Iz pizde rojeni, za pizde vzgojeni

Ne, naslov sploh ni prostaški, vulgaren, kot bi ga verjetno kakšen moralist pojmoval. Je telesno mentalno dejstvo. In kot takšno bo ostalo, dokler bo človek del živalske narave. Natančneje, dokler se bo držal evolucijskih izborov, ki ga po eni strani umeščajo kot posebnost v zemeljski univerzum, po drugi pa še kako tesno priklepajo na verigo naravnih bioloških in vedenjskih procesov. 

V človeku je več živali, kot človeka v živali.

Sl.vir:Imagenesmi.com

Pravijo, da obleka naredi človeka. Nasprotno, obleka zgolj prikrije našo živalsko podobnost, medtem ko jo vedenje na dolgo in široko opisuje. Človek je namreč še v vseh pogledih žival, v nekaterih, ki se nanašajo na delovanje v družbi, celo insekt. Resda na najboljši poti, da prekine evolucijsko popkovino, če se mu bo le uspelo otresti moralnih predsodkov in zavor, ki mu preprečujejo, da bi se ne istovetil s človeško vrsto po božji podobi. Gre seveda za vzvišen, pristranski pogled, da ne rečem homocentričen, saj človeka povzdiguje nad ostale naravne stvaritve in kreature. Na neki način se želimo izločiti iz naravne utesnjenosti, a po drugi strani moralistično vztrajamo, prisegamo na povezanost z njo. To najbolj dokazuje naša znanost, še posebej genetika, biokemija, kibernetika, transplantacijski inženiring. Pri omenjenih vedah ne gre za etična vprašanja, temveč za neokusno moraliziranje o človeški biti in njenem smotru. Za etiko v najširšem pomenu besede pa je človek predvsem razumno bitje, ki mu je usojeno, da preseže lastno šibkost in postane neodvisen od naravnih vplivov. 

Genetska manipulacija na človeškem zarodku: Kako izvleči žival iz nas?

Sl.vir: India Today

Če je človek božja stvaritev, potem je napaka. Če je evolucijska, je pridobitev; zaenkrat še za naravo samo. Tako bo, dokler bomo odvisni od mešanice plinov, ki jih vdihavamo, mikrobiomov, s katerimi živimo v relativnem sožitju in ekosistemov, znotraj katerih se udejanjamo kot vrsta v razmerjih do žive in nežive narave(1). Trenutno smo še vedno encimsko-hormonska, nagonska bitja. Namreč še vedno nas določajo sokovi, ki vrejo ali pojenjujejo v nas. Naše celice se starajo, dokler ne opešajo in z njimi telo, razum, spomin. Posmehljivec bi rekel, da se iz bremena preobražamo v obremenitev, vmes pa imamo nekaj svetlih trenutkov, ko dejansko mislimo, da ukrepamo po mili volji. Kdor dvomi v izrečeno, naj se vpraša, kaj je danes storil popolnoma neodvisno od drugih, ne oziraje se na njihov obstoj! 

"Smo gole opice," je ob izidu knjige The Naked Ape leta 1967 vzkliknil Desmond Morris, angleški zoolog, etnolog in surrealistični(2) slikar. Naš priznani komunikolog, nekdanji partizan, avtor številnih znanstvenih del, France Vreg je dvajset let kasneje takole razmišljal: "Človek, ta Homo sapiens, po navadi vidi samega sebe kot najvišjo stvaritev življenja, kot končni cilj. Pri tem spregleda, da je samo vmesni člen na poti začetkov življenja na tem planetu do najvišjih oblik človeštva prihodnosti, torej nekaj prehodnega, nedokončanega."(3) 

Maske naše vsakdanje varujejo potuhnjeno žival v nas.

Sl.vir: The Fracking Board

Tudi sam sem prepričan, da doba človeka šele prihaja. Bo to kiborg, zapleteni digitalni algoritem, udejanjena zavest ali gola opica, težko rečem. V nobenem pogledu pa ne bo več žival, ki se peha za hrano, razplod, varno jazbino, se iztreblja, diši in smrdi oziroma je želeno ozemlje za naseljevanje mikrobov. Nikakor ne bo več stvaritev po neki podobi, doživljenjski služabnik moralnih predsodkov, volk, ovca in lisjak v človeški podobi. Ne bo več stvar nagonov, tujih resnic, ideologij, sklonjena glava za odrobitev, ko zato pride primeren trenutek. In ta je praktično vsak, v družbi, v kateri živimo. 

Res zanimivo, kako le se počutiš, ko se naenkrat osvestiš, te spreleti, da ti sploh nisi ti, ampak nekdo drug, neka neznana kreatura, ki opleta med preteklostjo in sedanjostjo. Zgodovinska kopija živalskih nagonov, človeških predsodkov. Entropični organizem, ki zajebaš vse, prav vse, na koncu celo samega sebe. Ker verjameš, da si žival. In živali umirajo, mar ne? 

Tajani je pravi dokaz o neobstoječi osebnosti. O človeku, ki ga ni.
O humanističnem poskusu, ki se je izrodil.

Sl.vir: Politico Europe

Koliko od nas sploh je že poskusilo poiskati človeka v sebi. Se vprašati, kaj to sploh je? Kdo je, kdo naj bi bil? Ali preprosto verjamemo, da smo ljudje, ker so nam tako rekli? Nesporno je, da delujemo omejeno nagonsko. Razum popravlja naše odzive in jih prilagaja, da so všečni okolju, v katerem smo. Torej, ne ukrepamo po lastnih hotenjih, ampak tako, kot si želijo oziroma pričakujejo drugi. Kaj potemtakem sploh držimo v lastnih rokah, da nam prej ali slej ne spolzi skozi odtočne rešetke? Tisti skromni bodo priznali, da nič, naduti bodo trdili ravno obratno. A ko koga od slednjih zagledamo v bolniški postelji, vidimo, da niti bolezni, ki je tipična osebna, morda tudi osebnostna pritiklina oziroma lastnost, ne obvladajo. Lahko imajo vile, jahte, tovarne, sužnje za stroji, a oblasti nad seboj nikakor ne. Videti je, da je človek neki čisto naključen organizem, ki ga obvladujejo naključja. 

Z možgani lahko nadziramo izločanje hormonov. To dokazuje vpliv spanja
na delovanje endokrinega sistema in žlez.

Sl.vir: HuffPost

Poglejmo si nedavni primer vrlega predsednika evropskega parlamenta. Antonia Tajanija ob bazoviški fojbi. " Naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija!" je končal svoj govor. Ljudje so mu burno ploskali. Zbrane so lahko nasitile le takšne besede in Tajani se je dokazal, da je predvsem vnet Italijan, obremenjen s podobnimi, če ne kar istimi predsodki kot njegovi sonarodnjaki in šele potem predsednik parlamenta evropske multikulturne skupnosti. Je res govoril, kar je čutil ali kar so drugi pričakovali od njega? S čigavo glavo je razmišljal Antonio Tajani? Z lastno prav gotovo ne. Je namreč politično prilagodljivega, všečnega značaja, spletkar in hinavec, človek tisočih obrazov, le lastnega je izgubil v tej množici všečnih spreobračanj. Tajani razmišlja ljudem prikupno, in to je dokazal že nekaj dni za tem, ko ga je med valje vrgel evropski politični stroj. Da so ga narobe razumeli, se je opravičeval. Verjetno bi tudi klečal na soli, če bi bil njegov položaj v parlamentu resnično ogrožen.

Zanimivo, evropskemu parlamentu predseduje človek, ki ne misli z lastno glavo, je všečni konvertit, spreobrnjenec. In to je tisto najbolj pomembno, kar se je razkrilo v polemiki s Tajanijem. Toda ne pričakujete, da bo kdo resno ukrepal. To pa je dokaz več, da je podobnih Tajanijev, ki se presedajo v evropskih funkcionarskih foteljih še ogromno. Če bo skupnostni projekt propadel, bo zaradi njih, ne pa nacionalističnih anahronistov(4). 

Digidalni človek. Za obstoj bo zadostoval zavest.

Sl.vir: New-Deal.gr

Zamislite si, da bi na bazoviški slovesnosti Tajanija naenkrat preplavilo obilje testosterona, androgena, hormona, ki ga izločajo intersticijske celice v modih. Takrat šele bi bila veselica prava, saj bi moškost preglasila politično zmernost in namesto par zaključnih vzklikov o nekdanjih italijanskih ozemljih, bi desnica v zraku in močan glas pozvala zbrane, da udejanjijo desetletno nacionalno hrepenenje po izgubljenih posestih in jih ponovno, ne da bi odlašali, zasedejo. 

Toda jajca(5) 65 letnega Antonia verjetno niso več v takšni vitalni formi, da bi polnila telo s testosteronom, mišice so zato nekoliko ohlapne, trebuh sproščen, kosti in sklepi otrdeli, glas ima višje tone, telo pa hrepeni bolj po ugodju kot maršu na Istro in Dalmacijo. Mogoče se je popačilo tudi hormonalno razmerje in moda vbrizgavajo v telo dosti več estrogena kot testosterona. V takšnem primeru bi Tajani verjetno pozval zbrane, da molijo za skupno dobro in s tem poskušajo nagovoriti krvoločne Slovane, da jim vrnejo Istro in Dalmacijo. Le novih fojb ne! Le novih rdečih zvezd ne, ki so otroke bojda metale vanje, bi moledoval privzdignjen k nebu, pogledujoč proti jugovzhodu. Da posebej ne omenjamo črevesnega mikrobioma, ki lahko še tako dobro razpoloženje v trenutku podredi krčem v črevesju, v negotovost, bomo pokončno stali ali sključeno srali. In dejansko prebavne motnje še kako vplivajo na naša stališča, predvsem pa vedenje. 

Kako ubežati iz utesnjenega in zasvojenega telesa, na katerega nas
 priklepajo moralni predsodki?

Sl.vir: Adobe Stock

Kje so potem še napačne čutne in čustvene zaznave. Človeško telo je dobesedno ustvarjeno za prevare. Lažejo mu ušesa, oči, jezik, nos, koža, ostanki instinktov in intuicija. Človek je prepričan, ko ga ljudje pozdravljajo, mu ploskajo, nazdravljajo, da so empatično povezani z njim, a prevara se izkaže že naslednji trenutek po zakuski, ko se razgubijo neznano kam. Ja, ljudje ploskajo tistemu, ki ustreže njihovi čutno čustveni razvadi, in bolj jim bo stregel, bolj mu bodo ploskali. Ne ploskajo zato, ker so eno s Tajanijem, še manj, ker bi čutili z njim ali mu želeli slediti. Ne nazadnje kdo pa pravi, da Istra in Dalmacija nista tudi italijanski, le davke prebivalci in podjetja plačujejo v drugo blagajno. Podobno naš je tudi Trst, mar ne?

Nič, prav nič ni tako, kot je videti na prvi pogled.

Torej, koga je Tajani pravzaprav nagovarjal ob bazoviškem breznu? S čim je ogrel srca prisotnih in kdo sploh Tajani je v tem svetu izkrivljenih oblik in vtisov? Njemu in nam vladajo popolnoma druga naključja, še najmanj naša nerazvita embrionalna človeška zavest. Žival pač ostaja žival, dokler mora jesti, piti, se iztrebljati in hrepeneti. Glasna in gospodovalna do šibkih ter tiha in pokorna pred močnejšimi. Glede na to, kako se radi plazimo in negujemo plazilca v sebi, je sploh čudno, da so nam zrasle noge in roke. Tako kot smo rojeni, smo tudi vzgojeni!

Navedki:

(1) Osebno nežive narave ne priznavam drugače kot izjemno upočasnjeno delovanje, tako da ga lahko pojmujemo tudi kot stanje. V pogledu žive in nežive narave gre za procese, ki jim botrujejo enaki kvantni gradniki in polja. Uganka delovanja živega se skriva v za nas zaenkrat še nevidnih sfrerah neživega. Če bi bilo drugače, bi bilo življenje praktično nemogoče. Vesolje je torej obstoj bolj in manj nazornih življenjskih oblik in fizika kot znanost ni nič drugega kot ena izmed bioloških ved delovanja makrosistemov in obnašanja delcev in polj znotraj njih. Živi in neživi svet podležeta enakim zakonitostim (gibanje, svetloba, elektrika, magnetizem, gravitacija, …).

(2) Surrealizem, nadrealizem - umetnostna smer v prvi polovici 20. stoletja, ki teži k preseganju resničnega in logično razumskega s pomočjo vizij, halucinacij in nehotenih asociacij - Slovar slovenskega knjižnega jezika, Fran.

(3) Vreg, France. Sporazumevanje živih bitij, str. 11. Fakulteta za družbene vede. 1997, Ljubljana

(4) Anahronizem - pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa; SSKJ, Fran. Tudi časovno neskladen, v nasprotju s časom, nesodoben (anakronizem - Verbinc, France. Slovar tujk. Cankarjeva založba, 1979, Ljubljana

(5) Jajca so moda hrabrega človeka.