Novi krizi naproti

"Ali se lahko izognemo napovedujoči gospodarski krizi oziroma koliko časa lahko še preprečujemo njen izbruh?" je ključno vprašanje, ki si ga danes zastavljajo mnogi politiki in gospodarstveniki. Medtem ko so finančni guruji in številni borzni intervencionisti že zdavnaj potegnili križ čez vse. Dobro namreč vedo, da je tudi globalni trg postal pretesen, da bi lahko prikril to gromozansko prevrednotenje vrednosti. Nastopil je čas vsesplošnega blefa; neosnovanih obetov, ki iztiskajo iz borz še zadnje dobičke ter z lažnim optimizmom privabljajo množice bodočih zgubašev. Tistih, ki bodo plačali zapitek navidezne konjukture. 

Bo sesutje mednarodnega finančnega in borznega trga dan X ali dan D, sploh ni pomembno. Bistveno je, da se znova vzpostavi ravnotežje med globalnim in lokalnim ter se s tem vnovično poudari vloga gospodarstva za napredek družb znotraj regionalnega in lokalnega prostora in hkrati zada ključni udarec brezposelnosti in nastajanju sodobnega prekariata. Kakšen smisel neki imajo za ljudi, nacionalna gospodarstva, družbeno politične entitete in države, kopičenje denarja znotraj nekakšnih nepreglednih korporacij kot so Apple, Google, Rio Tinta, IBM in podobni mednarodni gospodarski velikani?

Preden vstopimo v nove čevlje, jih je treba umeriti.  Fotografski vir: Getty Images/BBC News

Nobenega dvoma ni, da se globalno gospodarstvo ohlaja. Ohlajanje namreč pomeni že nižje stopnje rasti od napovedanih ali pričakovanih. Zakaj? Sodobno gospodarstvo, predvsem njegov špekulativni, finančni del, temelji na predvidevanjih in napovedih. Prav na teh osnovah se načrtujejo naložbe. Slednje bi namreč morale odgovoriti na pričakovanja, na načrte in v kolikor je gospodarska rast zgolj nekaj desetin odstotka manjša, to za globalno gospodarstvo že pomeni katastrofo. Namreč, najetega je bilo ogromno denarja  za povečanje zmogljivosti in akumuliranje bodočih zaslužkov. Naenkrat pa se izkaže, da so povpraševanja manjša od prićakovanj in da so zmogljivosti, ki bi nanje odgovorile, bistveno prevelike. Cene začnejo padati. Čas je za razprodaje in prav to se dogaja danes.

Po drugi strani pa tudi ne moremo pričakovati, da bodo cene padale v neskončnost, proti točki nič. Nekje, blizu te točke je meja, ki resnici na ljubo ni ekonomsko vzdržna, vendar tistim, ki so nekaj prihranili za slabe čase, omogoča nekoliko daljše preživetje. In zanimivo, prav od tega je odvisno, na kateri stopnici in kako optimistično se bo začel naslednji korak v konjukturo. Čeprav moramo vedeti, da je gospodarstvo postalo globalno, da ni več avtarkičnih ekonomij, ki bi lahko varovale nacionalne trge in znotraj njih kopičile bogastva. Zato tudi ne more biti nekega pravega prehoda v postkrizno, konjukturno stanje. Svet namreč ne deluje kot uravnotežena celota in vedno nekje, na drugi strani, poteka ob hkratnem razcvetu tudi upad in usihanje ekonomij. Strošek tega prebliževanja globalnemu povprečju pa plačujemo vsi. In tudi špekulantov je preveč, da bi bil sploh kdo od njih še lahko resnično in dolgoročno varen pred propadom. In če nam je kaj skupnega, je to propad. Torej, ne padaja le maske globalizacije, ampak tudi nasledstveni privilegiji in vsi privilegiji nasploh, ki so utemeljeni na družbeni neenakosti. 

Vsi so stavili na Kitajsko in razvijajoče se države oziroma razvijajoče, rastoče, uveljajoče trge (emerging markets). Gospodarske družbe po svetu so najemala ogromna posojila za pridobivanje surovin in transportno logistiko. Naenkrat pa se je izkazalo, da so zmogljivosti bistveno prevelike, za tisto, kar svet dejansko potrebuje. Toda posojila so ostala in jih je treba odplačevati, kljub manjšim prihodkom in akumulaciji. Znotraj finančnega sektorja prihaja samo do krčenja aktive oziroma do uravnoteženja vrednosti, ki je postala močno precenjena po zaslugi obresti. Denar, ki ustvarja denar in hkrati nima kritja v vrednosti na trgu ter v delujočih zmogljivostih, je puhli denar. In tega denarja je ogromno. Tudi zato države tako hlepijo po inflaciji. Z njo bi se vsaj deloma odprl ventil nominalne valutne poplave, ki je nastajala zadnja leta. 

Iskreče brušenje svetovnega reda  Fotografski vir: Getty Images/BBC News

Toda, bo z inflacijo dejansko mogoče rešiti nakopičena nesorazmerja med naraščajočo ponudbo in umirjajočem povpraševanjem, med pretiranimi zmogljivostmi in omejenimi viri za njihovo financiranje. Procesi ne potekajo ravno z roko v roki in nagibanje krivulje v nasprotni smeri, proti deflaciji, je bolj verjetno. 

V takšnem primeru pa lokalno znova pridobiva na vrednosti. Če ne zaradi drugega, v prvi vrsti zaradi manjše potrebe po kapitalu, po najetem denarju, s katerim financiramo predvsem obete. 

Da, globalna ekonomija se ohlaja. In kot je videti, umirjanje gospodarstev poteka celo po nekih napovedih, prognozah. Borzne cene surovin, vključno z nafto, nikakor ne morejo odskočiti od dna in se usmeriti v prid rastočih trendov. Zato nas tudi zaostrovanje na političnem prizorišču ne sme presenetiti. Kriza in katastrofa namreč hodita z roko v roki. Hujša, ko je prva, bolj nelogična in ostrejša je druga. Brexit, aneksija Krima, mednarodni, predvsem islamski terorizem, turški državni udar, pohod Trumpa v ZDA in desnice v Evropi, migracije, pohod na Evropo, zapiranje Avstralije, povečevanje napetosti na Kitajskem, v Indiji, Braziliji, zaostrovanje sobivanja kultur in krepitev nestrpnosti, nešteto dokazov, kako počasi a vztrajno znova drsimo v naročje lokalnega, regionalnega. Svet dejansko stoji pred veliko delitvijo, pred delitvijo dejavnosti na globalne in lokalne in ponovnega razbijanja multikulturalnih okolij na narodne entitete.  Od omenjenih delitev pa bo pravzaprav odvisno, katere korporacije bodo sploh preživele in kakšna bo njihova mednarodna vloga v bodoče.