Psi lajajo, karavana za rešetkami

 Center za tujce na Otoku pri Postojni se očitno preobraža v pravo koncentracijsko taborišče. Ne zato, ker to trdijo nekateri mediji ali protestniki pred njegovimi vrati, temveč, ker ljudi brez obsodb in zločinov držijo pod pendreki in pasjim laježem. Zvočna scena, posneta na skrivaj ob dogodku, ob samomoru enega izmed zaprtih namreč na moč spominja na prihod živinskih vagonov v Auschwitz, ki jih je poleg mrkih stražarjev spremljal predvsem lajež podivjanih psov. 

V središču pravičniške Evrope, hlastanje za zrakom in svobodo
Sl.vir: MMC

        Nenavadno, sredi Evrope, ki sebe tako rada predstavlja za združbo svobodnih, nastaja pravo koncentracijsko taborišče, v katerem se z močjo znašajo nad zajetimi, protipravno zaprtimi. Da gre očitno za pravo leglo nasilja in nezakonitosti pove že to, da novinarjem in predstavnikom nevladnih organizacij ne dovolijo obiska notranjosti zamreženih stavb. Tudi drugih poročil o stanju in odnosih znotraj nekdanje vojašnice ni. Tako da upravičeno lahko govorimo o brezpravnem vakuumu, kakršnega si privoščijo s tajnimi zapori po svetu le še ZDA. 

Če zapisano ne drži, bo treba ustanovo odpreti in dovoliti vpogled vanjo, nevladnim organizacijam, ki se ukvarjajo z migranti, jim nudijo pomoč, pa omogočiti, da bodo s priprtimi imeli redne stike. Toda v trenutnem režimu, ko janšistična soldateska prekriva celo umetniške spominske poslikave, se bodo temu verjetno postavili po robu. Tudi ostale ustanove, recimo varuh človekovih pravic, Peter Svetina, od dogajanja za mrežo nekdanje vojašnice obrača glavo proč. Brezimni ljudje tam notri, njihova edina krivda je, da so vztrajni pohodniki v okrilje tako opevane demokracije, ostajajo brez vsakršne opore; izgubljeni med z apnom pobeljenimi zidovi in ujeti v mreže rasističnega, če ne kar ljudomrznega pajka. 

Borut in Tina, protestniška grožnja
janšistični državi 

    
        Očitno se ne zavedamo tveganosti nečloveškega ravnanja z ljudmi drugačnih kultur in pogledov. Očitno se ne zavedamo, kakšne občutke v človeku obudi ali sprožijo ponižanje, zanemarjanje in odrekanje osnovnih človekovih pravic. Na ljudi iz vojaško uničenih držav, ranjenih avtohtonih kultur, gledamo kot na potencialne teroriste, na nekoga, ki nima pravice zahtevati kolikor toliko varnega, človeka vredno življenje. Imamo jih za človeški odpad, morebitno grožnjo za naše običaje, ob tem pa pozabljamo, da smo del vojaške koalicije, ki je tudi z našo podporo, pahnila ljudi v dolgotrajno bedo in negotovost. Pozabljamo, da smo bili prav mi sami tisti, ki smo se jim predstavili za bogove, kateri lahko kultivirajo njihov svet. Pozabljamo, da smo jih neposredno nagovorili in usmerili k sebi, čeprav z gromom, ognjem in po cesti tlakovani s trupli. Ja, dobesedno pozabljamo, da smo prav mi vzgojitelji njihovega radikalizma. In koncentracijsko taborišče pri Postojni vsekakor sodi med takšne primere. 

        Ne nazadnje, kdo pravi, da se kmalu sami ne bomo znašli v vrtincih človeškega razvrednotenja. Kdor tako dela z brezimnimi ljudmi, tudi pred lastnimi ne bo imel nekega rešpekta. Pa mar tega ne opažamo že sedaj, in to domala na vsakem koraku. Mar ne vidimo, da smo dobili nad sabo pokroviteljsko državo, ki se vedno bolj zažira v življenjske pore osebnih občutkov. Na njenih vodilnih položajih preprosto pozabljajo, da so dolžni poskrbeti zgolj za okolje, v katerem se bomo bomo lahko kar najbolj uspešno sami udejanjili.  

Pomoč je vsekakor dobrodošla, vendar vedno le kot pomoč, ne pa kot modus operandi, ko nam hkrati še predpisujejo, kako se moramo obnašati, biti hvaležni in se odreči lastni subjektiviteti v korist "dobrohotnega" dobrotnika. Da imamo opravka s pošastjo, ki se načrtno polašča naših občutkov in poskuša predrugačiti vrednostni sistem, kažejo prav primeri turističnih bonov, nadomestil za skrajšan delovni čas, čakanje na delo in enkratne pomoči. Čeprav gre za pomoč v slogu Micke Kovačeve, pila nič plačala, se bahajo, kot da gre za njihov denar, ne najeti, ki ga bomo praktično vračali vsi. Tudi nacizem in fašizem sta ljudem dala delo, sredstva za preživetje ter obete, četudi so jih kasneje pokopali s krstami vred. Mnogo krst je bilo, hudičevo mnogo serijsko izdelanih lesenih zabojev, v katerih so končali začetni upi.

Imamo težave z brezobzirno oblastjo? Ne, sploh ne, temveč s posamezniki, ki so sebe razglasili za oblast in se sedaj dejansko obnašajo kot vsemogočni vsevedi, dasiravno mimogrede izgubijo 80.000 državljanov na sosednji Hrvaški, iz pandemije pa poskušajo na vsak način izsiliti čim več zase, in tega niti ne skrivajo. 

Janšistična sorazmernost: izurjeni, oklepljeni, oboroženi proti golorokim

Človek je človek in to ne glede na barvo kože, prepričanje, spol, videz, sposobnosti in drugačnosti, ki ga določajo glede na druge. Je projekt subjektivnega udejanjenja in vsako drugo razumljenje, še posebej če izhaja iz predsodkov in občutka večvrednosti, je diskriminatorno in sprevrženo. Kdo pravi, da nekoga, ki ga moti barva kože, narodnost, ne bo že jutri motilo kaj drugega; recimo da ne misli kot on, da se noče podrejati, vzpostavlja lasten življenjski vzorec, se oblači nenavadno ali se samo dopade dekletu/fantu, za katerim pogledujemo. Odklon proti razčlovečenju pogosto vzide iz našega nezadovoljstva in vedno nas moti drugačnost, pa tudi podobnost z nami. Krivdo za lastno mizernost največkrat projiciramo na druge in tujci so še kako pripravni za vlogo grešnih kozlov. Lastnosti drugih so zgolj izgovor, moralno opravičilo, da si lahko daš duška in nevoljo streseš nad šibkejšim, obračunaš z njim, ga kaznuješ, zatiraš. In nekaj takšnega se verjetno dogaja v postojnskem centru za tujce, če seveda ne gre za kakšne posebne, nezakonite, prikrite usmeritve iz samega državnega vrha. 

"V Postojnskem centru za tujce, kjer nekdanja pekarna asociira na krematorij, je zaprtih več sto prosilcev za azil. Nameščeni so v zabojnike brez oken znotraj večje industrijske hale. Za sto zapornikov sta na voljo le dve stranišči. Higienske razmere so nevzdržne in ujetniki nimajo primerne zdravstvene oskrbe. Hrano jim delijo skozi rešetke, stik z zunanjim svetom pa jim preprečuje policija," trdijo pri Levici v pozivu na protest.

Simbolično. Pogled na "krematorij"

        Policija očitke seveda zavrača: "Vsi nastanjeni tujci imajo odločbe ali s sklepom omejeno gibanje. Bivalne razmere so primerne in zmogljivosti centra še zdaleč niso presežene. Prav tako imajo na voljo zdravnika in psihosocialno pomoč." 

Toda, posnetki, ki krožijo po spletu, pripovedujejo drugo zgodbo. O človeku na tleh, ki si je sodil sam. Samotno leži tam in drugim ne dovolijo, da bi mu pomagali. Pasji lajež se trga z rok vodičev kot v filmskih upodobitvah naganjanja ljudi iz živinskih vagonov v Auschwitzu. So prekoračili mejo med človekom in zverjo? Vsekakor niso daleč od nje!

Proti golorokim ljudem so postavili kordon robocopov. Protest miroljubnih, boja neveščih žensk in moških so hoteli spremeniti v poligon izživljanja. Sramotno je bilo namreč poslušati pozdravljanje stoterih grl, ki so se drla v znak podpore protestnikom, ko jim je nekdo sporočil, kaj se dogaja pred taboriščem. Zajete iz jugovzhodnih vetrov so zgnali namreč v en prostor, z grožnjami in pendreki, kot to pač znajo, da bi jih čim bolj odmaknili od oči, da bi njihova dejanja ne postala preveč zgovorna. Janšizem ponovno uveljavlja standarde izbrisanih. O tem ni več nobenega dvoma. Z robocopi poskuša zaviti deželo v molk, jo prekriti s kopreno strahu, da bomo domala neslišno kričali kot tistih sto grl med praznimi stenami zapuščenega skladišča. Tepta se domača pravica, tepta se mednarodno pravo, teptajo se ljudje, ko se skriva resnica pred novinarji in nevladniki. Zdaj vemo, čemu smo jim v napoto!