Protikovidni zarotnik

Če nekoliko kritično presodim lastno delovanje in razmišljanje zadnjih nekaj mesecev, sem v bistvu protikovidni zarotnik. Ne edini in tudi ne najbolj očiten, ampak imam do epidemije in bolezni nihilističen odnos. Vsekakor na takšno moje dojemanje niso vplivale številne zarotniške teorije, ki jim, kolikor je to časovno mogoče, prav tako sledim. Dvome in iskanje kompetentnih odgovorov drugje je spodbudila vrsta nelogičnih vladinih in zdravstvenih ukrepov, predvsem pa pojasnila epidemioloških izvedencev, ki so ves čas dokazovali, da o virusu in bolezni dosti ne vedo, ampak se šele učijo. In to hudičevo počasi, če smem pripomniti.  

Glede koronavirusne epidemije ne moremo reči, da v njej ni nič zarotniškega.

Sl.vir:VemontHumanities

Kako le naj verjamem uradnim pojasnilom, ko pa ta temeljijo predvsem na ugibanjih, in če bi koga resnično lahko poimenovali za zarotnike, so to na prvem mestu vlade z njihovimi strokovnimi štabi. Saj vem, kako težko je, ko prvič usekaš mimo, vendar se s tem zapletanje v nesmiselno odzivanje in izkrivljeno dojemanje le še okrepi, če napake nemudoma ne priznaš. Trenutno nas pod maskami ne držijo zato, ker bi bilo to neizogibno potrebno, ampak, ker želijo dati neki vzvišeni, resen pomen, lastnim nesmislom. Koga le imajo za norca, ko nam pridigajo o hudi nalezljivosti in težkih posledicah epidemije, ob tem pa vidno, čeprav dramaturško zadržano, sproščajo vezi znotraj družbe. 

Globoko sem prepričan, da me kirurška maska, ki jo uporabljam za vpade v zaprte javne prostore, ščiti ravno toliko pred virusi, kot če bi si položil na usta prst v znak tišine. Aerosoli so v zraku, maska pa z njimi nabita in prej ali slej SARS-CoV-2 konča na nasprotni strani, v ustih, nosu, da o nezaščiteni očesni sluznici sploh ne govorimo. Vzemimo samo primer razkužil, s katerimi natiramo roke ob vstopu v trgovine, potem pa z njimi obračamo in šarimo po različnem blagu. Zaščitni učinki, če sploh, so kratkotrajni, in to bolj, kot si lahko mislimo. Če vemo, da ukrep uporablja le vsak peti, ali še manj, potem je verjetnost, da se bomo okužbi izognili, dejansko izredno majhna. 

Virusov ne vidimo in jih ni mogoče pobijati s kladivom ali odplakovati z vodo. Največkrat že rahlo, neznatno poškodovana koža omogoči njihov vstop in stik z beljakovinami, ki jim pomagajo, da se naselijo v naših celicah in uspešno razmnožujejo. Merijo namreč pičlih 0,02 do 0,3 µm(1)  in so približno stokrat manjši od bakterij. Le čemu mislite, da ljudje, ki se resno srečujejo z njimi, v laboratorijih, na infekcijskih klinikah, na epidemioloških žariščih, uporabljajo vso tisto vesoljsko opremo z lastnim dihalnim izvorom, ki preprečuje kakršenkoli, neposredni telesni stik z zunanjim okoljem? S celuloznimi gazami, obraznimi maskami iz blaga in umetnih vlaken ali kar običajnih rut in šalov, skozi katere zanesljivo prodirajo celo manjši prašni delci, smo bolj podobni karikaturi nostalgičnega Don Kihota, ki z zarjavelim mečem naskakuje mlin na veter, kot čemu bolj učinkovitemu. 

Ogrožen, še posebej prestrašen človek o takšnih malenkostih seveda ne razmišlja. Zanj je virus namreč ogromna pošast, ki se ga da nabosti na sulico in utopiti v razkužilu. Prav na takšno, površno, napihnjeno dojemanje računajo populistični voditelji, ki se nam, čeprav nimajo pojma in stroke ne poslušajo, prikazujejo kot nacionalni rešitelji. 

Če se hočemo dejansko zaščititi pred virusno grožnjo, potem moramo zlesti pod stekleni zvon ali v vesoljski kapsuli zapustiti Zemljo. Popolno se moramo izolirati od okolja in prekiniti vse stike z njim, z ozračjem, površjem. Je pa prav, da vemo, da bomo verjetno v nekaj dneh podlegli, ko se bomo po daljšem času želeli vrniti v običajno življenje. Odvisno pač o našega imunskega sistema in njegovega spomina, da prepozna grožnje in se nanje pravilno odzove. Imunost, podobno kot telo, zahteva, da jo urimo, nenehno preizkušamo, da ostane gibčna in odzivna. No, s karantenami in fizično distanco med ljudmi, mi delamo ravno nekaj nasprotnega. Pravzaprav postajamo manj odporni in veliko bolj dovzetni za vdore in razdore mikrobov in virusov v telesu. Upamo lahko le, da nas bližajoča zima, ko moramo telesno odpornost znova okrepiti, ne bo udarila preveč. 

Če nas že obrazne maske učinkovito ščitijo pred virusi, čemu le
je potrebna takšna oprema za delo z njimi?  

Sl.vir: TheNewYorkTimes

     Ne glede na vse, na izjemno nalezljivost, težko obolevnost in umiranje zaradi hipoksije(2), čeprav je takšnih primerov malo glede na populacijo in še ti so večinoma povezani z drugimi hudimi boleznimi, ki so že same po sebi usodne, šolske ustanove na široko odpirajo duri. V življenje ponovno vračajo najbolj žive generacije. V življenje vračajo mladost, ki ji ne morejo zamejiti gibanja in jo pustiti pred vrati domov, da bi slučajno morebitne okužbe ne prenesli na starejše, s katerimi sobivajo. To široko reko okužb pa mislijo zajeziti s celuloznimi maskami. Kakšna naivnost oziroma prepričanje, da je naivno prebivalstvo.

     Je virus popustil, kot je napovedoval nobelovec Montagnier, ki je skupaj biomatematikom Jean-Claude Perez preiskal RNK v virusnem genomu in ugotovil, da so v njem prisotni eksogenomni informacijski elementi HIV1 in HIV2, ki tja naravno ne sodijo ali pa so vlade in njihovi zdravniški štabi, ki so najbolj odgovorni za širjenje covid panike, končno obvladali virus in njegovo širjenje? No, ker v to drugo ne morem verjeti, ker tudi ostalih dokazov, da so ukrepali razumsko in smiselno, preprosto ni, nam ostaja le že Montagniereva teorija, da je virus umetna laboratorijska tvorba, ki jo bo narava, ker takšnega vsiljenega spajanja molekul ne dovoli, uničila sama po sebi. 

O šibkem drugem valu, ki še zdaleč ni tako smrtonosen kot prvi, se lahko prepričamo sami. In čeprav gre za nekaj, nam vsem na očeh, se vladini Don Kihoti in njihovi strokovni štabi še kar obnašajo, kot da imajo pred sabo krvoločnega večglavega zmaja, ki mu nikakor ne morejo posekati vseh glav, ker iz vsakega prerezanega vratu vedno zrasejo tri nove. Preprosto lahko rečemo, da živimo v nekakšni sodobni bajki, kjer se z vsemi močmi spopadajo s "temnimi" silami, ki dvomijo o dobronamernosti ločevanja ljudi in nošenje obraznih mask. 

Preveč resnice je v zraku in ta je virulentna bolj od vseh virusov. Politiki poskušajo prikriti
 zaroto multimilijonarjev proti ljudem.                                                                    Sl.vir: EuroNews

"V Evropi postaja Covid-19 manj smrtonosen, čeprav ne vemo, zakaj," je 24 avgusta zapisal Adam Vaughan v NewScientist. To je imel v mislih tudi avstrijski kancler Sebastian Kurz, ko je štiri dni kasneje v nagovoru državljanom izjavil, da spet vidijo luč na koncu predora: "Kriza zaradi koronavirusne epidemije se počasi končuje, čeprav nas morda jeseni in pozimi še čaka novo težko obdobje." Kurz pravi, da je precej verjetno, da se bodo ljudje naslednje poletje že vrnili v normalnost, ki so jo bili vajeni. Kriza bo verjetno krajša, kot so sprva napovedovali številni strokovnjaki, je prepričan. 

Če poslušamo in spremljamo odzive Macronove "demokratične" Francije in Angeline pragmatične Nemčije, kjer so surovo pretrgali berlinske proteste, ki so vstali proti zatiranju svobodoljubnega človeškega duha in na katerih so neposredno očitali vladi in državnim ustanovam zatohlo epidemično prevaro, kancler Sebastijan neposredno dokazuje, da je mladostni optimizem očitno tista lastnost, ki jo potrebujemo, da stopimo epidemiji dokončno za vrat. Odkrito lahko rečemo, da je o virusu in bolezni COVID-19 več neznank kot odgovorjenih vprašanj. Verjetno, ker gre za poskus globalne politične preobrazbe v paternalistične države, ki bodo kos uporom, zaradi vzpostavljanja zaostrenih izkoriščevalskih odnosov v delovnih procesih. Če smo natančnejši, se soočamo z globalno epidemijo pohlepa, virus in bolezen sta zgolj orodji, s katerima želijo streti upornega duha v ljudeh, ki se je v zadnjih letih precej okrepil. Pod izgovorom, da gre za našo varnost, za nesebično skrb za človeka, spreminjajo naš svet v ogromen bazen, po katerem bomo čofotali za potrebe bogatenja drugih. Obnemogle bodo preprosto utopili. Ne dobesedno, ampak v skrbniških programih, kjer bo življenje hitro usihalo prav zaradi pretirane skrbi za zdravje varovancev. Takšnih epizod, kot je ta s covidom, bo še veliko. Izbruhnile bodo po potrebi, ko bosta to želela oblast in bogati establišment, če bomo seveda mirno gledali in dopustili, da nas spreminjajo v človeški odpad.

Navedka:

(1) Mikrometer - enota za merjenje dolžine, ki je enaka eni milijoninki metra; 1/1.000.000 je 10⁻⁶

(2) Hipoksija - pomanjkanje oskrbe s kisikom v tkivih.