Stultifera navis

Leta 1456, ko so ljudje začeli dvomiti o božj pokori in usmiljenosti matere cerkve. 

Obdobje čarovniških plesov, ko so pri živem telesu z ognjem in križi izžigali 

človeškost na grmadah. Čas, ko so norci podeljevali svete zakramente, 

pametni in spoštljivi pa so se tresli pred božjeslovno(1) vsemogočnostjo,  

je živel tatinski poet François Villon, 

ki rad je kradel, pil in klel,

še raje pel!

To pišem trideset let star,

ne čisto nor ne čisto zdrav,

ko ni mi več ponižanj mar,

ne mnogih muk, ki sem prestal

jih v meungški ječi. V njo spehal me je škof Tibald d'Aussigny…

Če žegna stare babe, prav!

naj jih! - A zame ga sploh ni. 

Saj ni moj škof, ne moj graščak -

zvestobe nisem mu dolžan:

od njega v fevd imam le zrak -

ni vsak, kdor tlači svet, tlačan!

Dajal mi je iz dneva v dan

suh kruh in vodo ta trinog!

Bil je res skop in strog tiran:

naj z njim enako trd bo Bog!(2)

Ravno so zaprli zadnji leprozorij(3). Gobavost je snedla sama sebe. Od križarskih vojn naprej je tičala v temnih zakotjih srednjeveških mest. Potem pa je v nasprotju s pravili nalezljivosti začela usihati. Je njeno kužnost izpodjedlo hladno evropsko okolje, dosledno izločanje in osamitev obolelih ali močno omejeno trgovanje z Levantom? Nihče pravzaprav ni znal pojasniti, zakaj kuga da in čemu lepra ne. Je bila morda kuga hitrejša in je, še preden si je lepra lahko podredila nove žrtve, snedla tudi njeno žetev. Kakorkoli že, podobno kot se zgodovinarji ne morejo poenotiti, ali je bila znamenita črna smrt, ki je ugonobila dobro tretjino evropskega prebivalstva sredi štirinajstega stoletja, res kuga, imajo zelo različna mnenja ali pa sploh ne, čemu je gobavost izginila iz evropskega zemljevida dobrega pol stoletja kasneje. 

Kuga, gobavost, aids, karcinom; življenje se vedno konča s plesom!

Sl.vir: slotrips.si

Nalezljive bolezni so v par stoletjih Evropo pahnile na kolena, gospodarsko in vojaško, in to ravno v obdobju, ko so si manufakture začele utirati pot med cehovskim gospostvom. Ni primanjkovalo surovin, ampak delavcev. Takšnih, ki bi bili pripravljeni za kos kruha in bedno življenje razprodajati lastno zdravje. Očitno so bili berači že takrat pametnejši od dvorskih bankirjev, ki so cekine dobesedno metali skozi kanonske cevi. Večino moškega materiala se je udinjalo vojski, kmečka gospodarstva so komaj shajala zaradi vraževerskega kmetovanja in bornih letin. Če si bil berač ali garač se ti je pisalo podobno. Slednji so užili kakšno lačno leto manj, medtem ko so berači, še posebej, če so so se pridružili kakšni od razbojniških zadrug, ki so v tistih časih klile bolje od žitnih polj, živeli v dokaj spodobnem, razvratnem občestvu. Villonove pesmi, še posebej Mali in Veliki testament, so zgovornejše od bilo katerega zgodovinarja. 

Stvari vendar ne jočejo! - utrinek

Iz daljave se je najprej izvila gruča. S parami prežeti zrak je vidljivost krepko zmanjšal. Dva večja paglavca sta se izločila iz skupine nekoliko kasneje. Bilo je videti, da sta vprežena v koreto, ki je težko drobila srednje veliko kamenje pod seboj. Zanjo se je obirala ženska. Krilo je visoko zatlačila za pas, da bi je ne oviralo. Ob njej, na levi in desni, sta bila še dva. Po svojih močeh sta prispevala k tej nesrečni gmoti, da je lahko premagovala lažjo vzpetino. Eno se je ženske držalo za kos izpuljenega blaga na boku. Najmlajšega je premetavalo v vozu. Nekaj pohištva, več krp in velika vreča iz blaga, so štrleli čez rob, ko se je voz toliko približal stolpu, da je bilo mogoče nazorno ločiti njegove obrise. Za trenutek so obtičali. Si utrli znoj na čelu in večja sta se znova uprla v drog, ženska z malima pomočnikoma ob sebi pa je pritisnila. 

Straža v stolpu se je trpečemu prizoru posmehovala. Tako človeško so delovali, da je norčka na vzpetini nasproti kar mrazilo pri srcu. "Stoooj!" je zateglo zarjul stražmojster s sulico v rokah in pripasanim mečem, ko je voz pririnil do na stežaj odprtih vrat. Skupina je obstala. Izza stolpa sta pritekla še dva korenjaka z oklepom na prsih in konopom v rokah. Meni nič, tebi nič, zagrabila starejša fanta na drogu, jih položila na tla, zvezala roke na hrbtu. Suličar je zagrabil žensko, jo pahnil mimo voza do vrat in nagnal okrog stolpa. Za njo sta izginila tudi zvezana fanta. Štirje najmlajši so ostali sami. Nihče se ni zmenil zanje. Pogledovali so v smeri, kjer je izginila njihova mama, kamor so odvlekli, verjetno, brata. Nemo so pogledovali proti skalnati gmoti, iz katere je vsake toliko ušel ženski krik. Stražniki v njej so si očitno dali duška v najbolj primernem trenutku. In to je bil vsak, ki jim je žensko samo, takole prinesel pred nos. Izza kamnite gmote so znova pritekli trije. V oklepih. Z razprtimi hlačnimi mošnjami. Trije radoživi hudiči. Najmlajšega so sneli z voza, se vpregli vanj in odcvilili skozi vrata. Za trenutek se je na raztežaju pojavil suličar. Pomignil norčku na vzpetini. Mu vrgel nekaj bakrenega "Poskrbi," mu je še navrgel in znova izginil za stolpom. Tepček se je, kot da bi bil na predstavi, odzval. Pobral bakrenega, stekel k zapuščeni mladeži; zgrabil najmlajšega, odšel z njim skozi široka vrata. Drugi so mu sledili. Večja sta prijela mlajšega za roke, prav tistega, ki se je še malo prej držal ženski za krilo. Po dobrih dvesto metrih kamnitega tlaka so izginili za visokim zidom. Azil svetega rešnjega jagnjeta je pisalo ob počrnelih vratih. Pa še, "Trdo delo zveličuje, bič neguje grešna telesa" nekoliko nižje. Pet je udarilo v zvoniku. Le pol ure po tistem, ko so še skupaj rinili naprej proti upanju, so jih podredili višji morali krščanskega spokorniškega reda. Biti služeča stvar, je bilo največ, kar je revež lahko daroval skupnosti v zameno za suh kruh in postano vodo.  

Kako v tej razsežnosti najti človeka?

Sl.vir: FrenchMoments

Ladja norcev

Drugič, tretjič; lahko tudi četrtič, petič preberem razloge za neuveljavitev konkurenčne klavzule, ki so jih iz Luke Koper predstavili medijem. A priznati moram, da se mi pojasnila, zakaj v primeru nekdanjega predsednika uprave Dragomirja Matića niso uveljavljali dvoletne prepovedi omejenega poslovanja, zdijo vedno bolj nesmiselna, da ne rečem ironična, posmehljiva. Oziroma kot pravi Michael Foucault: "Zdaj namreč norosti ne umevajo več v njeni tragični resničnosti …, temveč samo še v ironiji njenih iluzij."(4)

Pravzaprav gre za oboje, za iluzije in ironijo. Iluzija je prisotna v vztrajnem, trmastem verovanju, da so za stanje in prepreke krivi drugi, ironija pa je zgolj posledica tega verovanja, ko se začneš naskrivaj posmehovati lastni bistroumnosti. Slednja je seveda daleč od realnosti. Še dalj od srca, od pristnega čutenja. Psihoanalitično bi rekli, da gre za razkroj skupnosti, ki mu botrujejo posamične frustracije. In to je hkrati tudi tista točka, na kateri se razdvajajo interesi menedžmenta in delavstva.

V praksi je videti tako: Uprava in nadzorniki iz vrst kapitala so prepričani, da imajo težave z zaposlenimi, s sindikalno organiziranim delavstvom, če smo natančni; medtem ko delavci bolj ali manj verjamejo, da niso nič drugega kot žrtve sprevržene kapitalistične logike. 

In v takšnem vzdušju je razumljivo, da do nekega ustvarjalnega pogovarjanja, kaj šele dogovarjanja, ne more priti. Zato se zaman sprašujemo, kdaj bo največja pristaniška družba vstopila v gospodarsko preobrazbo, kdaj se bo otresla neučinkovitih postopkov, kdaj bo izdatneje povečala procesno učinkovitost! V pristanišču samem se pravzaprav ne dogaja nič, kar bi spominjalo na četrto industrijsko revolucijo. In medtem ko si po številnih mednarodnih lukah koncesionarji razbijajo glave, kako bodo kar najbolje uskladili delo ljudi in robotov, drobovja in programja, se v koprski še vedno spogledujejo okrog medsebojnih odnosov. Ideološki ostanki idej, ki so gradile Berlinski zid, so preprosto premočni, da bi na tem področju lahko dosegli socialno spravo v nekem doglednem času. 

Ko se življenje hoče pririniti mimo "spodobnosti"

Sl.vir: Delo

Eni in drugi nekako verjamejo v socializem človeškega obraza, čeprav le ta ni nič drugega kot vsak običajni izem. Izme pa navadno potrebujemo, kadar želimo uveljaviti lastno voljo nad drugimi. V primeru Luke Koper in pristanišča torej sploh ne gre za zaščitne interese, kakor poudarjata obe strani. Kako naj bi tudi šlo? Pomembni so zgolj kolač in drobtine, ki ob rezanju odpadajo od njega. To je tako, kot da bi poskušali dokazovati, da je kovnica denarja namenjena kovanju medčloveških odnosov, ne pa vzdrževanju menjalnega ravnotežja na trgu. V primeru Luke Koper so pomembna izključno delitvena razmerja, a kaj, ko v sodobnem svetu dokaj hitro poide sapa gospodarskim družbam, ki svojo vlogo vidijo predvsem v zadovoljevanju posamičnega blagostanja. Dokazano! Tega ni mogoče doseči. Pričakovanja so namreč vedno višja od izpolnjevanj in obljube so že po naravi sami daleč od možnega. Niso le utvara, ampak pogubna fantazma, privid. Nekaj, v kar verjameš, globoko veruješ, a ne moreš zgrabiti z rokami, oblizniti z jezikom, ugrizniti z zobmi. 

Če posežemo nekoliko globlje v drobovje Luke Koper, lahko hitro ugotovimo, da gre za pretežno delovno intenzivno družbo. Seveda so ji za zdaj gospodarske razmere še naklonjene. Mar niso bile v Evropi domala tristo let ugodne tudi za tekstilno industrijo, preden so ljudje obmolknili s stroji vred? Pobira se šele zdaj, ko je tehnologija odpravila človeka, kroje pa izrisuje umetna inteligenca ali oblikovalski studii na Daljnem vzhodu. No ja, če nekdo meni, da lahko dela za ceno indonezijske delavke v ograjenih švicarnicah, tudi prav. Bomo pač vreče nosili na hrbtih, dokler se ne zlomi zadnji od nas. Če ni razvoja, konkurenčna klavzula res ni potrebna. Je zajetna  odškodnina za nič dela, kot trdijo v Luki Koper danes. So s tem nehote odkrili, da se že dalj časa le prestopajo z leve na desno nogo? Da je bila dediščina prejšnje uprave tako pičla, da bi jo bilo nesmisleno odškodninsko ščititi in sedanje prav tako?

Iluzija večnega dobička

Sl.vir: Businesslive

O sancta simplicitas, sveta preproščina, ki nam neprave besede v usta polagaš, da potem trosimo neumnosti naokoli, in nas ljudje dvomljivo pogledujejo. Takšna je na primer trditev, da je dejavnost v vseh pristaniščih podobna. Mogoče je slična v pogledu razvida del in nalog. Pretovarjanje je pač pretovarjanje, vendar še zdaleč ni vseeno ali ga opravimo s pol ljudmi manj kot konkurenca, opravila izvajajo samodejne večnivojske ploščadi, avtomatizirana dvigala in samovozeča vozila ali pa gre še vedno za klasične poškodbe ljudi, ker so pač v nepravem trenutku na pravem mestu. Dejavnost v pristaniščih je res podobna, delo samo pa še zdaleč ne in od njegove tehnološke organizacije je tudi odvisen poslovni učinek. Da je podobna, lahko trdijo le tisti, ki ne znajo ali nočejo izračunati njene produktivnosti. Slednja je namreč precej nižja od uradnih številk. 

Vedno pogosteje se pojavljajo trditve, da je človek najdražji člen v pogonu. Seveda ne tisti, ki dela, ampak naš drugi, zabušantski in zdravstveno krhek JAZ. Dokler nismo v procese vključili robotov, tega preprosto nismo mogli vedeti, niti nismo znali pravilno izračunati. Tudi delo za tekočim trakom je temeljilo bolj na teorijah in industrijski psihologiji kot na dejanskih človeških zmožnostih. Danes vemo, da s strojem, ki enakomerno, varno in praktično brez počitka opravlja delovna zaporedja štiriindvajset ur na dan in 365 dni v letu, človek hudičevo težko tekmuje. Šest njih še nekako, vendar, ko si morajo razdeliti dnevni zaslužek avtomata, jih lahko nasitijo le še socialne jasli. Ob tem verjetno nekoliko bolje razumemo, zakaj s tehničnimi rokami lahko za silo tekmujejo šivalnice in sestavljalnice na Daljnem vzhodu, ne pa tudi v središču razvajene kapitalistične Evrope. Ja, vsi pretovarjamo. Vendar se eni nenehno zaganjajo in povzročajo občasne zastoje, drugje pa to delajo enakomerno, kos za kosom, v neskončnost. 

Fašizem, socializem, komunizem, ekologizem..., pač izem

Sl.vir: Rod D.Martin

Koliko smo pri tem transparentni in koliko ne, sploh ni pomembno. Pristanišče, kakršno je koprsko, je del mednarodne logistične mreže. Mednarodno poslovanje pa vključuje vrsto poslovnih izjem, od tega, v kakšni valuti se plačuje, do tega, kam se denar nakazuje. Seveda govorimo le o zakonitih možnostih. Pristanišča, ki lahko ponudijo večji nabor in obseg transakcij in zavarovanj znotraj globalnega trga in klirinškega poračunavanja, so seveda v prednosti in pri tem je še kako pomembno, katere finančne ustanove skrbijo za pretok sredstev. Koprsko pristanišče je v tem pogledu skromno in transparentnost, na katero se sklicujejo v njem, je tako rekoč bolj dokaz omejene finančne podpore kot pa posledica poslovne politike. Biti pošten zaradi nuje iz omejenosti, je popolnoma nekaj drugega, kot biti dosleden znotraj živopisnih priložnosti, ki jih ponuja mednarodno bančništvo. 

Globalno segrevanje odpira poti preko severnega pola

Sl.vir: TheNewEconomy

Potem so tu dolgoročni partnerski odnosi. Naslednji argument neargumentiranega dejanja. So ti dokaz poslovnih vrlin ali togega poslovanja? Obdobje po letu 2008 je nedvoumno pokazalo, kako težko se je Luka Koper prebijala nazaj na trg ter da so se odnosi v globalnem prostoru krepko spremenili. Omenjeno spoznanje lahko le nagradimo z ugotovitvijo, da se poslovna razmerja spreminjajo tudi danes, in to celo bolj hitro kot nekoč oziroma kakor bi nam ustrezalo. Ko pristanišče izgubi banane, skladišča ostanejo običajno prazna ali pa v dragih posebej opremljenih hladilnicah skladiščijo papir, ki tudi slučajno ne bo pokril naložbenih stroškov. In tovori se bodo v prihodnje le še bolj selili. Prvič zato, ker se preizkušajo nove logistične smeri, drugič zaradi evropskega posodabljanja železnic in železniških vozlišč, tretjič zaradi baznih pristanišč, ki jih prevzemajo v upravljanje velike logistične družbe in ne nazadnje, četrtič, ker nikomur več ni treba sprejemati tveganja, ali bo njegovo blago pravočasno prišlo do naročnikov ali pa bo zaradi kolapsa notranjih procesovov obstalo nekje na pol poti v najbolj kočljivem trenutku. Za delovanje sodobnega trga, ki naj bi ga v kratkem usmerjali algoritmi po načinu največje varnosti, gospodarnosti in optimalne izrabe časa, bodo današnji partnerski odnosi prej ovira kot prednost. Le poglejmo, kaj se recimo dogaja z oddajanjem nepremičnin, distribucijo izdelkov do vrat naročnika ali z rezervacijami v letalskem prometu in na področju letovanj. Živimo v burnem obdobju, ko se domala polovica zakonov razveže po nekaj letih skupnega življenja in čemu bi bila pravila poslovnih porok drugačna od osebnih izkušenj. 

Kar gre gor, gre tudi dol.

Sl.vir: TradingGraphs

Dolgoročni partnerski odnosi tudi drugače, prej, ko ne, vodijo v potop in to skupaj s plačilno nesposobnimi, na katere se je podjetje preveč navezalo. Če je še leta 1920 povprečna starost družb, ki so kotirale med S&P 500, znašala 67 let, je danes padla že krepko pod 15(5). Torej sploh ne gre za to, kako zagreti smo za dolgoročne partnerske odnose mi, temveč za preprosto logiko, da je takšnih odnosov zmeraj manj oziroma da prehitro izginjajo, se preoblikujejo, združujejo ali razdružujejo podjetja, s katerimi bi jih sploh lahko vzpostavili. 

Pomorsko trgovanje potrebuje banko, ne podružnico.

Sl.vir: ViseGeek

Kaj nam torej sporočajo iz Luke Koper preko razlogov za neuveljavitev konkurenčnih klavzul oziroma kaj sporočajo delničarjem podjetja, ker ne spoštujejo njihove volje, ki je jasno izražena v statutu gospodarske družbe? Da smo verjetno naivneži ter nas lahko raztegujejo po mili volji ali da uprava in nadzorni svet sploh ne razumeta mednarodnega vodovja, v katero je zaplulo trgovsko ladjevje? Osebno sem prepričan, da gre za slednje. Kako le bi lahko nekdo, ki vsaj malo pozna razmerja na globalnem trgu, kot iz rokava stresal nesmisle oziroma zgodbice iz nekega preživelega časa.

Ladja norcev kljub drevesu spoznanja
ostaja stultifera navis.
Sl.vir: Ship of fools,  Hieronymus Bosch

Stultifera navis, bi verjetno vzkliknil že preminuli francoski mislec Michel Foucault. Ladja norcev, a ne navadna; mu odgovarjam. Biti bi morala najmanj vojaška oklepnica, da bi je ne raztreščilo granatiranje razuma. Kako bi sploh lahko drugače poimenovali plovbo, na kateri kapetan in posadka (uprava, nadzorni svet, Slovenski državni holding, infrastrukturno ministrstvo in slovenska vlada) družno lajajo v Luno isto mantro: "Bog ne daj, da bi zapravili par stotisočakov, če lahko transparentno izgubimo nekaj deset milijonov!" Ja, bog ne daj, da se razve, da je glava prazna, še preden je lobanja postala. Znameniti Foucaultev stavek govori sam zase. Ponazarja razmere duha v okoljih, kjer vlada mediokriteta(6). Zato pa Hieronymus Bosch (1450-1516) ni ostal le pri kritiki povprečja, ampak je sredi barke (Ship of Fools) namesto jarbola vtaknil kar drevo spoznanja, iz katerega sta jedla Adam in Eva. Verjetno v opomin bodočim rodovom, da spoznanje samo oziroma pehanje za razumom le ni tako bogokletno, kot nam to želijo dopovedati v Svetem pismu. A očitno jim je v Luki prijetneje ob pobožni podobi nespreminjajočega, metafizičnega sveta kot na norem vrtiljaku poslovnih zgodb, ki ga obračajo sprevrženi globalni vlagatelji. 

Navedki: 

(1) Božjeslovje - veda o božjem občestvu in ukanah, s katerimi si njegovi pripadniki podrejajo neuke. Udejanjanje in zagovarjanje duševnih iluzij. 

(2) Villon, François. Veliki testament. Zbrano delo. Prevedel: Menart, Janez. 1987. Založba obzorja Maribor

(3) leprozorij - nekakšno zatočišče oziroma kraj za osamelost, izločanje in zapiranje gobavcev v Evropi v srednjem veku.

(4) Foucault, Michael. Zgodovina norosti v času klasicizma. Prevod Zdenka Erbežnik. Str. 37. Založba *cf. Ljubljana, 2018.

(5) Gittleson, Kim. Can a company live forever? BBC News, business, 19. januar 2012. Spletni naslov: https://www.bbc.com/news/business-16611040 

(6) Mediokriteta - povprečje, povprečnež; SSKJ