Pada brada, pada vlada, pada gnada(1)

Nekaj dni nazaj je umrl Fidel. Avtoriteta je podlegla starosti že nekaj let prej. Južnokorejska predsednica Park Geun Hje, je po več kot mesecu vztrajnih množičnih protestov sporočila, da je pripravljena odstopiti. Brazilsko Dilmo Rousseff so po ustavni obtožbi razrešili zadnjega avgusta 2016. Obetavna arabska pomlad je končala v rokah organiziranega bližnjevzhodnega terorizma, kriminala in totalitarnega verskega nasilja. Borci kalifata, ujeti v Mosulu, Raki in Alepu kličejo na pomoč Alaha. Turki sami ne vedo več dobro, proti komu so uprizorili državni udar in množice beguncev so obtičale ujete med Sredozemskim morjem in puščavo. Islandija je že v letih 2008 in 2009 odločno obračunala z bančnimi špekulanti in skupaj z njimi pred sodišče postavila tudi predsednika takratne vlade Geira Haarda. V Sloveniji Janez Janša še vedno goreče upa, da se bo vnovič zavihtel za vladno krmilo, čeprav je bilo že po množičnih vseslovenskih vstajah nedvoumno, da je v očeh večine ljudstva izgubil kredibilnost. Ljudje imamo očitno dovolj nesposobnih političnih blebetačev in netilcev sovraštva, ki lastne interese razglašajo za javne, nas pa delijo na vaše in naše!

V Sloveniji ima oblast ljudstvo, čeprav zaenkrat še zombiji  Vir: Luka Gorjup

Da, svet se pomika s tečajev in najbolj burno bodo občutili to spremembo prav tisti, ki še vedno verjamejo, da je nekaj takega, brezupnega, kot je severno korejski Kim Džong Un, lahko trajno. Recimo, naši ideološki razklanci. Poeti slovenske demokracije, čeprav niti približno ne vedo, kako bi v njo vstavili pluralnost, spoštovanje in resnično skrb za nacionalni in državljanski razvojni preporod. Naši in vaši! Prvi pri koritu, drugi v "prevzgojnem režimu", soočeni s pomanjkanjem življenja in perspektiv. Nekakšna mentalna Severna Koreja!  

Avtoritarni režimi, tudi tisti, ki se skrivajo za demokratičnimi fasadami, so praktično neučinkoviti in zato obsojeni na propad. Avtoriteta je namreč relikt preteklosti, nekakšen neupravičeni, če ne celo diskriminatorni privilegij. Godi predvsem tistim, ki prevzemajo politične in gospodarske položaje v nekakšno trajno nasledstvo ter ljudem z akademskimi naslovi, ki so nosilci monopola nad resnico. Nedotakljivi morajo postati dotakljivi in zamenljivi in bebci si zaslužijo, da jih tako tudi poimenujemo; ne glede na številne nagrade in priznanja, ki si jih tako ali tako večinoma podeljujejo med seboj. 

Politični projekt Slovenije še zdaleč ni zgrešen, vendar ljudje v njem pokurijo mnogo preveč energije, da si izborijo ali ohranijo položaje znotraj domače hierarhije. Slovenija je procesno neučinkovita, ker ima podobne, genetsko pogojene vedenjske motnje kot večina v skupinah živečih afriških primatov. "Več kot 90 odstotkov časa namreč porabijo, da si zagotovijo primeren položaj znotraj lastne skupine in manj kot 10 odstotkov ga namenjajo mladičem, iskanju hrane in hranjenju," je  pojasnil profesor Andrej Detela, ko je pred časom naključno spremljal navade opičjih skupnosti. 

Andrej Detela  Vir: IFP

Toda, kljub temu smo humanoidi, učlovečeni, utekli živalski usodi in preživetveni krutosti gozdov. Očitno smo bili vseeno kakšen odstotek bolj učinkoviti in vešči od hominidov, človečnjakov ostalih rodov, katere zastopajo gorile, šimpanzi in orangutani. Vendar, določena evolucijska potuha, še zdaleč ne pomeni, da podobna pravila preživetja veljajo tudi v človeških skupnostih oziroma družbah. Ljudje smo za lastno delovanje razvili še obilo drugih orodij in znanj, intuicija je nadomestila instinkte, tako da so tipični naravni vedenjski odzivi bolj ali manj zadušeni in verjetno tudi do neke mere genetsko spremenjeni. No, ne glede na prednosti in tegobe učlovečenja, ki nas vedno bližje postavljajo ob prestol gospodarja Univerzuma, lahko s sila preprosto opazovalno metodo natančno napovemo, katero podjetje je neizogibno zapisano propadu. Praviloma so to vsa tista podjetja, v katerih ljudje več časa porabijo za umeščanje znotraj hierarhičnih mrež in vzdrževanje pozicij, kot pa za poslovne smotre. In mislim, da ne bom prav nič pogrešil, če rečem, da v ta krog, procesno neučinkovitih podjetij in zapisanih zlovešči usodi, sodijo vsa tista, s katerimi "navidezno" upravlja Slovenski državni holding, in če bo šlo tako naprej, se bo z grožnjo propada soočila tudi država sama.

Torej kakovostni koncepti in standardi ne povedo dosti o preživetveni sposobnosti podjetij, kljub rednemu in dobro plačanemu notranjemu in zunanjemu ocenjevanju. Tudi podpisi pod etičnimi in drugimi poslovnimi kodeksi ne, še manj pojasnjevalni so v tem pogledu seznami pravih in izmišljenih tveganj, da o nadzornih svetih, ki se ukvarjajo z vsem mogočim, samo z nadzorovanjem gospodarskih družb ne, ne izgubljam besed. Naštel sem zgolj nekaj neperspektivnih in obremenilnih dejavnosti, ki po eni strani uspešno cuzajo denar iz podjetij, po drugi pa iz slednjih delajo prav to, kar naj bi v bistvu preprečevale. Ustvarjajo toge, slabo prilagodljive družbe, tako da za konkurenco res ne predstavljajo neke grožnje oziroma ovire. 

Prepričan sem, da so državna podjetja in njihov holding precej slični primatskim skupnostim v kakšni Afriki, za katere dobro vemo, da jih je evolucija dobesedno pribila na ozemlja, kjer životarijo. Namreč, koncept korporativnega upravljanja je propadel, čeprav se mnogi v sistemu tega še ne zavedajo. In to je tudi najbolj očiten dokaz, da je trditev pravilna. Zgodilo se je tisti trenutek, ko se je kadrovanje podredilo principom všečnosti, ne pa iskanju izbornih značajskih lastnosti, torej že na samem začetku. Slovenski državni holding je namreč edino vesolje v rokah višjega stvarstva, ki ima natančno določen začetek in seveda tudi konec. Preživi namreč lahko samo do naslednje menjave oblasti. Holding se namreč ni obnesel. Preprosto zato, ker nima v svojih vrstah avtoritete, ki bi si neodgovorne v državnih podjetjih upal krepko potegniti za jajca. Je v bistvi samo še eden od prisesanih organov, ki se trudi izključno za preživetje njegovih zaposlenih.

Samo to še čakam, da me ob jutranjem sprehodu v mrzlem vetru pocuka za rokav kakšen naključni filozof in mi začne dopovedovati, kako naravni so domači gospodarski sistemi in da v bistvu zgolj sledijo zakonu entropije, propadanju in smrti, minljivosti, ki je za takšne ljudi edini pravi in naravni izid. Entropija torej ni večna in nasprotuje dialektiki in vesolju, ki jo je pravzaprav udejanilo. Po takšnem razumevanju se življenje konča pri 0 stopinjah Kelvina oziroma - 273, 15℃, ko atomi in molekule obmirujejo v osnovnem stanju. In po napovedih zagovornikov entropije, se nam obeta prav takšen konec. Dolgočasen svet mirujočih atomov, svet, v katerem človek od umre od dolgočasja. Če, če bi se slučajno v tej posledici singularnosti, iz katere je nastalo vse to žarenje, obdobje prevladujoče energijske preobrazbe v "končno" toploto, nekako 14 milijard in pol po velikem poku, ne pojavil v Ljubljani nekakšen profesor Detela. Znanstvenik, ki je podvomil v smiselnost entropijskega zakona in zato ostal brez doktorata, ne pa tudi brez ugleda in časti. Slednjo so mu prinesli elektromotorji, grajeni po načelih zena, v deželi vzhajajočega sonca in enkratno, za domačo akademsko srenjo preveč nenavadno, znanstveno delo Sintropija v polifaznih zibelkah.

In čeprav gre za precej preprosto in matematično dokazljivo idejo, silo, ki bo prej ko ne, postavila obstoječo fiziko, v nekakšne drugačne okvire, njene avtoritete pa razglasila za odslužene iskalce resnice, se Detela bolj ali manj giblje na obrobju znanstvene slave, velikodušja Pantheona, v območju tipične slovenske entropije, kjer približno devet desetin časa posvečamo umeščanju znotraj družbe in lovu na položaje, podobno kot opice, o katerih smo govorili na začetku. 

Nova paradigma procesne učinkovitosti

In kaj pravzaprav sintropija je. V prvi vrsti bi bila lahko učinkovito zdravilo za preskok opičjih genov, ki usmerjajo naše gone in obnašanje. Lahko bi prispevala k preobrazbi gospodarskega in ekonomskega sistema na višjo stopnjo procesne učinkovitosti, če bi seveda zamisel, ki se giblje v sferi kvantnega, skritega pod področjem vidnega, vendar izjemno čutečega sveta, bili sposobni dojeti. "Sintropija je namreč samoorganizacijska sposobnost narave, ki presega omejitve entropijskega zakona," pravi Andrej Detela(2)

In res, če si pobliže pogledamo te, naravne sisteme, bomo ugotovili, da so v nasprotju z dojemanjem procesa entropije v nenehnem organiziranju in prilagajanju trenutnim stanjem. Zato trava tudi prerase asfalt, dotrajano strešno ogrodje pade in drevesne veje poženejo skozi okna opuščenih tovarn. Narava torej prisega na nek drug proces, bistveno bolj učinkovit od tistega, ki podlega entropijskemu zakonu. In samo koliko časa je sposobna prebiti v stanju navideznega mirovanja, če pomislimo, preden se sprožijo njene organizacijske silnice. Nekaj podobnega je tudi v biti družbenih procesov. Pod njihovim vidnim, makro svetom, obstoji še en, popolnoma drugačen. Zavest, ki se samorganizira v sferi kaosa. In z njo so nekateri nagrajeni, drugi obremenjeni in tretji pogubljeni. Slednji vsekakor ne razumejo pojavov kot je sintropija, ne pišejo podobnih knjig kot Andrej Detela in niso sposobni zdraviti družbenih procesov s poenostavitvami. Tako so zmožni razumeti samo entropijo. In tukaj se zgodba o večji procesni učinkovitosti zaenkrat tudi konča. Čeprav na nek način vsi čutimo, da smo vstopili v obdobje nekakšnih sprememb in beseda človek postaja vse toplejša. 

Opombi:

(1) Gnada - naslov za fevdalnega gospoda, tudi milost (zastarelo). Gnada je v bistvu nekakšna avtoriteta, ki odreka oziroma podeljuje milost. Je pomenka za hieararhično, avtoritativno družbo in podrepnike, ki služijo oblasti in skrbijo da so ji ljudje pokorni.

(2) Spletni naslov: http://www.sintropija.si/o-avtorju