Bolni in presrani

Si lahko zamislite starejšega človeka, ki se po 75 letih zbudi v državi s policijsko uro? Rodil naj bi se v svobodi. Vsaj tako so mu govorili. Čeprav je potem domala celo življenje čakal na tisto toplo sonce demokracije. In ravno, ko je začelo prijetno greti, se je znova našel nekdo, ki ga je ujel v temo kot za šalo, med 21. uro zvečer in 6. zjutraj. Našel se je nekdo, ki je imel polna usta sladkobnih besed o državljanski enakopravnosti in učinkovitosti, a se je potlej kaj hitro izkazalo, da prihaja z druge strani polute nekega drugega planeta, kjer domujeta hlad in tema preko celega planetarnega leta. Prišel je z virusom in razsejal bolezen, pred katero trepečemo prestrašeni lahkoverneži ter vroče upamo, da se nas narava usmili. 

Strah je opustošil ulice in urbana arhitektura postaja sebi namen.

Sl.vir: IStock

Jutri se bo sesul zdravstveni sistem, ker ne bo mogoče dobiti tisoč postelj s primerno medicinsko oskrbo, in to v državi, ki ima na voljo 8500 bolnišničnih ležišč. 

" V naslednjih tednih bomo šli skozi naši generaciji nikoli videno in skozi nekaj, na kar nas ni mogel nihče pripraviti. Čez dva do tri tedne bomo živeli obdobje, ki bo polno nemogočih preprek. Čeprav si želim, da se motim, je statistika v primeru epidemije žal navadno nezmotljiva," je v javnem pismu zapisal generalni direktor UKC Ljubljana Janez Poklukar.

Minister za zdravje, Tomaž Gantar, ki se le redko pojavi na sceni, poziva vlado, da poseže po rigoroznem zapiranju države, da spravi gibanje znotraj nje na najmanjše možno, čeprav niti slučajno ne ve, kako dejansko je razširjen virus. Če se namreč izkaže, da tiči že globoko v nedrih populacije, praktično ni več ukrepa, ki bi ga zadržal na pohodu. O slednjem je prepričan tudi imunolog Tadej Malovrh: 

"S svežimi podatki iz Dubaja, kjer veljajo veliko bolj striktni in nedemokratični ukrepi kot pri nas, lahko to potrdim. Tudi tam se virus širi, kot da ni preventivnih biovarnostnih ukrepov. Vse bolj očitno postaja, da se bo morala populacija ljudi prekužiti na naraven način, da se bo epidemija umirila." 

Ponovno se vračamo na sever, na Švedsko in se sprašujemo, ali je njena koronavirusna zgodba svarilna ali pripoved o uspehu. Razmišljanja epidemiologov o "čredni", kolektivni imunosti, ki so jih brez vsakega občutka povozili državni strategi protivirusnih odborov, se vračajo na sam začetek. O obrambi proti virusu, tako kot o samem virusu, vemo bore malo, a se kljub temu obnašamo, kot da je policijska ura učinkovito sredstvo za vse upore, tudi procese razmnoževanja kužne bolezni. 

Nekaj smo se vseeno naučili! Da je epidemija obdobje strahu, ko norost dobi prosto pot. Vodilne elite po mili volji lahko preskušajo družbeno potrpljenje, ne da bi kakorkoli tvegale, da jih bo kdo resneje ogrozil oziroma poklical na odgovornost. Vedno se najde določeno število presranih državljanov, da nasedejo na takšna ali drugačna pojasnila politikov, ki obetajo odrešitev, v dejanskem primeru ozdravitev. 

S smrtjo se namreč še nismo naučili živeti, in čeprav je del našega vsakdana, smo prepričani, da odhod s tega sveta lahko preložimo. Ne verjamemo v absolutno, nujno in neizbežno, ampak v naključja, da se je naravnim procesom mogoče izogniti, jih spremeniti. Pa ne gre za usodo. Fatalizem je stvar vere, ne naravnih procesov, medtem ko zdravje in bolezen sodita med slednje. Človeka vedno lahko rešimo, čeprav nas včasih pokoplje že malenkost. A virus SARS-CoV-2, ki bojda povzroča bolezen COVID-19 praviloma ni smrtonosen. Največkrat ni usoden, kot kažejo številni primeri. Recimo, trenutno imamo v Sloveniji zabeleženih 10.136 aktivnih primerov(1), od tega je v bolnišnicah 356 obolelih za covidom oziroma 3,51 odstotkov od registrirano okuženih. Če podatke primerjamo z zgodnejšimi v oktobru, bomo videli, da z naraščanjem števila okuženih pada odstotek tistih, ki potrebujejo bolnišnično zdravljenje. Glede na število trenutno okuženih pa se znižuje tudi število umrlih. Seveda ne želim posegati v osebna prepričanja in predlagam, da se vsak sam pozabava s statistiko, ki iz meseca v mesec postaja vedno bolj zgovorna, in z njenimi trendi. 

Tesnoba postaja sestavni del življenja, ki nam ga
odrejajo panične vlade z ukrepi iz 14. stoletja.

Sl.vir: Anadolu Agency

Z vsakim dnem policijske ure postaja vedno bolj jasno, da se domača in večina drugih vlad spopada z nekakšno minorno okužbo in boleznijo, ki ni dosti drugačna od gripe in njene usodne strukture. Podobno razmišlja tudi specialist interne medicine in paliativne oskrbe v Splošni bolnišnici Franca Derganca v Novi Gorici dr. Matjaž Figelj(2):

"Oskrba bolnikov s covidom 19 je zelo podobna oskrbi bolnikov z drugimi boleznimi. Ne trdim, da je to enostavno, ogromno znanja, izkušenj je potrebnih za to." Prepričan je, da pri covidu ne gre za nič novega in nič problematičnega. "Tudi za veliko drugih bolezni nimamo zdravila in pač lahko ponudimo le podporne ukrepe," je dodal(3). 

Kljub nasprotnim mnenjem in celo peticiji, ki jo je podpisalo blizu 8.000 zdravnikov in zdravstvenih delavcev širom sveta proti zaporam in zatrtju delovanja družbe; ponavljam, ne par ali ducat, ampak domala 8.000; politični voditelji in izbrano medicinsko osebje po njihovi volji, neutrudno gonijo svoje. Projekcije utemeljujejo na strahu, ker je dokazano najboljši prijem, da vznemiriš negotovo javnost, da ti začne slepo verjeti. Egoistični človeški značaj je namreč pripravljen storiti marsikaj težkega, se odpovedati marsičemu, kadar začuti da mu gre za nohte. "Za življenje gre," trdijo. "Mogoče ne vaša, temveč za življenja vaših bližnjih, sosedov, staršev, otrok, prijaznega starčka in mamce, ki si sama pridelujeta najbolj nujno za življenje na koncu ulice."

In res, za življenja gre! A tokrat očitno bistveno bolj, kot kadar teče po običajni poti. Strah ne slabi zgolj imunskega sistema, kot trdi dr. Figelj, ampak izpridi tudi razum, da ni več zmožen zaznavati vsakdanjosti po vsakdanje. Politiki torej udrihajo z nami proti nam samim. Covida se moramo bati, zapovedujejo. Je groza, ki je ne privoščijo nikomur. Mediji, neodvisni in omreženi, obsedeni in plačani, seveda sledijo omenjeni paradigmi ter razpihujejo okrnjeno domišljijo v glavah vseh, ki jih spremljajo. Pretežno objavljajo težke, ranljive zgodbe, čeprav so bolj izjema kot pravilo. Težkih primerov obolelosti je malo, vsekakor premalo, da bi lahko potegnili premočrtno sled od bolezni do groba. Kljub temu je svet dobesedno ponorel. To še najbolje pokaže nogomet, ki ga igrajo brez gledalcev. Žoga seveda leti kot prej, od gola do gola, s kota v kot, vendar nenehno v avtu izgubljenega občutka. 

Epidemija po naročilu, da prikrije slabosti koruptne in
nesposobne politike ter predragega in slabo
organiziranega zdravstva.     

Sl.vir: MedCycle

V tej igri nezmotljivih naključij niti najmanj ni več pomembno, kdo je koga nategnil. Kitajci svet ali svet Kitajce oziroma politiki volivce. Tudi če so Kitajci imeli kakšne namene z virusom, je trenutna evforija koronovanja krepko presegla prvotne načrte. Tisti razumnejši opažajo, da gre očitno le za številne reprize reševanja vojakov Ryanov. Izgubljenih politikov, ki so desetletja brili norca iz ljudi pod parolo globalizacije. Vztrajno gradili "boljši svet", dokler izgubljena delovna mesta, prekarnost in vedno slabše javne storitve niso postale očitne. Ja, gospodarske krivulje se obračajo navzdol. Zadnja leta se je veliko razpravljalo o učeči, digitalni, informacijski in okoljsko osveščeni družbi. Na žalost, le razpravljalo. Politiki skupaj z gospodarstveniki nikakor niso uspeli prestopiti praga v preobrazbo, ki so nam jo vsem tako živopisno slikali. Obtičali so, in mi z njimi, ne na sredini, ampak na samem začetku. Pohlep najbogatejšega odstotka namreč ne dovoli, da bi se pravila igre spreminjala in covid-19 se je kot nalašč pojavil zadnji trenutek, preden bi javnost začela množično prevračati smetnjake ter zažigati avtomobile v prenaseljenih zahodnih metropolah. Za padanje življenjskega standarda je tako kriva epidemija, ne desetletja izkoriščanja in napihovanja trgov.

Ja, zbudili smo se v policijski uri in verjemite mi, da ta trenutek nihče v vladi ne ve, kako povrniti stvari v normalno stanje. Potrebovali so epidemijo, da prekrijejo propadanje občega standarda in povečanje preživetvenih tveganj. Države, kot so Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo, naenkrat ne potrebujejo več nabavnih trgov v daljni Aziji in zanimivo, tudi tistih ne v svoji neposredni bližini. Spopad s korono za zdaj to resnico še uspešno skriva. Že jutri, če si ne bodo izmislili še kakšnega vala oziroma bodo poleg otrok spregledali tudi njihovi togi starši, zna diamantno rezilo resnice zarezati v otrdele buče. Cesar je znova nag, bodo kričali, medtem ko bodo politiki nanj vlekli različne cape, da bi skrili to očitno najbolj sramotno resnico. Naenkrat bo obilo denarja kot besna reka pljusknilo v jezove, a kaj, ko se turbine ne bodo vrtele. Sledilo bo razočaranje, sledilo bo razvrednotenje, sledilo bo obubožanje. Takrat bodo očitno tudi najbolj pravoverni, ki so brezpogojno sledili tuzemnim bogovom, dojeli, da je pravzaprav res šlo za epidemijo, vendar okužbo razuma z nekritičnostjo.

Navedki:

(1) Podatki sledilnika za COVID-19, 22. oktobra 2020. Spl. str.: https://covid-19.sledilnik.org/sl/stats

(2) Pogovor Marcela Štefančiča z Matjažem Figljem. Studio City. TV Slovenija. 12. 0ktobra 2020

(3) Povzeto po članku v Slovenskih novicah. Matjaž Figelj: Korona je minorni zdravstveni problem. 15. oktobra 2020. Spl. str.: https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/zdravnik-matjaz-figelj-korona-je-minoren-zdravstveni-problem-359970?fbclid=IwAR3t_mXHpsgBnRJszHC4qlZ3PXKJHvwEwBT5RPdEahY_QNY9Ua3XCWBAEv0