Saj je samo služba

Ste imeli kdaj razgovor za delo, na katerem se vam je zdelo, da zastavljena vprašanja nimajo prav nobene zveze s pričakovano zaposlitvijo, se sprašujeta v članku, na spletnih novičarskih straneh BBC, avtorja Robert Plummer in Dhruti Shah. Če jima sledimo oziroma zaposlitvenemu svetovalcu Petru Reillyju, s katerim želita napisanemu vdihniti strokovno težo, je takšna praksa nekaj povsem običajnega in potrjuje, da je večina ljudi v naskoku na ljubi kruhek pripravljena prenašati domala vse, od pocestnih žaljivk do poigravanja z njihovo osebnostjo. 

Kaj pomagajo gore papirja na temo človekovih pravic, proti diskriminacijski zakoni in predpisi o spoštovanju zasebnosti in osebne celovitosti, če tisti, ki naj bi jih ščitili, sami sebi ne priznavajo človeške veličine? Gradimo humano družbo ali zgolj njen privid, farso neobstoječih značajev? Vse to, da bi prikrili razdaljo, ki nas nesporno loči od poslednje faze učlovečenja, to, je prevzemanje posamične osebnostne strukture in njej pripadajočo identiteto. Nekaj, zaradi česar se Peter loči od Saške in ta od Gašperja, čeprav vsi trije občasno oralno zadovoljujejo Dušico. In ko jih pri omenjenem početju zalotijo, niti slučajno ne poskušajo pobude za lastna dejanja zvaliti na koga drugega. 

Vsi enako "nepomembni".
Vir:moneycastro.com

Pravi značaji namreč ne potrebujejo izgovorov za dejanja, ki jih storijo. Za njimi stojijo in stvari presojajo z lastnih moralnih stališč. Niti približno se ne zadržujejo v krogu omejenega gibanja, ki jim ga je narisal nekdo drug. Zato, kadar govorimo o delovno pravni zakonodaji in pravicah ter dolžnostih, ki iz nje izhajajo, ne moremo govoriti o ničemer, kar je kakorkoli povezano z varovanjem človekovega dostojanstva. Nasprotno, pogovarjamo se lahko izključno o zlorabljanju slednjega.

Čvrstim značajem zadostuje že pravni okvir, znotraj katerega si lahko prosto in svobodno izbirajo delo in sodelavce, ljudi, s katerimi bodo delali in to je bilo doseženo že v obdobju liberalnih kapitalističnih revolucij. Zapisani kodeksi o človekovih pravicah, sprejeti kasneje in uveljavljeni po drugem svetovnem spopadu z nastopom Združenih narodov, so zgolj dodatno utrdili pravico vsakega individuuma, da se v demokratični družbi lahko odločno zoperstavi zoper ponižujoča in izkoriščevalska dejanja. Toda ker je človek bolj podoben Hobbesovemu "volku" kot pa nekomu, ki je pripravljen z drugimi deliti dobro in slabo, se stvari obračajo, kot so. Nepokončnih in sebičnih kreatur namreč ne more zaščititi noben zakon, dogovor ali sindikat. Nasprotno, vsako institucionaliziranje odnosov samo krepi "nečastno in nizkotno" jedro v vsakem od nas. 

With no skills kills - Neizurjenost in nesposobnost ubijata!
Vir: Visestep.com

Če nekomu dovolim, da se bo do mene obnašal kot do podgane, pomeni, da to verjetno tudi sem? In vsekakor bom nasprotnika, recimo delodajalca, s pomočjo administrativnih postopkov in procesov prisilil, da se bo potegnil nazaj v lastno glodalsko luknjo. Toda, zaradi dosežene Pirove zmage se ne bo popolnoma nič popravil moj standard ali materialni položaj drugih, ampak se bodo odnosi samo še bolj zaostrili, komuniciranje pa bo pristalo na ravni minimalnega učinka. 

Človeštvo s tem, ko je natančno zapisalo pravice, ne pa poskrbelo za njihovo udejanjanje, se bistveno ni oddaljilo od podrejenosti moči, ali če že hočete, od svetopisemskega odnosa oče - sin, gospodar - suženj, gospod - hlapec, tudi služabnik. In če pobrskamo nekoliko po etimologiji, vedi o zgodovini in izvoru besed, bomo kaj hitro spoznali, kako zvesto Slovenci sledimo omenjenim vzorcem. Služba, služabnik, uslužen (ustrežljiv, podložen), služenje, služinčad, služabnik, služabnica in cel kup drugih pojmov, ki nam nedvoumno dopovedujejo, da smo s sklepanjem delovnega razmerja, s katerim smo stopili v takšno ali drugačno službo, postali čisto navadne hlapčevske riti. 

Tisti trenutek, ko smo se obvezali (čeprav prostovoljno) in se odrekli delu dneva, največkrat pretežnemu delu časa, da bomo služili interesom nekoga drugega, smo se pravzaprav odrekli pravici do samostojnosti, neodvisni izrabi časa, ki je v bistvu naše življenje. In te "prostovoljne" podreditve nekomu drugemu, posamezniku ali sistemski eliti, ne more spremeniti noben zakon, še manj nekakšen sindikat. Slednji se bolj ali manj ukvarjajo predvsem z vprašanjem, kakšno nadomestilo bomo prejeli za prostovoljni pristanek na podrejeno vlogo. Nedvomno gre za nekaj, kar lahko, vsaj na zunaj, donekle omili prizadeti občutek ponosa izgubljene svobode, ne more pa tudi dejansko spremeniti dejstva, da smo običajni hlapci, ki se udinjamo za preživetje. Tega preprostega razmerja ne more prikriti niti sklicevanje na neke veličastne revolucije, v katerih naj bi se udejanjal človek v prid naprednejšega družbenega okolja. 

Vsekakor morije spremljajo celotno antropogenezo, proces učlovečenja in človeškega razvoja. In sodobni človek se po tem ne loči kaj dosti od predzgodovinskega. Mogoče je nekoč pri podrejanju soljudi prihajala bolj do izraza posamična moč, medtem ko gre danes za sistemske atribute nasilja. V vsakem primeru pa so na bojiščih zastav slave puščali jajca sužnji, hlapci, služabniki in ne gospodarji. Kaj le so spremenila veličastna obdobja revolucij, razen, da so poskrbela za nekoliko milejše in olepševalno pojmovanje človeške tragikomedije. Vzorci obnašanja so ostali, s tem pa tudi vse frustracije, ki pestijo nedoraslo človekovo dušo. Tudi družbene vede se v bistvu ne posvečajo novim ali razvojnim fenomenom, ampak poskušajo zgolj razložiti obstoječe v kompleksnejših razmerah prenaseljenosti in onesnaženosti prostora. Ne, razvoj ni obtičal. Sploh se še ni začel. In to, kar so nekateri poimenovali za četrto tehnološko revolucijo, je v bistvu šele prag, čez katerega bomo stopili, ko bomo začeli spajati organske in anorganske materije v identitetna obličja. Revolucija se v bistvu začne, ko so izčrpane izborne možnosti evolucije. Hkrati procesa ne moreta teči, saj sta kontraproduktivna in vsaka revolucija ima lahko zgolj ubijalski, morilski značaj, torej vlogo povratnih, zaviralnih, ne pa razvojnih procesov. Seznanite se z zgodovino različnih civilizacij. Spreminjajo se tehnologije in na voljo imamo vedno boljše in uporabnejše stroje, medtem ko bistvene psihosocialne lastnosti, ki jih krmilijo, vztrajajo v zibelki, kamor jih je položila preteklost. 

Nisem kriva, da sem živa in se staram.
Vir: Crase.com

S takšno popotnico bo tudi napovedana četrta tehnološka revolucija, kot vse pred njo, zgolj slepilo napredka. Ne verjamete? Človek je, kot dokazuje primer britanke Katherine Irvin (iz istega članka), prestar za zaposlitev že pri 37. letih. Po mnenju kadrovskih izvedencev ljudje, ko se pomikajo proti štiridesetemu nimajo ne zadosti motivacije ne dovolj energije za opravljanje delovnih nalog. In podobno je bilo tudi pred pet tisoč leti, približno takrat, ko je človek postavil bojni voz na kolesa in je njegova povprečna življenjska doba znašala okrog 30 let. No, določen napredek v pogledu humanosti je bil vsekakor dosežen. Takrat so te preprosto zatolkli zaradi nekoliko upočasnjenih reakcij in mikrobi so jim bili v veliko pomoč, danes pa se znajdeš v brezciljni hiralnici, kjer leta teko izključno po zaslugi številnih podpor, dokler prej ali slej ne izgubiš volje do življenja v kakšni vrsti pred vrati sodobne medicinske ustanove. Podatki iz ZDA namreč napovedujejo omenjeni trend. Pričakovana življenjska doba se je znova začela krčiti. Se razume, da precej neopazno. Ko pa bodo večini prebivalstva hkrati s pričakovanji in sanjami vzeli tudi dostojanstvo, se bo strmoglavo obrnila navzdol. Depresija in prozac bosta tvorila glavnino trhlih vej življenja odvečnega človeštva.

Vedno mlajši krmilci golobov.

Številne ovire bo predstavljala omejena zavest psihično in socialno nedoraslega človeka; vernika, zasvojenca, privoščljivca, škodoželjneža, sebičneža, pohlepneža, ljubosumneža, pač zavest, obremenjena s številnimi lastnostmi, ki jih lahko združimo pod eno pojmovno sintagmo: Ljubezen! In dokler duševno in duhovno ne bomo sposobni preseči njene gravitacijske omejenosti, toliko časa so vse misli o svobodi, prosti volji, dosežkih in presežkih uma obetavne kulture le izjemno slaba tolažba. Tolažba, ki nas na vsakem koraku opominja, da za preživetje še vedno potrebujemo službe in da je sporno razmerje gospodar - hlapec/suženj edino, kar smo za zdaj sposobni dojeti. V tem pogledu pa so neprimerna vprašanja, ki nam jih kadrovski izvedenci zastavljajo na zaposlitvenih razgovorih, nekaj popolnoma normalnega. Če že nimaš lastnega, pokončnega značaja, je hudičevo pomembno, kaj te vprašajo. Ne, kako boš odgovoril!