Migracije, prekletstvo mojega bližnjega

So sodobne migracije lahko težava? Vsekakor, če upoštevamo spopad stališč znotraj ideološko in religiozno razklanih družb, organiziranih v države. Družbena kultura je največkrat monistični, morda dualistični fenomen, daleč od spoštovanja razlik, različnosti, pluralizma in vrednot, ki ga slednji uteleša. Misliti namreč ne pomeni tudi živeti. Kako preprosto se lahko narod, državljani razdelijo na dva pola, so pokazali prav nedavni migracijski pritiski na Evropo. Nasprotniki so v ljudeh na mejah prepoznavali predvsem muslimane, ne pa tudi tistih, ki so se na staro celino zatekli, da bi pobegnili pred neenakopravnimi odnosi, ki jih s trdo roko vzdržujejo starešine mohamedanske veroizpovedi. Evropa se je tako naenkrat znašla sredi križarske vstaje, vendar se tokratni verski paladini(1) borijo v prvi vrsti za tukajšnje grobove. Vsaj tako pravijo. 

Ko ljudje začnejo razmišljati na simbolni ravni, zastave prekrijejo praznino v glavah.

Sl.vir: The Atlantic

No, če nekoliko preletimo selitvena gibanja zadnjih petdeset let, bomo ugotovili, da gre za precej uravnotežen pojav, ki pa se seveda vztrajno širi, v odstotkih in nominalnih številkah. Preseljevalke in preseljevalci danes predstavljajo dobrih 3,3 odstotkov svetovne populacije oziroma 244 milijonov ljudi. To je zgolj en odstotek več tavajočih kot leta 1970. A ker je takrat Zemlja hranila samo 3.7 milijarde ljudi, se je število dejanskih iskalcev domovine povečalo za domala trikrat. Ne, to niti najmanj ni nekaj, kar bi lahko preprosto spregledali. Še posebej ne v obdobju, ko se soočamo z vedno pogostejšimi vremenskimi nesrečami in bomo morali s surovinami in hrano delati vedno bolj varčno. Po drugi strani pa je človeštvo naraslo do meje, 7,6 milijard, ko se resno sooča s prenatrpanostjo; še posebej v urbanih sredinah, kjer danes živi že 55 odstotkov življa.

Drug za drugim v strnjeni vrsti nosijo največje premoženje s seboj in to je
golo življenje.

Sl.vir: Institute of Entrepreneurship Development

Pritisk na dežele ekonomskega blagostanja bo tako vedno močnejši, tudi zato, ker privlak narašča z maso priseljencev, ki postopno, a vztrajno pridobivajo pravice, dokler ne postanejo enakopravni člani zahodnih družb. Tlak znotraj posameznih držav bo zato rasel, vendar kot kaže primer talilnega lonca, kot je nekdo poimenoval ZDA, je obvladljiv, včasih tudi z uporabo nekoliko bolj trde roke in s spodbujanjem ameriškega nacionalizma na bojiščih po svetu. Toda če je še desetletje nazaj veljalo, da so se za boljšim kruhom podili predvsem moški, se je delež žensk krepko približal polovici iskalcev novega doma. Lahko rečemo, da ne gre več za tipične ekonomske migracije, čeprav zneski nakazil v izvorne države še vedno naraščajo, ampak za spremembo rasnega poselitvenega vzorca, ki ga predstavlja družina kot taka. Če je nekoč še obstajala verjetnost, da se moški in ženska po določenih letih in nabranih prihrankih vrneta, od koder sta prišla, bo danes takšnih družin verjetno zelo malo. Družina si namreč postavlja bistveno trdnejše bivanjske temelje kot posameznik.

Je torej nasprotovanje migracijam, ki več kot očitno preplavljajo Severno Ameriko, Evropo in Avstralijo smiselno ali pa bi bilo treba prišleke surovo odbiti od meja z zidovi, ograjami, rezilno žico in nasilno policijo, kot je to naredila Madžarska in kot to delamo v Sloveniji in Združenih državah Amerike oziroma jih zapreti v azilne centre? 

Biti Parižan! Enakost na tej strani zida je očitna.

Sl.vir: dailymail.co.uk

Resnici na ljubo. Evropejci nismo sposobni sprejeti novih prišlekov, pa naj se to sliši še tako nazadnjaško. Konflikti so že tu in še hujši bodo. Seveda lahko na veliko razpravljamo o integracijah, se tolažimo z njihovimi programi, a slumi ostajajo bolj polni in bolj trdni, kot so kadarkoli bili. Treba se bo torej odločiti, ali tako opevana različnost, pluralnost ali integracija po vzoru krščanskega enoumja ali napotitev psov čuvajev na luknjičaste meje? V vsakem primeru bodo posledice zaznavne za nacionalna gospodarstva. Revežev bo namreč več, a to pomeni zgolj, da bodo bogatejša ljudstva, kot je v Zgodovini norosti napisal Foucault. "Ker razred tistih, ki živijo v pomanjkanju, dela in malo porabi, s tem omogoča narodu, da obogati, da ovrednoti svoja polja, kolonije in rudnike, da izdeluje proizvode, ki jih je mogoče prodajati po vsem svetu."(2)

A kaj, ko bogastvo ljudi razvrednoti, pomehkuži, jih naredi neodporne nesposobne in nespodobne. Torej smo tako ali drugače na poti v katastrofo, mogoče doživimo celo civilizacijski kolaps? 

Revnejši so ljudje, bogatejše je ljudstvo (Michel Focault).

Sl.vir: The Atlantic

Ljudje nismo zreli za prave integracije. Ne moremo se odpovedati osnovni socialni vzgoji, ki nas moralno razvršča. Prav tako trpimo, kadar poleg sebe čutimo drugačnost, različnost, nasprotovanje, uspešnost, tekmece. Posmehujemo se celo razumnim higienskim navadam in ukleto vztrajamo na drgnjenju riti s toaletnim papirjem. Ja, naj se vidi, da je zahodna civilizacija utemeljena na papirju, četudi se ga drži drek in ne črnilo. To preprosto kaže, kako zakoreninjeno je naše vedenje in ker skupaj z vsakim obnašanjem sodijo tudi predsodki, je torej nedvoumno, s kako trdovratnimi stvarmi imamo opravka; prav nič svobodomiselnimi, prav nič naprednimi, prav nič človekoljubnimi.  

Civilizacija usranih riti:
Rolise povedo vse, koliko smo dejansko mentalno zreli.

Sl.vir: Signals

Čezmorsko priseljevanje in migracije iz Orienta nas spravljajo v obup. Ne zato, ker bi jih ne znali razumno, organizacijsko in smotrno upravljati, temveč, ker smo globoko v duši še vedno rasisti, kolonisti, zatiralci, požeruhi in lenuhi obenem oziroma imamo cel kup drugih stereotipov, s pomočjo katerih izrisujemo fiktivne identitetne značilnosti prišlekov. In Evropa, ne da noče pomagati pomoči in miru potrebnim, tega preprosto ne zmore, ker boleha za lastno večvrednostjo. Epidemiološki simptomi so najpogostejši ravno pri tistih, ki sebe uvrščajo v narodov pušeljc. Ne bojijo se le sprememb, ampak že njihova omemba sproži mrzel pot po telesu. Trepetajo za drobno imetje, nacionalno privilegirane službe in socialne pravice, ki naj bi si jih nikakor ne delili z drugimi. Moški se bojijo trdih, obrezanih korobačev, da bi mlatili po poljih domačijske naslade, ženske, še posebej tiste nekoliko zavrte, trebušnega plesa, da bi razvnel glave njihovih zdolgočasenih mož. Orient namreč ni le grožnja! Bolj kot to, je drugačnost, in drugačnost je bila vedno privlačna, spotakljiva, vredna hrepenenja, greha.  

Dilema eur- intelektualca: Je kozarec pol prazen ali pol poln?

sl.vir: GoverBlog

Strah, ki izvira iz osebne prizadetosti, pa ne pozna milosti. Je kot pes na ketni, ki se zaganja v druge zaradi lastne priklenjene nesreče. A kaj, ko večina evropskih vlad tega noče videti. Z ljudmi, ki prestopajo meje, prešteva koristi; število beračev, ki bodo polnili zasebne in javne mošnjičke; ne pa žrtev zaradi vsiljenega sožitja. Vsaka zamera namreč vodi v naslednji peklenski krog in Dante, da bi to literarno popisal, mora vse skupaj šele doživeti. Drži, da do zdaj migracije niso bile nikoli ključne za kolaps in propad civilizacij. Vedno so namreč tekle v smeri blagostanja, in to se je obilno hranilo z njimi. Toda koncentracije zamolčanih revežev v državah Zahodja, skupaj s tistimi, ki sekajo luknje v rezilno žico in spodkopavajo panelne ograje, tvorijo svojevrstno eksplozivno telo. Globalna nestabilnost, podnebne spremembe, oblastniške oligarhije, vnovična oboroževalna tekma, družbeno nedohajanje tehnološkega razvoja in v bodoče nižja energijska donosnost naložb, bodo njegove vžigalne vrvice.

Kadar življenje loči zid, se umira na obeh
straneh. The siege of Acre

Avtor: Dominique Louis Ferreol Papety

Vse kaže, da je svet vedno bližje trenutku, ko dobesedno lahko zleti s tečajev, čeprav si teoretiki civilizacijskega kolapsa tega ne upajo odkrito priznati. V teorijah in empiričnih modelih iščejo napake, da bi le lahko odložili katastrofo, katera bo raztreščila svet. Ne dobesedno, a dovolj, da se bodo sprožili regresijski procesi.(3) 

Naj se sliši še tako anahronistično, toda vrnitev v anarhični srednji vek se je praktično že začela. Utrdbe in zidovi na mejah so šele začetek človeške degradacije, omejenega, prizadetega delovanja. Roparski pohodi za ohranitev eksistenčnih privilegijev bogatih se bodo še okrepili. Doslej smo smrt le sejali, zdaj je napočil čas njene bogate žetve! 

 Navedki:

(1) paladin - privrženec, somišljenik. SSKJ; Fran

(2) Foucault, Michel. Zgodovina norosti v času klasicizma. Prevod, Zdenka Erbežnik. Založba /*cf. Ljubljana 2018; str. 192-193

(3) Regresijski procesi - vračanje na nižjo razvojno stopnjo. Geslo 'regresija'; SSKJ, Fran