Koronavirus, recesija razuma, nemoč uma

 Glavno mesto, knjigarna Konzorcij. Ljudem je neprijetno, ko vstopi podeželan in s strahom opazujejo človeka brez obrazne maske. Le ena ženska, ujeta med steklo in steno za hrbtom, je brez nje; prepričana, da jo prozorna pregrada ščiti pred razglašeno kužnostjo. Prodajalec na oddelku pojasni, da nosi masko, ne, ker se boji koronavirusne bolezni, ampak da bi ne škodoval drugim. Podobnega altruističnega žrtvovanja za druge, smo se v zadnjih mesecih naposlušali. Politiki trenutne koalicije so opletali z vzvišenimi besedami, kot da bi se res razdajali za ljudi, za našo varnost, v prid našega zdravja, dokler, dokler … nismo odkrili pravega motiva njihovega nesebičnega predajanja. Hinavci!

Ko nas prepričajo, da smo grožnja za druge.

Sl.vir: Maribor24.si

Nasedli smo nekoliko neobičajni gripi. Virusu, ki je bil že, ko so ga spustili na vuhansko tržnico in morda še kje drugje na svetu, obsojen, da se izpoje prej kot v letu dni. Drugi val, ki smo ga pričakovali nekoliko tesnobno, potrjuje tezo nobelovca Luca Antoine Montagniera, ki jo je izustil na francoski kabelski televiziji CNews, 17. aprila 2020: "Pandemija bo izzvenela sama po sebi čisto naravno zaradi sintetičnega virusnega izvora. Narava ne upošteva nikakršnega molekularnega brkljanja, za to bo odstranila te nenaravne spremembe in četudi do tega ne bo prišlo, se stvari izboljšujejo, čeprav na žalost po mnogih umrlih." 
Čemu so ljudje tako množično umirali in za čim, bo seveda treba šele pojasniti. Besede epidemiologov in zdravnikov, ki so se neposredno ukvarjali z virusom SARS-CoV-2 in boleznijo Covid-19, se namreč križajo, pa tudi nasprotujejo. Le redki so trdili, da so ljudje podlegali izključno koronavirusni bolezni. Večina je izjavljala, da je šlo največkrat za ljudi, ki jih je doletel usodni konec, ker so njihovo zdravje pestile druge težke, neozdravljive tegobe. Pri relativno zdravih osebah, ne glede na leta, hipoksemija ni povzročila zadušitve organizma in krvni strdki niso prekinjali krvnega obtoka. Ljudje so okrevali, večina hitro, drugi so čutili posledice, ki seveda niso nič nenavadnega za pustošenja kateregakoli virusa po organizmu. Ne smemo pa pozabiti tudi mnogih, ki so umrli zaradi napačnega gazdravstvenega pristopa s predihavanjem 

Ulica, ne državni zbor, postaja osrednji prostor za soočanje
in sporočanje interesov.                                    Sl.vir: Wikipedija

Kljub vsemu se še vedno zgolj manjšina zavedala pomembnosti lastnega imunskega sistema pri spopadanju za prostor v svetu, ki si ga delimo skupaj z nešteto mikroorganizmi. Redki so začeli vztrajno preobražati življenjski slog, da bi postali odpornejši. Večina se je odzvala precej pasivno. Ljudje so se zanašali in še vedno se na zdravstvene ukrepe in uradne omejitve, kot da bi jih birokratski zvon dejansko lahko obvaroval pred vdorom organizmov, ki mečejo telo iz zdravega ravnotežja. Težko je reči, je za pasivnost kriva naša lenoba ali vzgojno vsajeno naivno prepričanje, da za naše zdravje lahko poskrbi kdo drug? Mogoče uradniški ukrep prostorske distance, izločitev iz bivalnega okolja, zdravilni napitek, tableta ali celo sporno, nepreizkušeno cepivo. 

        In to maso, hrepenečo po rešitvi, so in še vedno načrtno gnetejo vladina sporočila in mediji v plastično, enovito gmoto; v takšno, ki nekritično širi "edino" resnico o pandemiji in brezpogojno terja, da se jo obrani pred nevarnostjo. Zaroto, ki ji hvala bogu svobodoljubna javnost reže krila na protestih, so razglasili za edino pravo znanost, a hkrati pozabili, da se tudi neznanost bolj ali manj izpoveduje in potrjuje na istih načelih ali vsaj podobnih. Čigava teorija zarote torej drži in katera ni zarotniška, je torej ključno vprašanje, na katerem se razvija javna razprava, katera pa seveda niti najmanj ni povšeči trenutni izvršilni politiki in establišmentu za njo. 

Da je zadeva kolikor toliko napeta in bolezen strašna, skrbijo mediji. Na tej strani opozicije praktično ni. Bolj ali manj vsi trobijo v isti rog, da držijo ljudi v nenehnem pričakovanju slabega. Toda ta ista človeška narava, ki najprej močno naseda in trepeta, prej ali slej postane hudo ravnodušna in že trenutek kasneje celo uporniška. Kot, da bi prenasičenje z enakimi informacijami naveličanje spreminjalo v odpor. Kritična masa precej hitro menja težišče in to je tudi glavni vzrok, da je podpora vladi naenkrat začela upadati, njeni vidni funkcionarji pa hitro drsijo proti dnu lestvice. Tako je, če strategijo gradiš na literarni distopiji, če si prepričan, da ljudskega duha lahko držiš v steklenici z dovolj močnim čepom na vekomaj. Prej ali slej se sproži zehalni sindrom, temu sledita ravnodušnost in potrpljenje, vrsta latentnega malodušja in potem naenkrat zmeda in upor. Zaradi neupoštevanja miselnih procesov, ki so precej podvrženi svobodoljubju, tudi anarhiji, je padel berlinski zid, zgodila se je perestrojka, zjebali so fašizem in nacizem v Evropi, dve očesi istega obraza, umorili Eleno in Nicolaeja Ceausescu, sodili Miloševiću in Mladiću, razbili Jugoslavijo, poskušajo nagnati Lukašenka, in, in po vsej verjetnosti bomo prej ali slej obsojali in kaznovali tudi politike, ki so tako nepripravljeni, prevzetno, a hkrati podcenjujoče do javnosti skočili v bazen s koronavirusom in interesi za njim. 

Skrb, ki poraja upor!

Sl.vir: Siol

Sedaj v državi ni več junaka, ki bi si upal razglasiti epidemijo in ljudi nagnati v izolacijo, v karanteno, kot se je dogajalo pred meseci. Proizvodnja si je nekoliko opomogla, storitve še vedno cepetajo na mestu in večini ljudem je vedno bolj jasno, da dobrine, ki jih obkrožajo, so si jih želeli, trenutno predstavljajo zgolj breme pri tem pehanju za ohranitev osebnega standarda. "Če smo najprej poskušali odbiti okužbo od sebe, je sedaj nastopil trenutek, ko se moramo naučiti živeti z njo," ponavljamo novo mantro. Izrečeno se sliši bolj kot opravičilo za naivnost, čemu le smo po navodilih vlade skakali s pečine v neznano. Strah pred izgubljenim zaslužkom je naenkrat postal močnejši od tveganja, da zboliš. Tako pač delujemo, se odzivamo na materialni svet, ki ga gradi denar. 

        Dobrota in tuja skrb se hitro pozabljata. Tudi zato, ker človek v sebi nima pravega občutka, da bi še komu drugemu iskreno priznaval plemenitost. Sebičnost zmaga vsakič in v vseh pogledih, podeljevanje priznanj pa vedno spremljata prikriti dvom in nelagodje. 

Nikoli ne bomo slišali: "Janez hvaležni smo ti," niti od njegovih, trenutno najbižjih podrepnikov ne. Ko se bodo stvari zaradi recesije razuma začele sesuvati, to se namreč že dogaja, nihče več ne bo hotel biti med podporniki spodletelega režima, pasti z glavnim krivcem za koronovanje. No ja, ideološko zvesti ga bodo še naprej podpirali, skakali pred sodišči in lajali po družbenih omrežjih. Toda slednji tako ali tako nikoli niso šteli. Saj so le lutke na vrvici, ki plešejo, kot jim zaukažejo prsti nad njimi. Dovolj je, da spremljamo njihove gibe, in natančno vemo, kaj se dogaja. Plesali smo eno pomlad in poletje. Že jeseni bodo takti glasbe, ki nas za silo še drži na nogah, prešibki. Kljub temu bo jesen bistveno bolj vroča od milih dopustniških mesecev. Na oslabeli virus se ne bo več mogoče zanašati. Šola vsekakor bo. Spet bo treba kupiti knjige in delovne zvezke. Vprašanja se bodo začela kopičiti, nejevolja krepiti. Le kdo nam je ukradel življenje v samo nekaj mesecih?