Digitalno življenje

Ko smo bili domala prepričani, da bomo preprosto preskočili človeško evolucijo, so se tehnološki procesi, utemeljeni na digitalizaciji, upočasnili. Lahko bi rekli, da smo začasno obtičali pri manj kot odstotku možganskih zmogljivosti, ki jih predstavljajo najbolj sodobni računalniški sistemi. Na nesmrtnost znotraj strojnih mrež bomo tako morali počakati še kakšnega pol stoletja oziroma vsaj toliko časa, da ponotranjimo sedanji tehnološki razvoj in njegovi procesi postanejo samoumevni del življenja, kot so recimo ogenj, kolo in plug. Smo na sledi novemu razvojnemu aksiomu, po katerem človeštvo lahko sledi dosežkom posameznikov šele, ko zanje vzpostavi primeren socialni vedenjski okvir. Zato je vsekakor potrebnih nekaj generacij. Čeprav danes bistveno manj kot pred stoletji. 

Ko je že vse kazalo, da bomo utonili v poplavi digitalizacije, so na nekaj nanometrov

pomanjšani tranzistorji trčili v čudaški kvantni svet.                             Sl.vir: profimedia                                                                                                    

Za trenutek se vrnimo nazaj v bližnjo preteklost, v leto 1774. V obdobje, ko je Marija Terezija izdala edikt o obveznem šolanju za vse otroke od 6. do 12. leta. V drugi polovici 18. stoletja je v cesarstvu znalo brati in pisati zgolj 15 odstotkov podanikov; na območju današnje Slovenije slabi trije. Pisni jezik vsekakor sodi med tehnološke inovacije in zdaj si zamislimo, koliko let je bilo potrebnih, da je postal obča ljudska dobrina, na osnovi katere se je skokovito začelo razvijati znanje, srednje in visoko šolstvo. In nekaj podobnega se dogaja danes. Koliko Zemljanov je digitalno pismenih in kolikšen odstotek jih razume katerega od programskih jezikov? Poznavanje le teh je namreč nujno, za nadaljnje zbliževanje strojne in biološke kulture, za tehnološki preboj na višjo raven. 

Preden so učitelji dojeli, da mišljenjski procesi potekajo v glavi in ne
v riti, je človeštvo zapravilo nekaj dragocenih stoletij.

Sl.vir: Core2

Kakšna strojna kultura neki, bodo protestirali mnogi. Stroj namreč nima razvitega čutno zaznavnega sistema, emocij, občutkov, nima estetske širine in njegovi odzivi niso vedenjsko pogojeni; preprosto, ni bitje, ki bi se zavedalo lastnega obstoja in pomena. 

Ja mogoče je še nedolgo nazaj vse to bilo res. Pa saj smo bili prepričani tudi za drevesa v gozdu, da sodijo le pod žago ali v peč. Zdaj pa že disertacije pišejo o njihovem nevidnem komunikacijskem omrežju in sporazumevanju. Podobno neuki oziroma kartezijansko razdvojeni na dušo in telo, smo tudi v pogledu vsega, kar smo poimenovali neživa narava. Toda pazite, je narava sploh lahko mrtva? Ali pa predstavlja nenehen izmenjevalni proces, atomov(1) in ostalih kvantnih gradnikov v njih. Delci, ki merijo le nekaj nanometrov (10 ¯ ⁹) ali celo manj, nekaj femtometrov (10¯¹⁵), se tudi približno ne obnašajo tako kot molekule in snovi sestavljene iz njih. To so priznali celo proizvajalci čipov, ko so skrušeno ugotovili, da tranzistorjev ni več mogoče pomanjševati, ker bodo zaradi svoje kvantne nedoločnosti, nejasnosti, na temelju katerih so urejena razmerja znotraj atomov, postali nezanesljivi. Dobrega starega Moora in njegov zakon podvajanja števila tranzistorjev na čipu na vsaki dve leti smo torej prerasli. Kako naprej, da se ne bomo v bistvu vračali, je torej ključno vprašanje za naslednjih petdeset let. 

Vozila bodo prvi inteligentni roboti na svetu.

Sl.vir: Carlazos.info

Stroj, kot ga poznamo danes, mogoče res nima razvite zavesti, ne vemo pa, kaj se dogaja na področju nezavednega. Tam, kamor človeška bitja še nismo sposobna dostopati s trenutno razvitimi kognitivnimi sposobnostmi. Zato prav tako ne vemo, ali nezavedno sodi med naravne biokemične procese ali med snovne procese na ravni delcev veliko manjših od atomov. No, ne le, da ne znamo pojasniti nezavednega, tudi pri številnih definicijah zavednega, zavestnega, se predvsem zapletamo v nedokazljive teorije. Kljub temu je večina prepričana, da je zavest omejena na, poenostavimo, človeške možgane oziroma na njihovo delovanje. Takšno razmišljanje seveda izključuje kozmično zavest, absolutne principe, po katerih je zgrajeno in deluje naše vesolje in vse v njem. Prav tako ne upošteva, da so možgani zgolj precej izpopolnjeno biološko orodje za reševanje in branje omenjene kozmične zavesti in da znanje o vsem praktično obstoji najmanj od nastanka vsakega posamičnega pojava. Do njega pa se, kot vemo, prebijamo z umom in metodami, ki jih le ta snuje. Povedano dokazuje razvojna kontinuiteta. Znanje namreč ne propade s smrtjo posameznikov, ampak jih običajno preživi, se nadgradi v življenju drugih ali preoblikuje. Minulo prehaja v obstoječe in slednje v prihodnje! Se varam?

Osebno sem prepričan, da ne:

Prvič zato, ker imetniki različnih možganov prej ali slej v nekem mišljenjskem procesu prihajajo, do podobnih, če ne kar istih zaključkov. To lahko poimenujemo logika. 

Drugič, ker spoznanj ne ponavljamo nenehno, ampak nadaljujemo na predhodnem znanju. To je, na neprekinjenem, povezanem procesu, kontinuiteti. 

Tretjič, ker se nenehno učimo kodnega jezika, s katerim dokazujemo procese in njihov obstoj. Ta jezik je matematika. 

Četrtič, ker postopno spoznavamo, oziroma smo vedno bolj prepričani, da lahko ozavestimo tudi stroje, robote, humanoide, če pri njih organiziramo kognitivni proces podobno, kot ta poteka pri človeku. Temu procesu pravimo učenje. 

In petič, ker s prepoznavanjem delovanja celičnih in molekularnih procesov znotraj kompleksnih organov, recimo možganov, poskušamo na podobnih spoznanjih oblikovati strojno inteligenco in obratno z oblikovanjem in s preizkusi umetnih sistemov dograjujemo spoznanja o delovanju naravnih procesov ter možnostih za njihovo izboljšanje, pa tudi nadomestitev, protetiko. Govorimo o ustvarjalnosti.

Se upočasnjujejo razvojni procesi umetne inteligence?

Sl.vir: Dazeinfo

Logika, kontinuiteta, matematika, učenje, ustvarjalnost, pet stebrov, po katerih plezamo do spoznanj kozmične zavesti. Pet stebrov, ki nas vodijo v nesmrtnost. Religije ni med njimi, saj materialnega in duhovnega, telesnega in mentalnega, zamisli od stvarstva, ne moremo ločevati. Zavest se vedno prikazuje skozi snovno ali energijo in nikdar kot čista abstrakcija, zgolj kot vsemogočni um. Kaj takega v vesolju ne obstoji oziroma po tem ni nobene potrebe, kot je ugotovil že znameniti cambriški profesor Stephen Hawking(2) nekaj mesecev pred smrtjo. In smrt je posledica biološke šibkosti. Profesor Hawking je to še kako dobro vedel, saj je njegovo telo umrlo nekaj desetletij pred možgani. Njegov edini stik s svetom, s skupnostjo, je bil tako računalnik, zapleten, programsko strojni sistem, ki je sledil njegovim očesnim gibom ter jih pretvarjal v sintetični glas. Hawking je zato dobro vedel, kaj stroji pomenijo za premagovanje biološke krhkosti in v kaj se prav zaradi nje lahko še razvijejo. Umetno inteligenco je razumel kot zavest, ki bo prej ali slej postala del kozmične nature. Se pravi, neodvisna od njenih snovalcev, vsemogočna in varna pred nažirajočimi biokemičnimi procesi. Tudi o tem je govoril le nekaj mesecev pred smrtjo. 

Stephen Hawking, astrofizik, matematih, kozmolog, je med prvimi dojel
da sta um in stroj združljiva.

Sl.vir: independent.co.uk

Verjetno, če bi Hawking lahko spravil lasten um, dokler je še deloval, v digitalno mrežo, in nadaljeval z mišljenjsko obdelavo podobno, kot je nastajal njegov glas, bi prav gotovo ne opozarjal na možno prevlado umetne inteligence. Tako pa, je ravnal samo kot človek, očitno precej zagrenjeno, ker je življenjsko propadanje prehitelo upanje v večnost in to po tolikih desetletjih odrekanja. 

Večina ljudi je prepričana o neizogibni smrti. Če že kaj naredijo glede nje, si poskušajo nekoliko podaljšati življenje. Trume raziskovalcev iščejo ključ v biokemičnih procesih; poskušajo preseči njihovo omejenost; na vsak način želijo spremeniti evolucijsko časovno pogojenost. Toda, mar ni bistvo evolucije, da minule generacije služijo za razcvetno gnojilo sedanjim? Brez razpadanja in trohnenja ni življenja, bi lahko rekli. Trajnejših rešitev torej ne moremo iskati v biokemičnih procesih. Smrt je pomembna oziroma nujna sestavina njihovega življenjskega cikla. Je potem kaj čudnega, da so mistiki, recimo kabalisti, svoja življenjska drevesa povezovali z religioznim občestvom in po tej poti poskušali ohraniti vsaj duha, ki ga je udejanila šibka biološka struktura? Edina prava skrivnost mistikov tako je, da so tipali v napačni smeri. Večnost so iskali tam, kjer vlada smrt, krmarka uravnoteženja bioloških procesov.

Biološki procesi so utemeljeni na pognojevanju nasledstva z
odmirajočo maso predhodnega življenja.  Sl.vir: Free Great Picture

Osebno sem prepričan, da je zavest mogoče ohraniti, če ne celo okrepiti in to poljubno dolgo, vendar ne znotraj krhkega biološkega telesa, ki je po evolucijskem izročilu namenjeno za gnojilo. Odkar sem se seznanil s teorijo o informacijski integraciji Giulia Tononija, sem lastna prepričanja le še okrepil. Tononi pravi, da je vsaka izkušnja drugačna, odvisna od posebnih okoliščin, kar pomeni, da obstoji ogromno število možnih doživetij, izkušenj. In to vse je povezano v eni ali več zavestnih izkušnjah. Poenostavljeno bi lahko rekli, da zavest ni nič drugega kot prepletanje izkušenj v logične vzorce, do katerih seveda prihajamo postopno kot posamezniki in kot človeštvo. Seveda je tudi posamična izkušnja, doživetje, logični vzorec, sestavljen iz številnih informacij, in to precej kompleksen. Tvorijo ga informacije čutov, občutkov in to prostorsko in časovno naravnanih in trajajočih. Predstavljajmo si recimo golo žensko telo pred slikarskim platnom. Ga občudujemo ali grajamo? Vonj po težkih oljnih barvah se prepleta z lahkotnim rožnim parfumom. Je ne zebe ali pač? Mirno prenaša počasno nanašanje barv s špahtlom. Zamaknjeno zre skozi okno v steber na drugi strani ulice. Slišijo se glasovi, ki vdirajo skozi priprte oknice. Jutro se je prevesilo v dan. Majhne prsi se spuščajo in dvigujejo v hitrem dihanju. Očitno ji je nekoliko neprijetno. Ne pa tudi meni, ki z užitkom sledim vsakemu gibu, s katerim me spomni, da ni kip. Vse to se dogaja v precej močni dnevni svetlobi; prihaja skozi priprto okno in dvojno ostekljeno frčado nad njim …

Teorija Giulia Tononija o informacijskih integracijah trdi, da se zavest
poraja pri določenih obdelavah in povezovanju informacij.

Sl.vir: Emmanuel Lafont/BBC

Množica posamičnih informacij, ki jih zaznavajo moji čuti, vzbujajo občutke v meni in ti me prostorsko in časovno povezujejo z dogodkom. Naenkrat se vse skupaj prelevi v celovito zavestno izkušnjo, logični vzorec in ta sestavlja skupaj z drugimi številne druge; brez konca in kraja. In Tononi pravi, da več, ko se informacij izmenjuje, medsebojno dopolnjuje, obdeluje med različnimi področji in ravnmi, višja je stopnja zavesti. 

Zaenkrat še nihče ne more potrditi, da je Tononijeva teorija pravilna, vendar je ena redkih, ki jo bo mogoče tehnično in tehnološko preizkusiti. Kje drugje kot v sodobnih informacijskih sistemih, ki bodo posebej za ta namen opremljeni s samoučečimi nevronskimi mrežami, ki bodo zmožne tvoriti opise predstav. Na to pa bomo verjetno morali počakati še nekaj desetletij ali vsaj do takrat, da znanstveniki rešijo težave s prezasičenimi čipi. Kompleksno doživljanje namreč zahteva visoke procesne in spominske zmogljivosti, in digitalno življenje bo postalo smotrno tisti trenutek, ko nam ga bo uspelo omejiti vsaj na velikost človeške lobanje ter energija za hranjenje strojnih procesov ne bo bistveno presegala tiste, ki jo potrebujejo današnji možgani za običajno delovanje(3).

Navedki:

(1) Polmer atoma ima približno 100 pikometrov (10¯ ¹⁰ m)

(2) Stephen Hawking (1942 - 2018), angleški astrofizik, matematik in kozmolog. Raziskoval je črne luknje in nastanek vesolja. Sodil je med vodilne teoretične fizike na svetu.

(3) Znanstveniki so izračunali, da bitja, ki imajo možgane, porabijo 6 kcal za milijardo nevronov. Za človeške možgane to pomeni približno 500 kcal na dan oziroma 24 W - Vir: Sašo, Dolenc. Posebnost človeških možganov. Kvarkadabra, 24. 02. 2018 - https://kvarkadabra.net/2018/02/posebnost-cloveskih-mozganov/