Kako veste, kdo se zjutraj prebuja v vašem telesu?

Resnico jemljemo preveč samoumevno in niti pomislimo ne, da smo mogoče le igrača v rokah nekih radoživih bogov z Olimpa ali osebkov, ki so že dolgo pred nami dosegli prihodnost. Torej, kako smo lahko prepričani, da dejansko polnopravno razpolagamo s telesom, v katerem se prebudimo? Da nismo le premeteno vodeni igralci na šahovnici, pri katerih niti zavesti vleče kakšen izurjeni mojster v ozadju? Recimo bitje iz temne snovi, ki je ne vidimo ali fantom iz temne energije, ki je ne zaznavamo? Dejansko nimamo v rokah nobenega pravega dokaza, da bi lahko zagotovo trdili, da smo se rodili v telesu, v katerem hodimo ta trenutek naokrog. 

Koga gostimo ta trenutek v telesu? Sebe ali spomine nekoga drugega?

Sl.vir: Mixmag

Ne, ne gre za znanstveno fantastiko ali domišljijsko podtikanje. Temveč za preprosto posledico, s katero se pogosto seznanjajo osebe z začasno ali trajno amnezijo in bolniki s hudo demenco. Kako je, ko se naenkrat znajdeš v neznanem okolju, obkrožen s samimi tujci, dobro vedo tudi številni alkoholiki. Korenine marsikaterega delirija tičijo v doživljanju omenjenega stanja. 

Si lahko zamislite sebe, kako bi se počutili, ko bi se zbudili v neznani spalnici, čeprav ste še zvečer, preden ste legli, bili prepričani, da je del vašega doma? Vsekakor precej zmedeno. Hlastno bi začeli brskati po spominih. Iskali bi tiste, ki vas z nekim prostorom povezujejo, mogoče tudi z ljudmi, ki bivajo na naslovu, kjer ste se zalotili. "Kdo sem?" bi bil verjetno prvi stavek. Šele potem bi dojeli, da tudi telesa, v katerem opletate naokrog, ne poznate.

Krhka biološka struktura ni sposobna trajneje ohraniti zavedanja o sebi.

Sl.vir: BioSpectrumIndia

Mogoče bi vam zaostajala desna noga? Mogoče bi vas bolelo v ramenih? Mogoče bi se čudili, kaj vam opleta med nogami ali nasprotno, čemu je vaše mednožje gladko pobrito okrog nekoliko vlažne nagubane razpoke? Mrzlično bi začeli loviti samega sebe. Le na to bi verjetno ne pomislili, da vam je kdo ukradel ali zamenjal spomine, medtem ko ste spali. Slednje se sliši preveč neverjetno, saj ste prepričani kljub številnim filmskim scenarijem, ki jim napeto sledite domala vsak večer, da kaj takšnega še ni mogoče. Na lastno identiteto namreč še vedno gledamo preveč egocentrično.

O, dobri stari Edgar Allan Poe(1) je veliko pisal o nenavadnih dogodkih. Takrat so temu rekli še parapsihologija, veda o duševnih pojavih, ki jih ni mogoče znanstveno pojasniti. Danes celo največje mišljenjske avtoritete molčijo o čudnih stvareh, saj niso več prepričane, da se nekaj ne more zgoditi, ko pa so jim kvantni fiziki dokazali, da je elektron tako hiter, da podvaja samega sebe in je celo lahko na več mestih hkrati.

Edgar Allan Poe, spomin na lastno prihodnost.

Sl.vir: Pinterest

Tudi padec v vesoljsko črno luknjo je smrtonosen le za tistega, ki ga opazuje z varne oddaljenosti od dogodkovnega horizonta, ne pa tudi za tistega, ki ga je gravitacija potegnila vanjo. Vesolje namreč ni luknjičavi človeški spomin, da bi v njem presihale ali se izgubljale informacije. In telo je del vesolja, torej so vsi dogodki, povezani z njim, zabeleženi in shranjeni; v njem ali izsevani v prostor. So obnovljivi! Le pravih orodij še nimamo na voljo, da bi jih ujeli, zajeli in zadržali. Do takrat bomo tavali. Iskali razpršene spomine, da nas vrnejo sebi. 

Brez preteklosti se ne znajdemo. Brez nje se ne znamo usmeriti, ne znamo živeti pomirjeni. Zanikamo zavest, čeprav je edina nenehno z nami in to v sedanjosti, v tem trenutku. Naše mišljenje povezuje s preteklostjo, pripravlja na prihodnost, čeprav sama ni ne eno ne drugo. Ne potrebuje spominov, ne potrebuje želja, ker je tako ali tako večna in vseprisotna; prepletena s kozmičnimi nevroni, lahko tudi z nevidno temno energijo, ki jo je daleč največ v vesolju(2). 

No, ko preko noči ostanete brez spominov, se v bistvu zavedate, da obstojite, le tega ne, kdo ste. Ste tabula rasa, nepopisan list z močnim zavedanjem o obstoju. Ste nedoločena bit. Nekdo, ki verjetno niti tega ne ve,  kateri vrsti pripada. Torej bi ga lahko preobrazili tudi v žival. Takšne izkušnje namreč imamo, ko so se otroci poistovetili z živalmi, če so odraščali v njihovih sredinah; recimo španski Mowgli, Marcos Rodriguez Pantoja, ki je večino mladosti preživel z volkovi.

Je mogoče ločiti zavest o osebnem zavedanju od kozmične biti?

Sl.vir: Blogbarkpeople.net

Obstoj zavesti torej še ne pove, kateri živalski ali nebiološki vrsti pripadaš. Eksistenca je torej pomembnejša od rodovne skupnosti. Tudi tu bi lahko iskali dokaze, da rojstvo samo po sebi še ne določa človeških lastnosti v nas. Pridobimo si jih z vzgojo, socializacijo. Šele po njuni zaslugi se lahko prepoznamo za človeka. Z odtegnitvijo spominov in pričakovanj, preteklosti in prihodnosti, pa lahko kaj hitro postanemo nekaj drugega. Mogoče ne več nekdo s tipičnimi živalskimi nagnjenji, vsekakor pa čudak, ki ga skupnost precej hitro izloči. Zato težko rečemo, da obstoji človeška, volčja, kamelja ali kakšna druga zavest. Nedvomno pa obstoji zavest o biti, o obstoju vesolja in njegovih gradnikih, o večnosti. In na višji stopnji dojemanja smo, bližje smo njenemu univerzalnemu, občemu pomenu, bližje smo spoznanju o trajanju. In za zdaj verjetno le človek med vsemi živalmi išče in načrtuje nesmrtnost. Je edinemu uspelo, da s pomočjo uma, ozavesti neskončnost, večnost biti. Ta je namreč lastna vesolju in njegovim preobrazbam in niti najmanj ni nujno, da je biološkega izvora.

Marcos Rodriguez Pantoja, zgodba, ki sproža dvom o absolutni človešk
zavesti in o tem, da je zavest mišljenje samo.

Sl.vir: Curiosity

Zavest je torej spoznanje o obstoju in procesih, ki ga vzdržujejo. Lahko bi tudi rekli, da je univerzalno vedenje o vsem in smotru. Verjetno ni edini namen vesolja, da zgolj obstoji in neko človeštvo razglablja o smislu njegove eksistence, ali pač? Nesporno je, da z vsakim spoznanjem postaja vedno manjše, podobno, kot se z vsakim potovanjem povečuje, širi. Zato vesolja ni mogoče kolonizirati, lahko ga samo dojamemo. Saj je nekaj, kar obstoji znotraj nas in ne okoli, kot si predstavljamo. O tem namreč govori domala vsa teorija o poglabljanju zavesti, o iskanju notranjega smotra, neskončne sprostitve, o energijskem uravnoteženju, o spajanju z zavestjo, Brahmi, nirvani. Le nekaj ni prav jasno. Čemu nas je evolucija zaznamovala z bojem za preživetje, če so stvari tako preproste? In čemu nas je obdarila s posamičnimi spomini, vsakemu od nas podelila lastno identiteto, če je le ubrano petje tisto, ki nas lahko popelje do večnosti? Čemu imajo temeljni snovni delci različne spine, ko pa bi bili brez njih veliko bolj skladni in umirjeni? Religije očitno nimajo pravih odgovorov in prav nič v tej neskončni zgodbi nima enakega nastanka in zaključka. Verjetno je tako, ker vesolje še vedno gradi sebe. Podobni procesi potekajo pri vseh bitjih, pa tudi v delavnicah, laboratorijih, kjer iščemo nove snovi, gradiva, če že hočete.  

Vesolja zenkrat ni mogoče kolonizirati drugače, kot da ga ponotranjimo.

Sl.vir: Mark Orzen

Vsekakor velja, da je zavest prisotna v vseh procesih. Lahko je zgolj sila, ki preizkuša sama sebe na tisoče načinov. Podobno, kot kroglica za fliper, ki se sunkovito odbija od robov in išče prehod. A tisti trenutek, ko silo povežemo s spominom, se njena sunkovitost in udarjanje na slepo umirita. Zavest naenkrat dobi značaj posamičnega, individualnega, postane lastnost izkušnje, doživetega dogajanja in njegovega izida, rezultata. Vsaj v človekovem primeru je tako. Če rečemo nekoliko poetično, se je večnost, zavest, združila z minljivostjo, spominom.

Seveda močno čutimo, kako pomemben je spomin za ohranjanje človeške biti; zato tudi vsi ti muzeji, filmi, različni zapisi, iskanje zmogljivejših, trajnih in varnih digitalnih skladišč, iskanje načinov, za ohranjanje in okrepljeno delovanje spomina pri posameznikih, širjenje dostopov do učnih snovi, psihoanaliza, meditacija, avtogeni treninig, regresije, joga, tudi zgodovinopisje, arheologija, psihologija, sociologija, medicina in še cel kup drugih ved in postopkov, ki nas prepričujejo o permanentni in povezani prisotnosti. 

Lahko zavedanje o Leonardu preobrazi morilski
nagon v umetniško ustvarjalnost?

Sl.vir: Akropola.org

Zavest brez spomina je zgolj smoter; je nekaj, kar živi in deluje zaradi samega obstoja. Zavest s spominom pa ima točno določen namen; ima smer gibanja, okolje in kot je med ljudmi navada tudi ime: Marko, Alenka, Miha, Polona … In če že iščemo lastno nesmrtnost, ta verjetno tiči v procesu spajanja zavesti (bit) in spominov (dogodek). Umetne, večstopenjske nevronske mreže, ki jih razvijajo za potrebe umetne inteligence in so že sposobne tvoriti opise predstav, so del odgovora. Prav zanimivo bo videti, kako se bo takšna mreža odzvala, ko bodo namišljenemu množičnemu morilcu Breiviku pripisali spomine velikega umetnika in ustvarjalca Leonarda da Vincija. Se bo preprosto zadovoljil z njimi ali pa bo hotel večje procesne in spominske zmogljivosti? Od tega odgovora bo odvisno tudi ozaveščanje človeka znotraj digitalnega okolja. Telo iz tiskanih vezij, nevronska materija, ki jo šele moramo iznajti ali krhko biološko bitje, prežeto s sokovi, izločki? Niti ni pomembno. Vsekakor bo zmagala oblika, v kateri nam bo udobneje, bomo lahko ustvarjalnejši, predvsem pa spravnejši do drugih in telesa, ki smo si ga osmislili.

Navedka:

(1) Edgar Allan Poe (1809 - 1849), pesnik, pisatelj. Njegovim zgodbam še danes pravijo, da so mračne, grozljive. Živel je v pomanjkanju, ker se je odločil, da bo služil s pisateljevanjem. Če želite občutiti njegovo osebnost in genijalnost, priporočam, da preberete pesem Krokar. The Raven v izvirniku recitira Christopher Lee: https://www.bbc.com/reel/video/p03shhgv/the-strange-fate-of-a-person-falling-into-a-black-hole ; prevod Anona Sovreta dramsko podaja Vladimir Jurc: https://www.youtube.com/watch?v=evLYPzXcF1s 

(2) Po različnih meritvah naj bi vidno vesolje, sestavljeno iz atomov zastopalo zgolj pičlih 5 odstotkov običajne materije, iz katere smo zgrajeni ljudje, trdne, tekoče in plinaste snovi; 25 % predstavlja temna snov in največ 70 % odpade na temno energijo.