Plahutanje belih halj
Se nam bliža konec sveta? Vse tako kaže! Seveda le, če sodimo po odmevih domačega novinarstva. Zanj pa je tako ali tako znano, da zadnja leta večino tem poskuša spreobrniti v katastrofo, svetovno, regionalno, nacionalno. Tokrat, če gledamo skozi medijske oči, se nam bridki konec obeta že čez nekaj dni, ko bodo nemočni bolniki preplavili bolnišnice in zdravstvene domove, ljudje bodo množično cepali od strahu za zdravje, po cestah pa bodo ležala trupla. Nikogar več ne bo, ki mu bo mar človeška telesna krhkost in bo še sposoben skrbeti za zdravje podalpske nacije. Čas je, da plahutežem v belem odkrito pokažemo osle in jih neprizadeto prepustimo njihovi nečimernosti. Kakovostno zdravje je lahko tudi cenejše in bistveno bolj dostojanstveno. In zdravniška stavka bo pokazala prav to. Samo trajati mora dovolj dolgo!
Ne, ne bom presojal, kdo ima v zaostrenem pogajalskem položaju prav. Tisti, ki v tem trenutku denar tehtajo ali oni drugi, ki jim ga odmerjajo? Nesporno je, da je domače zdravstvo že zdavnaj izletelo iz orbite v vesolje, daleč med zvezde in ni je več gravitacije, ki bi ga prizemljila. Seveda, slednjega primerjave med evropskimi državami tudi slučajno ne potrjujejo. Slovenija se, kar se tiče izdatkov za zdravstvo, nahaja nekje v zlati sredini, včasih se nagiba nekoliko proti desnemu, včasih levemu robu. Če pa bi primerjali samo dostopnost zdravstvenih storitev, potem smo pa tako ali tako v sami špici, daleč pred drugimi in to v vseh pogledih in navkljub čakalnim vrstam. Glej ga zlomka porečete, kje pa se potem pravzaprav zatika?
Saj se ne, ampak kot se običajno pri nas dogaja zadnjih par desetletij, smo postali že pravi izvedenci o tem, kako delujoč sistem postopno in dovolite mi to pripombo, čimbolj boleče ubijemo. Tokrat naj bi se bojda vlada in zdravniški sindikat zgrabila za borih dodatnih sto milijonov evrov. Očitno pa je v deželi porušenih razmerij, kamor Slovenija sodi, to precej zajeten znesek. Seveda, če pomislimo, za kakšno bagatelo prodajamo dobra domača podjetja, ne pa, kako smo z lopato denar metali v največji banki (NKBM, NLB), da bi jih potem prodali z močno podcenjenimi, negativnimi donosi.
Ne, hudič zateguje vrv okrog našega vratu na drugem kraju. V zdravstvenem sistemu je še vedno toliko denarja, če ga še ni, pa ga bo, da bi lahko nasitil še nekaj požrešnih zdravnikov zasebnikov, koncesionarjev. In verjemite mi, da če bi se Milojka Kolar Celarc in vlada na tej točki predala, bi nihče več od zdajšnjih sindikalistov - pravičnežev, s Kuštrinom na čelu, ki je med drugim tudi predstojnik oddelka za anesteziologijo v šempetrski bolnišnici, ne vznemirjal stroke z nekakšnimi podpovprečnimi plačami, pomanjkanji zdravnikov in standardi.
Tako pa, gremo očitno po poti, ki mi jo je že parkrat opisal moj starejši kolega iz Avstralije. Mož je namreč že vrsto let koristnih številnih zdravstvenih storitev. Lahko bi rekli, da se z njim sistematično ukvarjajo. Vključili so ga v proces, v katerem predhodno bolezen zdraviš z odkrivanjem, diagnosticiranjem nove, običajno težje in pogubnejše.
"O, ne, v Avstraliji imamo precej dobro razvito in tudi bogato zdravstvo, tako zasebno kot javno. Toda, ko stvari postanejo resne, skoraj zagotovo pristaneš v javni bolnišnici. Za zasebne koncesionarje namreč postaneš predrag. Tam človeka obravnavajo izključno kot razliko med prihodki in stroški," mi je predstavil svoj pogled človek, ki je iz nekdanje Jugoslavije pobegnil, da bi lahko sanjal sanje neodvisnega, kapitalističnega podjetnika. Da, da, na neki točki se nam vsem stoži in postanemo tako presneto podružbeni.
Ne, Kuštrin in družba, ne bodo pobegnili v širni svet in se dokazovali v družbi uspešnih kapitalistov. Njihovo izpolnitev pričakujejo kar na rodni grudi, pa čeprav na račun potolčene armade zaskrbljenih bolnikov, ki so jih že do sedaj sistematično prenaročali. Četudi, resnici na ljubo, bi s pravim odnosom in nekoliko večjo diagnostično prepričljivostjo zmanjšali "preobremenjenost" zdravstvenega sistema za dobro četrtino. Dvomite!? Vedeti morate, da vrste v zdravstvu niso od včeraj, ampak so del njegove identitete in da so se zdravniki, še posebej tisti v večjih zdravstvenih centrih, s prenatrpanostjo soočali vedno. Kaj torej je danes drugače od takrat, razen, da so poleg preobremenjenega nižjega zdravstvenega osebja, nekoliko bolj obremenjeni postali tudi zdravniki. Nenazadnje je pojav obremenjenosti prisoten v domala vseh delovnih sredinah in veliko, predvsem višje izobraženih ljudi, dela občutno preko polnega delovnega časa, ne da bi jim priznali eno samo uro dežurstva, za bistveno manj denarja, samo da imajo delo. Jeznoriteži s stetoskopi se bodo morali počasi osvestiti, da je zdravstveni standard za deželo, ki še vedno več požre kot zasluži, predrag. Treba bo prilagoditi koncept in doktrino, da bomo visoko zdravstveno raven dosegali tudi drugače, ne samo z goltanjem tablet, zbiranjem vsemogočnih diagnoz in čakanjem na proste operativne dvorane. Čeprav in tega niti slučajno ne smemo pozabiti, zdravstvo ni zgolj zdravljenje, temveč veliko bolj raziskovanje zdravstvenih metod in učinkov. Pa postavimo na nasprotno stran Paracelsusovi alkemiji zrcalo in se vprašajmo, koliko pravih zdravnikov vidimo v njem in koliko korporacijskih prodajalcev zdravil, pripomočkov in sofisticiranih, a ne najbolj učinkovitih, če sploh, metod.
Da, strinjam se, da je treba tudi zdravstvo postaviti na učinkovitejše temelje. Toda zato ni poklican Kuštrinov sindikat, ki vzvišeno zanemarja in pozablja na vse ostale v sistemu ter tudi na njihov račun in za vsako ceno hoče povečati privatizacijski kolač. Znižanje normativov, da se bodo zdravniški ministrantje in prelati lahko bolje posvečali dušam ter zahteve po nekem dodatnem plačnem razredu, so zgolj prozorne bajke, za katerimi tiči stoglava privatizacijska pošast. Dejstva so sila preprosta: imamo omejena sredstva, manjše število zdravnikov od potrebnih; torej se moramo organizacijsko in strokovno prilagoditi, ne pa da družbo posiljujemo z nekakšnimi stavkovnimi grožnjami in napovedujemo zastoj in razpad v sistemu. Tudi napad na zdravilstvo, predvsem homeopatijo, da gre za škodljivo in nevarno alternativo zdravstveni stroki, ni nič drugega, kot premišljeno varovanje monopola, ki ga utrjujejo farmacevtske korporacije na naših tleh. Čeprav, je dokazano, da je v slabi tretjini primerov placebo efekt/učinek vsaj toliko učinkovit kot raznobarvna zdravila, le da nima stranskih učinkov.
 Vir: MMC - 12.X.2016 |
Sodobna zdravstvena doktrina, zamišljena na preventivi, je prej ideologija, kot pa resno zdravljenje. Ne moramo spregledati, kako nasilno se je sistem penetriral v družbeno organizacijo in kako nam preko nje zapoveduje, od prvih cepljenj naprej, kaj je življenjska logika in kdo predstavlja osrčje našega zdravja. Tudi zato, zaradi običajne, čeprav izjemno sporne vzgojne posledice, imamo polne hodnike po bolnišnicah in zdravstvenih domovih. Bizarne posledice zdravstvenega ekstremizma so namreč tudi te, da si od običajnih prehladov izmučeni ljudje ne morejo privoščiti dneva ali dveh počitka, če se predhodno vsaj eno dopoldne ne utrujajo po natrpanih hodnikih in čakalnicah. In potem "ubogi" zdravniki družinske medicine jamrajo o lastni preobremenjenosti! Kako tudi ne, ko pa v dobi informatike, ko ljudje o potrebnosti vsake poti razmislimo, sami še vedno vztrajajo, da moramo obiskovati njihova "kužna" svetišča.
Ja, zdravstvena organizacija še ni kaj preveč vešča pri integriranju informatike v lastne procese. Namerno!? Za njih so pametni telefoni verjetno samo aparati za pogovarjanje na daljavo in slikanje popotniških zapisov. Za ostale, nekoliko naprednejše člane družbe, postajajo vedno bolj verni posnetek izgleda, merjenja počutja za postavljanje anamneze. Toda, da se prikrije dejanski smoter zaostrovanja, je vztrajanje na kamenodobnih komunikacijah precej priročno. Vrste in strah, ki ga ustvarjajo, so namreč kot naročena orodja za manipulacijo z ljudmi, družbo. So odlična krinka za prikriti pohlep. In mi, plačniki in uporabniki, primorani talci zdravniškega sindikalizma, naj bi pomagali lakomnežem požreti še tistega nekaj državljanskega premoženja, ki smo ga obranili. To bi bil vsekakor vrhunec samorazlaščevalne perverznosti. Zato, dragi kuštrinovci, vi samo stavkajte, stavkajte! Prej ali slej se bomo osvestili, da vas verjetno tako hudičevo pa tudi ne rabimo, kot si to umišljate. Le dovolj dolgo morate stavkati.
Komentarji
Objavite komentar