Zdravstveni totalitarizem vzrok za pesimizem

Si lahko zamislite državo, v kateri vam bodo prepovedali, da vpišete otroka v vrtec ali šolo, ker ni cepljen proti ošpicam ali kateri drugi bolezni, oziroma da vas bodo krepko udarili po žepu, ker boste kakšno obvezno cepljenje s seznama spregledali ali se mu zaradi pomislekov izognili? Prav takšni predlogi so na poslanskih mizah, ko je odbor za zdravstvo zavrnil pobudo neparlamentarne stranke Za zdravo družbo, ki želi obvezno cepljenje nadomestiti s prostovoljnim. S tem pa se nevarno stopnjuje spogledovanje oblasti z vplivnimi svetovnimi voditelji, ki hočejo ljudi podvreči popolnemu nadzoru prav s pomočjo cepiv. 

Vsem totalitarizmom je skupen nadzor, medtem ko so selektivni ukrepi, s katerimi zagotavljajo poslušnost, različni.                                                                                                                                   Sl.vir: RadioStudent)

Če so cepiva dejansko tako učinkovita in varna, kot zatrjujejo domači pediatri in infektologi, potem seveda ni prav nobenega vzroka, da bi bilo cepljenje odvisno od posameznikove odločitve ali staršev otrok. Človek, ki ga določena kužna bolezen skrbi, bi se pred njo zaščitil s cepivom, tisti, ki pa dvomi o njihovi učinkovitosti in ga skrbijo tveganja, ki jih cepiva vsekakor nosijo s seboj, bi se pač ne cepil. Preprosto, mar ne? 

A očitno je cepljenje velik posel. Čemu torej takšno zavzemanje stroke za 95-odstotno precepljenost oziroma množično cepljenje? Če bi bilo res v ospredju človekovo zdravje in njegova skrb, da zmanjša zdravstvena tveganja, bi bila odločitev posameznika za ali proti zadosten razlog. Je mogoče, da v družbi živi določen privilegirani sloj, ki ne podleže cepljenju in je zato potrebna tako visoka precepljenost ali pa zdravniki vztrajajo pri njej le zaradi nekaj promilov, ki jih ne smejo cepiti iz zdravstvenih razlogov, ker vsak razvoj okužbe v njihovi bližini lahko pomeni neposredno tveganje za življenje? Denar ali res le življenje? 

Že od majhnega nas silijo v boleče izkušnje in vzpostavljajo nadzor
nad nami.                                                      Sl.vir: ColoradoWomen'sHealth

Ko se nam je že zdelo, da je zdravstvo dejansko organizirano in zaupanja vreden del družbenega delovanja, smo bili predvsem priča ohromelemu sistemu in precej konfuznemu odzivu. Nedavna pandemija je to več kot gotovo izpričala. Toliko zmedenosti, presranosti in neučinkovitosti res nismo pričakovali, še posebej ne od ustanov, ki bi morale v epidemičnem obdobju biti jedro zaupanja, pomoči in ukrepanja. In sedaj prav te ustanove najbolj zagovarjajo vzpostavljanje medicinskega nadzora nad zdravstvenim stanjem posameznikov. Osebno jim ne zaupam in sem močno skeptičen o njihovi dobronamernosti, ko utrjujejo totalitarni nadzor nad vitalnim stanjem nacije. Kot da je pomembna zgolj skupnost, posameznik pa prav nič. 

To nehumanistično obnašanje je tudi tisto, ki me že dobršen del življenja drži precej stran od zdravstvenih ustanov in kosobrinskega prepričanja zdravnikov v njih, da za vsako bolezen rožca rase. Včasih si se z zdravniki še kaj pogovoril, danes si le napaka v bolezenskem sistemu, ki jo poskušajo čim prej popraviti, in namesto optimizma, s katerim smo nekoč zapuščali ambulante, danes vlačimo s seboj papirje z diagnozami, ki so bolj podobne obsodbam kot čemu drugemu. 

Nekateri so prepričani, da  prav invazivna diagnostika sproži največ
bolezenskih procesov.                                                Sl.vir: TimeMagazin

Že vse to diagnosticiranje, ko ti zunanjost in notranjost telesa temeljito pretipajo, da bi le našli kaj škodljivega ali celo nevarnega, s čimer bi lahko opravičili nakup dragih naprav, je sumljiva. Kaj hitro te namreč začnejo obravnavati kot sredstvo nadaljnjih preiskav kot brezpravneža, ki mu dovolijo ali prepovedo delati ali stvar, ki ji omejijo gibanje v družbi. Le pomislimo, kako rigorozno so sekali naše vezi in odnose nedavno in to ne da bi vedeli, čemu vse skupaj sploh koristi. Končno je naša prekuženost podobna, morda kakšen odstotek nižja od držav, v katerih se jim od koronovanja ni zmešalo in niso preveč posegali v socialno okolje. Sedaj, ko se je virus SARS-CoV-2 nekoliko umiril v Evropi in ko že vemo, da ne glede na naslednje valove ne bomo več mogli zblaznelo koronovati, sesuvati gospodarstva in družbenih navad, pa oblasti in z njimi tudi zdravniki, razmišljajo o primernem nadzoru; takšnem, da bo človek lahko ob zapovedani socialni distanci, brez pretiranih neposrednih stikov, lahko koristno služil kapitalizmu in pohlepu lastnikov gospodarski družb; predvsem pa velekorporacijam. 

Bill Gates in Melinda, filantropa ali sociopata?

Sl.vir:TheBangkokPost

Ob vseh argumentih, ki so jih imeli na voljo, ponavljajo le še: "Odgovorno, odgovorno … Oddahnili si bomo lahko šele, ko bo na voljo primerno zdravilo ali cepivo." Ob tem pa zamolčijo, da slednjega verjetno ne bo kljub temu, da so se njegove izdelave lotili v kar 283 laboratorijih po svetu. Znameniti koronavirus, SARS-CoV-2 namreč neverjetno hitro mutira, čeprav le v odtenkih, in sicer že s prehodom na novega gostitelja. Predstavljajmo si, da je virus nekakšen klon, ki se seli z gostitelja na gostitelja in se vedno znova poustvarja v stotisočih, milijonih. Vsako kužno vrsto tvori skupina tesno povezanih sevov, ki se nenehno spreminjajo v drobnih lastnostih in te spremembe vpisujejo v RNK, kar jim omogoča bistveno hitrejše spreminjanje in adaptacijo na okolje, kot pa bi se to dogajalo, če bi virus poustvarjal gene v DNK, kjer obstojijo zapisi za popravilo mutacij. Prav zaradi omenjenih genskih sprememb, ki se dogajajo s časom in številom kopij, je virus toliko različen, da nas lahko okuži vsako leto ponovno, kot se to dogaja pri gripi ali celo vsakič, ko pridemo z njim v stik. Odpornost naših teles glede na genetske lastnosti zapisov v nas pa je nekaj, kar še niti ni raziskano. 

Cepivo, tudi če bo, bo vsekakor vprašljivo. Bo lahko sledilo številu in spremembam preslikav? Pri tem moramo prav tako upoštevati, da postajamo imunsko šibkejši zaradi omejenega gibanja in zapovedane socialne distance, s katero preprečujejo, da bi se prekuževanje in krepitev imunosti odvijali po naravni poti. Kdo bo od naše imunske oslabelosti imel največje koristi? Mislim, da kakšna dodatna pojasnila niti niso potrebna. Proces bolezenskih sosledij in odvisnosti se je tako že začel. Vprašanje je le, kdaj bo krog sklenjen in bomo padli v njegovo gravitacijsko polje. Če le sledimo izjavam Billa Gatesa, ki ga poskušajo zadnje čase prikazati kot velikega filantropa, bomo kaj hitro ugotovili, koliko napora v bistvu vlagajo najbogatejši, ne da bi pomagali človeku, ampak da bi človeštvo spravili pod nadzor, s pomočjo katerega bodo lahko uravnavali tudi natalna, mortalna in širša demografska gibanja. 

In če smo še do včeraj mislili, da so podnebna vprašanja ločena od ostalih vprašanj, ki se zastavljajo na področju človekovega razvoja, danes vidimo, da so ključna pri presojanju in odločanju glede globalne ureditve sveta. Prenaseljenost postaja očitna težava. Med njo in onesnaženjem obstoji tesna linearna povezanost, kot ugotavljajo kapitalistični liderji, ki se združujejo okrog Billa in Melinde Gates: Warren Buffet, David Rockefeller, Ted Turner. Zaenkrat bi bil 15 do 20 odstotni upad prebivalstva več kot dobrodošel oziroma tisti del, ki bi ga najtežje zdravstveno nadzorovali zaradi življenjskih razmer, v katerih ljudje životarijo. Znova se torej potrjuje kapitalistična hinavščina, kjer so za težave krivi tisti, ki so najmanj zaslužni zanje in praktično živijo od odpadkov naše silne potrošne družbe. 

Spodobnost je edini smoter distopije in fašizem orodje za njeno
udejanjenje                                                           Sl.vir: Wiki-Fondom

Le spremljajmo od kod prihajajo namigi, da življenje ne bo več takšno, kot je bilo. Kot, da bi se številne vlade zarotile proti lastnim ljudem? In v večini primerov se tudi so. Življenje z omejitvami, predvsem v razmerah socialne distance, karanten in podobnih izolacij, ubija naš družbeni značaj. Dodatno ga razgrajuje tudi strah za lastno preživetje. Toda družba je edina čreda, kateri človek sploh pripada. Brez nje nima nobene veljave, nima smotra. Je zgolj nekakšna osamljena žival, obsojena na izumrtje. In prav to počenjajo naše dobrohotne vlade. Postopno slabijo našo odpornost in nas s pomočjo medicine in farmacije vodijo v taborišča. Brez žičnatih ograj, a tudi brez vrat in oken, skozi katera bi lahko zrli v bodočnost. Ljudje tako vedno bolj postajamo le še objekti kapitalističnega bogatenja; neoliberalizem pa ideološko sredstvo, ki bo krepko znižalo našo človeško vrednost. Obstoj paliativnih list v domovih za ostarele in pristajanje zaposlenih, da se odpovedujejo že pridobljenim pravicam v prid kapitala in njegovih lastnikov, da sploh imajo delo, je začetek nečesa, za kar smo bili še do včeraj prepričani, da sodi zgolj v nekakšne izmišljene, distopične družbe.