Zadeti od manije - melanholije

Če analitično sledim Cerarjevim besedam, ko je preko nacionalne televizije izpostavil, kako pomembno je za Slovenijo, da se pravočasno opredelimo glede stanja in dogodkov v Venezueli, me prej, ko ne spreleti srh, občutek nemira in cenenosti. Javno trkanje na vest in zavestno opredelitev je pravzaprav poziv na razvrščanje, polarizacijo; in kot so zgodovinski dogodki izpričevali do sedaj, je to le uvod v napetosti, njihovo zaostrovanje in vojaški spopad. Toliko bolj verjeten, ker so ZDA znova za krmilom nekakšne "načelne" koalicije totalnega opustošenja avtohtonih kultur. 

Miro, Miro, Miro,... Ne kruha, ne dela, hočem vladavino prava. Kaj mar nam sedanja je postava!

Sl.vir: liberal.hr

Minister Cerar torej tolče po vojaškem bobnu. Slovenijo poziva k orožju, v neko novo-staro zvezo bojnih zastav. Po Orientu se težišče opustošenja namreč vrača na latinski kontinent. Celina, ki so jo zaznamovale vojaške diktature in kriminalni odredi smrti, se je po mnenju Združenih držav očitno začela obnašati nekoliko preveč samostojno, samobitno, za koristi kapitalističnega Zahodja. Argentinski finančni upor, kolumbijski in mehiški narko karteli, ki postajajo vedno močnejši izvozniki sanj, Lula in epizoda brazilskega socializma ter seveda venezuelsko podržavljanje vrtin in rafinerij, so prepričali ZDA, da ukrepajo v značilnem slogu, z vojsko po ljudstvu in običajih. Po domala dveh desetletjih načrtnih gospodarskih sankcij, specialne vojne in razpihovanja političnih nasprotij znotraj Venezule, je slednja postala najobetavnejši cilj, novodobni Čile, sijajna priložnost, da washingtonski jastrebi dokažejo, da zelene celine še niso pozabili in da jo še vedno smatrajo za del lastne neokolonialne dediščine. 

Pomembna je zgolj vladavina prava. Nič drugega ni pomembno.

Sl.vir: SIOL

Vojaški vdor v Venezuelo, če bo do njega prišlo, je del doktrine opozorilnega udara. Nekakšna preventivna strategija, s katero bi politike v ostalih latinskoameriških državah, ki se hočejo otresti tutorske vloge ZDA, prepričali, da dolgoročno nimajo najmanjših možnosti, da jim uspe pobeg v popolno neodvisnost. Vojna je namreč draga epizoda. Tudi za ZDA, še posebej, če jo vodi proti državam ali v državah, ki gospodarsko niso sposobne pokriti njenih enormnih stroškov. Napad na Argentino že zaradi drage logistike ne pride v poštev, Brazilija je preprosto prevelika in znova imajo na položaju severnoameriškemu kapitalizmu dopadljivega sogovornika, odkrita vojna s karteli bi napolnila preveč krst in bi bila ekonomsko popolnoma nesmiselna. Venezuela, vsaj zdi se, je tako še najbolj primeren cilj za doktrino opozorilnega udara Množično nezadovoljstvo, uničena preskrba, slamnati predsednik odrešitelj, ameriški agent, predvsem pa ogromne naftne zaloge, so porok za uspešno avanturo, pod katero naj bi se podpisal Trump.  

ZDA so se stresle. Preveč venezuelske nafte gre na Kitajsko in v Indijo.

Sl.vir: 7dni

In kaj naj bi Slovenija počela v tej zmedi interesov, ni jasno. Očitno tudi Cerarju ne, ko ga poslušamo, kako nas kliče na pravo stran. "Dajmo Slovenceljni brenceljni! Združno se spravimo na najbolj ugodno žrtev tega leta." Čeprav lastno nedoslednost poskuša prikriti z demagoškim sklicevanjem na vladavino prava. Kako vzvišeno, kako plemenito! Saj gre vendar za uveljavljanje demokratičnih pravic, četudi z mednarodno nepriznanimi pravnimi sredstvi. V vsakem primeru gre za nedosleden odnos do pojavov in avtoritet znotraj mednarodnega okolja. Ko se slovenski zet spravi na z nafto bogato državo, ki so jo njegovi predhodniki domala dve desetletji neusmiljeno pestili z gospodarskimi sankcijami, podtalnim delovanjem in odkritimi grožnjami oziroma so se na vse pretege trudili, da jo s podlimi človeško nedostojnimi sredstvi spravijo v lakoto, bedo in na kolena, se naš zunanji minister vzhičeno postavlja ob bok omenjenega terorja in ga razglasi za pravičen boj za vladavino prava. "Ja," prikimava, "za ljudi gre, za lačne, zapostavljene, zanemarjene ljudi."Vendar ga ob sodno politični farsi, ko sodijo voditeljem demokratičnega procesa osamosvojitve Katalonije, ne ganejo ne ljudje ne vladavina prava, da bi izrekel kakšno besedo v njihovo podporo. "To preprosto ni isto," trdi, a pozablja, da je svobodno, neodvisno odločanje o prihodnosti posameznika, ljudstva, skupnosti, najvišja civilizacijska, a verjetno tudi demokratična pravica. Enak pomen ima v Španiji, Kataloniji, kot na Bližnjem vzhodu, v prezrtih državah afriškega roga in v Južni Ameriki. 

Juan Guaida očitno boli srce, ker ne ve, koliko neobdavčenih zelencev mu
 bo z zavzemanjem za demokracijo priletelo v žepe; tudi s podporo Evrope.

Sl.vir:  CBC ca

V čem se pravzaprav razlikujeta primitivna sodna policijska tortura v Španiji od morebitnega vojaškega masakra v Venezueli? V primeru enega in drugega so ljudje izpostavljeni trpljenju, nasilju, obsojanju, pritiskom, preganjanju. Bolj ali manj prikrito nasilje ne igra neke bistvene vloge. Nasilje je vedno le nasilje in zanj so značilni močni čustveni izbruhi in globoke duševne travme. Pri onih, ki ga povzročajo, drugih, ki ga prenašajo in tistih, ki ga podpirajo. Da je podpora tudi poziv na pravo stran, na opredelitev, mislim, da ni treba posebej naglaševati. Tragika celotne izkušnje pa je, da se z dejanji samimi oziroma kmalu po njih sproži plaz samoizpraševanj. Zagotovo, če se sredi njih znajdemo v dvolični vlogi, kot hinavci, prevaranti osebnih stališč in osebnosti. Eno govorimo, drugo mislimo in delamo. In prav ta dihotomnost, dvojnost, kasneje vodi do duševnih zapletov. Do spopadov znotraj sebe, ki jih ponazarja dvoglava kača. "Ena seka, druga boleha". Dvoglavost sta v bistvu manija in melanholija. Tipična znaka norosti, za katera bi težko trdili, da nista že običajno prisotna v vsakem od nas. Toda norost se razvije šele, če jo spodbudimo, če sprožimo povezavo med dvema različnima avtonomnima čustvenima stanjema. Najlažje to dosežemo preko nasprotij v sebi, ki so posledica spopada osebnih stališč in predsodkov z družbeno pogojenimi oziroma nagovorjenimi dejanji. Nekateri trdijo, da gre za prirojeno ali vsaj usodno nagnjenost k bolezni, ki z leti vedno bolj pesti dušo. Sam pa sem prepričan, da je stopnja bolehanja odvisna predvsem od moči kontrasta, ki ga vzpostavi etično moralni filter v nas med osmišljanjem sebe kot človeka in dejanji, ki jih terja od nas skupnost v imenu lojalnosti. 

Zagrete, tudi da kakšnemu jezikaču o vladavini prava odstrelijao jajca.

Sl.vir: Hrt

Človeški spomin je precej neraziskana stvar. Za zdaj vemo, da shranimo vse signale in informacije: vidne, slišne, tipne, tiste, ki jih ujamejo nosne dlačice in okuševalne čutnice. Kje in kako, tega pa ravno ne. Shranjevanje samo torej ni problem. Težava je priklic uskladiščenih informacij. Sprožimo ga z določenimi asociativnimi vezmi, miselnimi povezavami. Toda spomini se nam vedno ne razkrijejo v zaznavno spoznavni, kognitivni obliki. Večina, predvsem tistih neprijetnih, nekje obtiči. Ostanejo potlačeni kljub vplivu, ki ga imajo na naše mentalno zdravje in dojemanje resničnosti. 

Psihologi, psihiatri in filozofi (Freud, Yung, Reich, Lacan, Fromm, Žižek …), ki so prisegali na pomen psihoanalize za razumevanje delovanja duševnosti in njenega vpliva na osebno vedenje ter družbeno delovanje, so bili vrsto desetletij na sledi omenjene preobrazbe. A zgolj posamične kvalitativne analize in sintezne teorije so bile kljub obsežnim potopisnim zbirkam po izkrivljeni zavesti premalo, da bi dojeli bistvo vesolja znotraj človeka. Nujen je bil globlji vpogled v njegovo nastajanje, strukturo in odzivanje posameznih delov. In danes, s konkretnim vpogledom v nas, s pomočjo magnetne resonance, s spodbujanjem in merjenjem dogodkov, znanosti, ki se ukvarjajo s kognitivnimi in širšimi mentalnimi procesi, precej hitro napredujejo. 

Dvoglava obsesija: ena seka druga boleha.

Sl.vir: google.com

Torej, trenutno bolj slutim in to slutnjo razumem kot teorijo. Morda jo bo prihodnost potrdila ali pa me osmešila! Melanholična manična dihotomnost (dvojnost), gibanje med skrajno pobitostjo in neverjetnim navdušenjem, je značilna bolezen razvrednotenega značaja, hinavskega dobrikanja in škodoželjnega delovanja. Vzorci obnašanja se prej ali slej vtisnejo v podzavest in kasneje vplivajo na skladnost duševnega in telesnega delovanja. "Slaba karma," običajno rečemo, kadar se nam načrti ponesrečijo. Prepričani smo, da na nas delujejo sile od zunaj, da nas kaznujejo za naša nemoralna dejanja, za škodo in nesrečo, ki smo jo povzročili drugim. Vendar ni tako. 

Oboje, radost in pobitost sta del istega sistema v nas. Priklic spominov, ki nas navdajo s prijetnostjo oziroma neprijetnostjo, je pogostejši, večje in močnejše so asociativne, miselne zveze. Toda, vsak priklic gre skozi etično moralni filter v nas. Zato spomina ne občutimo le kot razumske kritike osvobojenega preteklega dogodka, temveč tudi kot bolečino, radost, otožnost, željo, razočaranje itd… Lahko ga občutimo tudi kot predsodek. In kadar pride do tega, spomin v nas zaživi okrepljen z negativnimi stališči; bolje rečeno, se preoblikuje v nezaveden dinamizem oziroma demonizem. Kasneje nas razveseljuje ali pesti, čeprav ne vemo, čemu in ne poznamo sprožilnih mehanizmov ter časovnih zaporedij, kako si sledijo. Temu, čemur pravimo dvojna morala in se je še kako zavedamo, se zna po desetletjih zlorabe preobraziti v silo trpinčenja, v nezvedajočo, spremljajočo senco, v našega demona, v našo pogubno stvaritev. V slabo karmo.

Vladavina prava kot jo razumejo ZDA.
Sl.vir: revija Obramba

Vsekakor opredelitve, tudi če jih lahko pripišemo kolektivnemu sindromu pomanjkanja samobitnosti, niso tako nedolžne. Znotraj spleta okoliščin, dejanj, posledic, o katerih poslušamo, jih gledamo, se o njih pogovarjamo, jih doživljamo, prej ali slej postanejo stvar notranje etične in moralne presoje. Odgovorni smo za vsako dejanje, pri katerem sodelujemo in seveda tudi, če nič ne naredimo, pa bi lahko, a smo raje nojevsko glavo porinili v pesek. Le pomislimo na kolektivno krivdo, na moreče sanje, samoizpraševanje in norosti, ki so pestile Nemce dolgo po drugi svetovni vojni in jih še. Le pomislimo na napore posameznikov, ki jih preganja občutek zaznamovanosti in manjvrednosti, ker so sami ali posamezniki, s katerimi so bili kakorkoli sorodstveno ali čustveno povezani, sovražno in usodno posegali v skupnost, katere del so bili. Kako le se trudijo, da bi predrugačili zgodovino, da bi sprožili kolektivno amnezijo, da bi ubežali nepotrebnim izdajam in žrtvam.

In vi, spoštovani častni doktor, ste za vladavino prava? Le kaj še čakate?
Ukrepajte, mogoče vas podprejo celo ZDA in evrska falanga

Sl.vir: RadioStudent 

Pri tem sploh ne gre za spravna dejanja, kot nam to želijo dopovedati v opravičilo, temveč za potrebo po obči katarzi, po duševnem prečiščenju, ki bi bilo bistveno učinkovitejše, če bi tudi nasprotna stran priznala, da je grešila, hudo grešila. Zato ti množični pokopi že zdavnaj pokopanih. Spokorništvo naj bi namreč vodilo v odrešitev, očiščenje, šele ko se poistovetiš z nasprotnikom. Toda, mar ni človek sebi najstrožji sodnik in vsa javna odpuščanja in molitve ne pomagajo nič, dokler se ne pomiriš s samim seboj?

No in kje je naša vest? Kakšnemu spominu bo podlegla, ko dopuščamo politikom, da nas pripenjajo tem in onim koalicijam opredeljenega sveta za množično pobijanje? Kako bo na naš duševni mir vplival Irak, Libija, Afganistan, Sirija in kako Venezuela, če se plačanci podajo na morilski pohod z evropskim blagoslovom. Koliko prekletstva v meni, neposredno, bodo sprožili afriški diamanti, nafta in druge surovine na črni celini, ker samo gledam in se zgražam nad dejanji na drugi strani Sredozemlja. Kako le se lahko otresem skrbi, da me ne bodo pestile podobne nesreče preganjanega duha, ker tako lahkotno prikimavam politikom, kakršen je Cerar, ker tako brezvestno in nekritično sodim o dobrih in slabih, ker tako samoumevno butasto sprejemam mnenje drugih, ker preprosto nimam lastne resnice. Kot da bi ne bil človek, ampak nekakšna stvar, katero upravljajo drugi!