Prevzgoja v kužne državljane
Se še spomnite, kako rigorozno se je vlada Janeza Janše lotila uvajanja protiepidemičnih ukrepov? Na vse grlo so kričali, da je Šarčeva ekipa zamudila najbolj občutljivo obdobje za ukrepanje, ki ga bomo posledično občutili vsi. Danes, le nekaj mesecev kasneje, ko pandemična bolezen covid-19 praktično razsaja po vseh kontinentih in domala brez pretiranih ovir prehaja iz države v državo, z rdečimi alarmi odlašajo. Se je unesla bolezen ali politiki, ki so razpihovali njeno nevarnost in okužili prebivalstvo s strahom; namerno, ker je to del načrta globalne kapitalistične preobrazbe ali nenaključno zaradi lastnega paničnega obnašanja?
 |
| Zapovedano življenje pod masko očitno postaja vedenjski slog, ki nas bo podzavestno oddaljeval od soljudi Sl.vir: GlobalTimes |
Kdo zaboga je zapovedal, da SARS-CoV-2 ni več tako hudičevo kužen in bolezen covid-19 ne tako smrtonosno usodna, da so se zrahljali zdravstveni in vladini prijemi. Resnici na ljubo, dobesedno so nas tiščali za vrat in neupravičeno pretvarjali naša življenja v pekel. Na koga se človek bolj zanaša kot na sočloveka, kadar je v stiski. In prav to vzajemnostno vez so najprej uničili. Nasilno so raztrgali družbo na izolirane celice in mednje vnesli tuje navade občevanja, hkrati pa nenehno poudarjali, kako mar jim je za naše zdravje, naša življenja. Da bi se slučajno prezgodaj ne osvestili, da to, kar počenjajo z nami, delajo izključno zaradi lastnega pohlepa po oblasti in da jim je popolnoma malo mar, če zaradi razbijanja družbenih vezi izgubljamo samozavest kot ljudje.
Velika recesija leta 2008, ki se je začela s padcem globalnega finančnega holdinga Lehman Brothers, je botrovala na tisoče smrti v ZDA, so povedali v Akcijskem načrtu za Covid-19 pri Rockefellerjevem skladu (1). Motnje v zdravstvenem sistemu so prizadele matere in komaj rojene otroke, številni kronični bolniki pa so ostali brez najnujnejše oskrbe. Precejšen življenjski davek so ubrale tudi mentalne travme, alkoholizem, depresija, družinsko nasilje in zlorabe, ki so nastopile kot posledica izgube dela in pomanjkanja socialnih stikov. Recesija je torej nezdrava in kužna že sama po sebi, če pa jo sprožimo z epidemijo, kar se trenutno dogaja, pa toliko bolj.
Sedanja globalna recesija, prizadela je predvsem gospodarstvo in ljudi, odvisne od velikih gospodarskih družb, medtem ko so slednje, še posebej mednarodne korporacije, same ali s pomočjo držav, uspešno amortizirale izgubo. Njihovi finančni holdingi so z manipuliranjem borznega dogajanja vknjižili celo znatne dobičke, epidemija sama pa je spodbudila tudi bujno rast delnic tehnoloških in farmacevtskih družb, ki s tem dejansko postajajo zmagovalci koronavirusne panike, koronovanja. Vrednost delnic Amazon.com je tako zrasla za 49,3 %, Tesle za 158,1 % in Moderne, poznana je predvsem po raziskovanju in pripravi cepiva proti virusu SARS-CoV-2, kar za 228,3 %.
 |
| Delovanje v obdobju pandemije terja določeno gospodarsko prilagajanje potrebam prebivalstva v izolaciji. Temu sledijo tudi delniški trgi. |
Svet oziroma bolje rečeno kapital je doživel svoj veliki prestop, transcendenco. Na stran bogatih je tudi zares spravil pretežni del premoženja in v roke poprijel vajeti odločanja. Ja, res ne bo nič več, kot je bilo. Še nekoliko bolj revni se bomo plazili za delovnimi mesti in bistveno bolj iztrošeni bomo cepali kot muhe ter postajali odvisni od zdravstva in državnih pomoči. Zaposlitev na domu, ki je za mnoge pomenila začetno olajšanje, v bistvu postaja nov, izjemno močen stresni dejavnik. V avtomobilski korporaciji PSA že preračunavajo, koliko bodo zaslužili in prihranili s prodajo poslovnih prostorov in znižanjem vzdrževalnih stroškov zanje. Z delom od doma pa bo postal bistveno bolj dinamičen tudi pogodbeni odnos med družbo in delavcem. Novodobni uslužbenci bodo vsekakor nekaj prihranili na času in pri prevozninah, zato pa bo njihovo delo spremljano preko nadzornih programov, ki bodo merili tudi njihovo poslovno učinkovitost. Ko bo iz ribnika iztekla voda, bodo ribe ostale na suhem, verjetno pa tudi uslužbenci v domačih haljah in z natikači na nogah.
Če smo do sedaj verjeli, da lahko ubežimo nadzoru poklicnega dela vsaj za domačimi stenami, se z epidemijo to spreminja. Ne le, da nas bosta prižgani računalnik in ribnik, iz katerega izteka voda, nenehno opozarjala na nedokončano delo, ampak se bomo velikokrat popolnoma prostovoljno odrekli druženju zaradi dela, ki nas čaka za domačo mizo in počasi lezli v prostovoljno izolacijo. Zunanji svet, strašljiv, kot je, bomo bolj ali manj dojemali preko medijev in delodajalčevih sporočil: "Imate pošto!"
 |
| Delniški index Nasdaq je v povprečju zrasel za 12,1 % |
Glede na informacije, ki jih imam, se sindikati in druge zaščitniške delavske organizacije še vedno ne zavedajo sprememb, ki bodo med drugim sprožile tudi usip med članstvom. Ne dojamejo, da življenja preprosto ni več mogoče deliti na delo in bivanje in da njihova zaščitniška funkcija postaja vedno bolj internacionalnega značaja. Tokrat se bodo morali ponudniki dela (delojemalci) res povezovati na internacionalnih ravneh in rdeča zastava s pozivom, naj se proletarci vseh dežel združijo, znova, če ne šele prav ta trenutek, postaja aktualna. Namreč, korporacijam, ki delujejo na globalni ravni, se ni mogoče postaviti po robu z organizacijami na lokalni.
Pravzaprav se nekaj takega že vsaj četrt stoletja tudi dogaja. Gibanje pa usmerjajo številne nevladne organizacije, okoljske in druge, ki se borijo za priznavanje in varovanje človekovih pravic. Delujejo na stališču modus vivendi, a odnos, ki pomeni sožitje, predstavlja povezovalnega duha ter zavedanje o problemih kot globalnih, se prenaša tudi na vse druge, tudi lokalne ravni. Recimo, neko gledališče zatiranih, v katerem igra eno izmed pomembnih vlog protestnik Jaša Jenull, je prav to: glas, ki kliče izginulo in potuhnjeno ljudstvo nazaj na ulice, da ljudje zaznajo in občutijo, kako povezano je vse med seboj; da skupnih težav ni mogoče obravnavati in reševati ločeno, po področjih.
Delo in bivanje sta preveč povezana, da bi ju obravnavali na celičnem nivoju, kar seveda pričakujejo in želijo zagovorniki neoliberalizma. In če se seveda predstavniki kapitala zavedajo prednosti povezovanja in delovanja na globalni ravni, čemu bi se jih ne tudi ostali ljudje? Preprosto, moj indijski, kitajski, vietnamski, brazilski ali severno ameriški sodelavec ima podobne potrebe, čeprav ne vedno tudi pravic, po spoštovanju, delu in življenju v solidnih bivalnih razmerah. Prav ta razkorak med potrebami in možnostmi ga spreminja v mojo konkurenco, v podstandard, s pomočjo katerega bodo zlomili tudi mene. Zato je povezovanje na mednarodni ravni tako hudičevo pomembno.
Ali bomo ostali ljudje ali pa postali zgolj stvari, ki jih bodo poljubno prekladali, zapirali, ločevali in ubijali, kot si bodo to želeli, je odvisno predvsem od nas. Zato nikakor ne smemo dovoliti, da postane nekakšno obnašanje okuženih vzorec osebnega in družbenega delovanja. Prav to namreč pričakujejo od nas. Da kot celota postanemo šibki, kot posamezniki pa presneto ranljivi.
Navedek:
(1) National Covid-19 Testing Action Plan. Pragmatic steps to reopen our workplaces and our communities. The Rockefeller Foundation, april 21. 2020.
Komentarji
Objavite komentar