Ponovni zagon

    Pravzaprav sploh ne gre za epidemijo. Virus SARS-CoV-2 in bolezen s tisočerimi simptomi in trapastim imenom. covid-19, ki še najbolj spominja na gripo, sta zgolj sredstvi, s katerima globalna središča moči želijo obvladati mednarodno trgovino. Glavna cilja vsega tega koronovanja sta sesutje lokalnih trgov ter koncentracija kapitala v rokah priviligirane manjšine. In priznati moramo, da so vse vlade, brez izjem, odlično opravile oziroma še opravljajo posredniško vlogo pri vsiljevanju korporacijskih vplivov na krčenje življenja in omejevanje pravic. 

Postepidemično blagostanje za velike korporacije, medtem ko se bodo lokalni trgi še
dolgo pobirali.                                                           Sl.vir: ZhejiangJianggongAutomayionEquipmentCoLtd

    Ključno vprašanje, ki se poraja v obdobju "velikega reseta", je, ali bomo skrb za svojo prihodnost osredotočili na življenje na Zemlji ali na kolonizacijo vesolja. V prvem primeru nas je bistveno preveč, v drugem krepko premalo. Torej, če se bomo usmerili k matičnemu planetu, se bomo nesporno soočili s krizo pomanjkanja virov. Zemlja preprosto ne more preživeti sedem in pol ali celo osem, morda devet milijard ljudi, ne da bi jo pognali v katastrofalno uničenje. Pravijo, da sta dve do tri milijardi prebivalcev še tista znosna meja, ko civilizacije lahko načrtujejo razcvet in nudijo ljudem primerno blagostanje brez pomanjkanja. Mogoče nas res ne bo izdalo ozračje in taleča vodovja ne bodo poplavila priobalnega pasu, ampak primerne vode za uživanje, pridelavo in pripravo hrane, bo vedno manj. In voda je ključna za naš obstoj. Veliko bolj od računalnikov, pametnih telefon in storitvenih robotov. Praktično se niti ne zavedamo, kako pomembna je čista in z rudninami oplemenitena tekočina za notranje telesne procese, za prebavo in presnovo. Naše življenjske funkcije so precej bolj odvisne od pitne vode kot pa od proticovidnih cepiv, čeprav jetra in drugi notranji organi propadajo zaradi neustreznosti obojega. 

    Lahko se le čudimo, koliko prenesejo naša telesa, kako odlično se je človeštvo v kratkem evolucijskem obdobju prilagodilo življenju v strupenem okolju in samim strupom. V zadnjem času prav številna proticovidna cepiva to izdatno potrjujejo. Kaj vse lahko sprejmejo človeški organizmi, preden odpove njihov notranji ustroj in se zrušijo pod težo snovi, ki naj bi v bistvu vzpostavile ter vzdrževale homeostazo? No, tistih akutnih zastrupljanj, ko življenje dobesedno kolapsira v nekaj sekundah, minutah ali urah, je v bistvu malo. Ob pomoči farmacije in zdravstvenih doktrin takšno propadanje lahko traja mesece ali celo leta, tako da na kraju krajev ne moreš obtožiti nikogar za prerani odhod pod rušo. 

Pretesna Zemlja. Kolonizacija vesolja bi rešila vprašanje
našega obstoja.                                    Sl.vir: IndependentAustralia

    Zdravljenje je v bistvu neke vrste verovanje. Mnogi so prepričani, da jim zgolj bele halje in visoko fakultetno znanje povrne dobro počutje in telesno ugodje. Sodobna medicina lahko popravi in odpravi marsikatero somatsko tegobo, vsaj začasno. Trajnejše zdravje pa je še vedno odvisno bolj od filozofskega prepričanja kot mikroskopskega videnja. Ko se znajdeš žejen sredi puščave, se verjetno ne boš zakopal v pesek in poskušal ohranjati vitalne funkcije z njegovo toploto, ampak boš iskal in použil tistega nekaj življenja, ki obstoji tudi v takšnih, neprijaznih pogojih. A prav covid je pokazal, kako globoko smo vendar zakopani v pesek. Do vratu! Kako malo zaupamo sebi in kako globoko verujemo v sistem, ki pa nam drugega kot obilno mere demagogije niti ne more ponuditi. Tako še po poldrugem letu praktično ne vemo, kaj nas je dejansko udarilo in kako se s tem razumsko spopasti. Dokaz, da je družba velika žrtev populistične politike in zmedenih, ne zdravstvenih, ampak za nekatere všečnih ukrepov. 

    Lahko bi rekli, da je epidemija najboljša propaganda za obstoječe vladajoče partije. Stari Grki so očitno dobro vedeli, zakaj morajo zmagovalnega vojskovodjo takoj po triumfu odstaviti, saj bi drugače vojne in sovražnosti trajale v nedogled. Covidna epidemija že dolgo ni več le zdravstveno vprašanje, še manj problem posamične in širše varnosti, temveč politike, ki se igra oblast. Zato lahko z veliko mero gotovosti rečem, da bo kužnost slabela sorazmerno z menjavo političnih garnitur; ne s cepljenjem in zdravljenjem. Ne verjamete? Pomislite samo na velika endemična območja v Afriki, kjer so še vedno prisotne kolera, rumena mrzlica, ebola, virus Zahodnega Nila, hemoragične mrzlice. Tam politiki ne rešujejo zdravstvenih problemov, temveč predvsem lasten standard. Zato se tudi ne ukvarjajo z vsemi temi ukrepi in omejitvami, ki smo jih deležni pri nas, a populacija na črni celini kljub temu hitro narašča. Pri obolelih je smrtnost zaradi covida-19 (Le kaj vse ne uvrščajo sem?) samo za 0,5 odstotkov višja od svetovnega povprečja. In medtem ko je za omenjeno boleznijo baje zbolelo 2,02 % Zemljanov, je v Afriki ta delež bistveno nižji. Zgolj 0,37 %, kljub odsotnosti preventivnih ukrepov in omejitve gibanja. Torej epidemija le ni tako katastrofalna, kot nas dnevno prepričujejo mediji v državah, kjer izdatneje skrbijo za naše zdravje.

Glede na to, kako tragično nam rišejo epidemijo,
bi moralo prebivalstvo Lagosa že izumreti!

Sl.vir: FiskyLarr

    Z ustvarjanjem covida, bolezni tisočerih simptomov, so obolele celotne družbe in ne le posamezniki. Slednjim lahko pomagajo tudi z intubacijami, čeprav zdravniki niso ravno prepričani, da bodo ohranile kakšno življenje. Nasprotno, vedno več je trditev, da gre za strokovno napako, ker dovajani kisik sproži uničujočo oksidacijo pljučnih avreol, medtem ko organi ostajajo kronično nedhranjeni, ker se ne veže v kri. No ja, tu gre dejansko za strokovna, medicinska vprašanja in zdravniki so še vedno med najbolj poklicanimi, da jih tudi rešijo. Popolnoma drugače je z družbo. Smo njen del in bi nas naša usoda, posamična in skupna, še kako morala zanimati. Epidemija namreč ni le povezana s hitrim množenjem kužne bolezni in preprečevanjem njenega širjenja. Je nekaj, kar sproža vrsto stresnih učinkov in pušča globoke psihične rane. Če bi bile spremembe vzorcev delovanja tako preproste, potem bi ljudje pogosteje menjavali življenjske sloge, vsaj tiste, ki vplivajo na bolj zdrav odnos do okolja in sebe. Pa jih? Ne, in zato vsak korenit in predolg poseg v našo strukturo navad in obnašanj, sproži organsko katastrofo. Ni rečeno, da so njene posledice vidne takoj. Običajno jih zaznamo šele čez čas, ko izguba notranjega ravnotežja, sproži bolezenske simptome. In ker alopatska medicina zdravi le te, gre praktično za dosmrtno okvaro našega zdravja. 

    Trenutni vladi in seveda tudi drugim vladam po svetu, ki se že poldrugo leto neučinkovito spopadajo z epidemijo, vsekakor ne moremo očitati njihove pretirane skrbi za reševanje zdravstvenih sistemov. Lahko pa jim oporekamo pomanjkljivo skrb za naše zdravje. Podrejena je bila namreč reševanju zdravstvene organizacije. Se potem sploh lahko čudimo, čemu tako skromni uspehi pri spopadanju z virusom SARS-CoV-2 in z boleznijo s smešnim imenom covid-19? Reševali so zdravstvo in ne zdravje! Slednjega so uničevali s številnimi omejitvami in trganjem družbenega tkiva. Brez njega je človek šibek, izgubljen, razočaran in potlačen; nemotiviran. 

So reševali ljudi ali zdravstveni sistem in ustanove?

Sl.vir: AlJazera

    Seveda družba ne razpade kar tako. Tudi dokaj bolni so še vedno njen kohezivni element; čeprav šibek, a vseeno. Se pa takšen zanemarjeni odnos do posameznikov odraža na njeno vitalnost. Predvsem na njeno kritičnost, ki je nujna, da se sprožijo razvojni mehanizmi. Več melanholičnih, tesnobnih posameznikov, ki so se za preživetje prisiljeni udinjati, k samobitnosti in nacionalni samozavesti ne doprinese prav ničesar. In če je bil to cilj protiepidemičnih ukrepov, je bil dosežen, saj bo minilo najmanj desetletje, da si zaližemo rane v nacionalnem tkivu in se ljudje ponovno naučijo reči ne ter vprašati čemu. Prej bomo samozvane izganjalce virusa in bolezni pregnali iz njihovega političnega udobja, prej se bo zdravljenje začelo in prej bomo znova vzpostavili nacionalno krepost.