v dokih neutrudno varijo nove rekorderke, za katere pa še nihče ne ve, kdo jih bo plačal in s čim? Paradoks kapitalizma ali zgolj napačne prognoze ekonomskih analitikov!?

Delitev sveta na globalno, regionalno in lokalno

Mednarodni transport in logistika bosta največji žrtvi preoblikovanja trgov in seveda ljudje, ki delajo v podjetjih, ki se ukvarjajo z omenjenima dejavnostima. Ponovna delitev sveta in gospodarstva na globalno, regionalno in lokalno bo energetsko manj potratna, zato tudi bistveno cenejša, nižje emisije pa bodo vplivale na izboljšanje zdravja. 

Vsakršno spraševanje ali dvom, če se globalno gospodarstvo resnično krči je tako odveč. Tudi spodnji diagram to nesporno potrjuje. Po začetnem okrevanju po krizi leta 2008 in 2009 so se tokovi znova obrnili navzdol pet let kasneje. Indeks svetovnega trgovinskega obsega, ki so ga analizirali na osnovi prilagajanja cen in valutnih gibanj pri Netherlands Bureau for Economic Policy Analysis, je padel za 0,7% v drugem četrtletju tega leta. Očitno obstojijo nekakšne ekonomske zakonitosti, ki določajo, kako globalizirano je sploh lahko svetovno gospodarstvo glede na razvojne omejitve, s katerimi se soočajo države in narodi na različnih koncih sveta. 

Izvoz in uvoz sta uravnotežena. Praktično nihče več ne dobiva niti ne izgublja. Svet je ujet v povprečje in konkurenčni paradoks. V korporativnem kapitalizmu je vse regulirano, veliko bolj učinkovito kot v planskih gospodarstvih nekdanjih socialističnih držav. Zakaj potemtakem države znova uvajajo protekcionistične, zaščitne ukrepe?

In če takšne zakonitosti dejansko obstojijo, potem se njihove posledice tudi kažejo. Recimo v Singapurju. Ta predstavlja eno izmed največjih pomorskih pretovornih postaj na svetu. Dnevno v njegovih vodah kroži med sedemsto in tisoč štiristo ladij z različnimi tovori in velikosti in pljujejo proti vsem štirim smerem neba. Država - mesto ima tudi enega največjih kontejnerskih terminalov na svetu. Leta 2015 je pretovor slednjih upadel za 8,7%, v tem letu do oktobra pa še nadaljnjih 1,7%. In ker ima Singapur izrazito mednarodno usmerjeno gospodarstvo, podatek, da se je njegov bruto domači proizvod (BDP) skrčil lani za 4,1%, veliko pove o trendih mednarodne trgovine. Dejansko so se obrnili navzdol. 

Da podkrepimo izrečeno, se za trenutek ozrimo še na sodobno azijsko velesilo, državo, katere gospodarstvo trenutno opravlja nalogo nekakšnega blažilca, amortizerja pretresov v mednarodni trgovini. Če je pred leti kitajski vstop v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO - World Trade Organization) pomenil redifiniranje globalne produkcijske verige, se danes to ponovno dogaja, vendar v nasprotni smeri. Še leta 2007 je uvoz sestavnih delov in surovin predstavljal 52% kitajske trgovine, danes ta obsega le še 42%. Kitajska na globalnem trgu postaja vedno bolj prepoznavna po številnih končnih izdelkih. Njen izvoz je v prvih desetih mesecih tega leta znašal krepkih 1,7 bilijon(10) dolarjev. Glede na isto obdobje leta 2015 je padel za 6,3%, uvoz pa se je zmanjšal za 7,5%. "Kitajska je imela veličasten zagon, ki pa se je končal," pravijo pri analitiki pri ING Asia(11)

Globalno smo v riti, zmagujejo predsodki

Seveda, na osnovi povedanega še ne moremo za 'permejduš' trditi, da se svet ohlaja. Praviloma se tudi ne, le do določenega bolj racionalnega gospodarskega in organizacijskega preoblikovanja prihaja, kjer pa bodo po mojem kratko potegnile predvsem korporacije. Te so edino resnično globalne in kakršnekoli regionalne ali lokalne omejitve pomenijo za njih dobesedno katastrofo, upadanje dobičkov in občutno zmanjšanje gospodarskega in političnega vpliva. Neoliberalna atmosfera je začela popuščati tudi zaradi vedno bolj agresivnih množic, ki vedno glasneje in odločneje pritiskajo na oportunistične politike. Tem je končno le kapnilo, da jih ne volijo korporacije in 'delodajalci', temveč množice, ki želijo samo kolikor toliko spodobno preživeti. In če lahko sklepamo po zadnjih protekcionističnih, zaščitnih ukrepih, s katerimi so posamezne države omejile oziroma krepko podražile uvoz jekla na domači trg, potem brez skrbi lahko rečemo, da so ljudje znova povozili neoliberalistično mašino. Slednja je energijo za prevlado nad ljudmi in političnimi sistemi črpala prav v globalizaciji, ki se je udejanjala skozi idejo prostega pretoka kapitala, dobrin in storitev ter ljudi. Zadnji dogodki pa kažejo, da so države krepko začele rezati krila svobodno leteči ideji brezkompromisnega tehnokracizma, neoliberalizmu. 

Posojila, jasna slika človekovega optimizma; prej stagnacija in upad kot pa rast.

Ko namreč začnejo na ušesa prihajati glasovi o ponovnem uvajanju raznih trgovinskih omejitev znotraj "svobodnega" sveta, kot so recimo: zaščitne carine, plačilo penalov, protidampiški ukrepi in če se le te nanašajo na jeklo, potem ni več nobenega dvoma, da je svetovna trgovina začela pokašljavati oziroma, da ji zmanjkuje zraka. Jeklo je namreč ključno gradivo napredka ter konjukture in ko povpraševanje po njem začne upadati, je to prvo resno znamenje, da so se znova na široko odprla vrata recesije in da se je vsrkavanje pravzaprav že začelo. 

Zavedati se moramo, da protidampinški ukrepi in uvozne tarife še zdaleč ne pomenijo zgolj nekakšnih ekonomskih ukrepov, temveč da gre za vzpostavljanje psihosocialne atmosfere zapiranja in maščevalnih odzivov z dolgotrajnimi posledicami, kjer predsodki vodijo kolo. In prav to se je tudi začelo dogajati: V začetku novembra je EU uvedla 81 odstotne tarife na uvoz kitajskega jekla; Obamova administracija je že julija 2016 povišala zaščitne tarife za uvoz jekla iz Kitajske, Indije, Italije, Južne Koreje in Tajvana; Kitajska je obtožila Japonsko, Južno Korejo in Evropo, za dampinški uvoz elektro jekel in napovedalo uvedbo penalov; 2. novembra udari Indija s protidampinškimi pristojbinami na kitajsko jeklo; maja je dodatne tarife na uvoz kitajskega, korejskega in vietnamskega jekla uvedla Malezija; oktobra so v Peruju dodatno obdavčili biodizel, ki prihaja iz Argentine…

Pandorina skrinjica obtoževanj se je odprla in sprožil se je plaz občega nezaupanja, ukrepov in protiukrepov. Genski odziv primitivnega behaviorizma in sprevržena kognicija sta začela delovati na veliko. Razum se podreja duševnim občutkom. Protekcionizem se krepi, svetovna trgovina upočasnjuje. Čemu? Človek je namreč intuitivno(12) zaznal, da prihaja doba pomanjkanja, ne samo za  države v razvoju v Afriki, Latinski Ameriki in Aziji, temveč za cel svet. Britanske raziskave, ki kažejo, da se je delež mladih lastnikov stanovanj znižal kar za petino(13) in da so jamstva za trajnejše in boljše plačane zaposlitve vedno šibkejša, so simptomatične za celo Evropo, pa tudi Severno Ameriko. Nedvoumno izražajo občutek ljudi in tudi stanje, ki še zdaleč ne govori v prid izboljšanja osebnega in skupnega standarda. Slabega občutka ne morejo odpraviti niti bančna posojila, ki običajno spremljajo optimistično vzdušje. Možnosti, da prideš do njih se zaostrujejo in delež tistih, ki sploh še imajo primerna jamstva za njihovo pridobitev, je iz dneva v dan manjši. Podatkov in grafov namreč ni mogoče toliko prenarediti, da bi še kdo lahko verjel v iluzijo prednovoletnih televizijskih reklam. Naša prihodnost je očitno ujeta v želje!

ferdo.falir@gmail.com

Opombe:

(1) beri naložbah; Pri tako sprevrženi terminologiji tudi dejanja ne morejo biti drugačna.

(2) Pri nas sta posebej poznani svetovna, Forbesova in lokalna Managerjeva lestvica najbogatejših. 

(3) Pri evropskem številčnem zaporedju si sledijo: tisoč (10³), milijon (10⁶), milijarda (10⁹), bilijon (10¹²), tisoč bilijonov (10¹⁵), trilijon (10¹⁸); ameriško številčno zaporedje se nekoliko razlikuje: bilijon (10⁹), trilijon (10¹²) 

(4) Hibernacija - tudi zimsko spanje (iz latinske besede hibernus - zima), v bistvu pomeni telesno neaktivnost bitij, pri katerih se upočasni presnova, zniža telesna temperatura in število srčnih utripov ter znatno upočasni dihanje.

(5) V dejanskem primeru mislim na ničelni ali celo negativni BDP (GDP) in nižanje skupnega in osebnega standarda, kar pa tisti, ki so odvisni od plač?mezd tako ali drugače že občutijo pol desetletja. Problem bo za družbo in posameznike toliko hujši, ker se priviligirani nočejo odpovedati visokim dobičkom. To neposredno občutimo, ko več delamo za manj denarja in hitreje pristanemo med nezaposljivimi, na cesti.

(6) Mount Everest je 8848 metrov visoka himalajska gora; najvišji vrh na svetu. V zahodni civilizaciji je ime dobila po siru George Everestu, nekdanjemu predstojniku britanskega zemljomerskega urada v Indiji. V Nepalu goro imenujejo Sagarmatha (čelo neba), v Tibetu pa so jo krstili za Čomulungmo (mater vesolja). Mount Everest je poznan še po eni izjemnosti. Preko njegovega vrha in po grebenu poteka najvišja meja na svetu, med Nepalom in Tibetom (Kitajska).

(7) Namerno ne uporabljam besede 'naložbe', ker še zdaleč ne gre za primarno vlaganje denarja v gospodarske ali družbene projekte, ampak za nekakšne stavnice, ki iz narodno gospodarskega vidika  ne ustvarjajo nobene vrednosti. 

(8) Švedski inštitut Intrum Justitia AB je ugotovil tudi, da že 27% Evropejcev ne more več poravnavati lastnih finančnih obveznosti in dajih približno 58% meni, da ne živijo življenja, ki bi si zaslužilo, da ga poimenujemo za dostojanstveno. Prav tako je 44% vprašanih odgovorilo, da v zadnjih dvanajstih mesecih niso bili sposobni pravočasno plačati vsaj enega računa, zaradi dohodkovne vrzeli oziroma prihodkov, ki so nižji od življenjskih stroškov. Raziskava je zajela 21.000 ljudi v 21 evropskih državah.

(9) To sta izjavila Bloombergova brenčača David Fickling in Rani Molla 15. novembra 2016 na Bloombetgovi TV

(10) Gre za evropski sistem denarnega zaporedja, torej za naš bilijon. Podatek iz poročila China's General Administration of Customs.

(11) NG Asia je finančna korporacija z močno bančno mrežo, ki sebe smatra za globalno ustanovo. Več na spletu: https://www.ing.com/About-us/Profile-Fast-facts/Profile.htm 

(12) V procesu učlovečenja je človek izgubil instinkte, ki so mu pomagali pri nagonskem odločanju in varovanju. Zamnejala jih je intuicija, ki pa je v največji meri pogojena s socialnimi izkušnjami. Človek, ki teh izkušenj mima veliko, ima šibko izražene oziroma nerazvite intuitivne sposobnosti.

(13) Iz omenjenega podatka izvajam induktcijski sklep v smeri posploševanja, saj je podatek dejansko izjemno simptomatičen tudi za napovedovanje krize.

Ferdo.falir@gmail.com