Zdravstvena preventiva. Rešitev ali okužba?

Že četrtič je stala v vrsti za slikanje. Vsaki dve leti se je pojavila pred rentgenom. Znova so ji stisnili joške. Da bi zmanjšali negativne učinke sevanja in dobili kar najbolj jasno sliko tkiva, so ji pojasnili. "Medicinska diagnostika ni ravno daleč od srednjeveške inkvizicije," je depresivno pomislila. Kljub temu je pustila, da so jo že četrtič privijali na napravo, ki je drugače delovala precej sodobno. Strah, s katerim so jo okužili, je bil močnejši od lastne intuicije. Verjela je v bolezen in mislila, da ji lahko uteče s pogostimi pregledi. Vsak jo je za trenutek osvobodil zatohlega dvoma, a že mesec po neprijetnem, bolečem preslikavanju z mutagenimi žarki, je ponovno ozavestila tveganje. Ženska je in bolezni lahko ubeži le, če bo sledila navodilom za redno pretipavanje prsi in njihovim slikanjem na odvratni napravi, je bila prepričana do trenutka, ko ji je zdravnica neprizadeto rekla: "Našli smo ga. Drobna, zločesta zrna, več njih, ponazarjajo kalcinacije tukaj." Kazala ji je drobne bele pike v gruči na sliki. "No ja, da bomo prepričani, bo treba opraviti še biopsijo in histološki pregled vzorcev. Pohiteti moramo," je še brezbrižno podkrepila diagnozo in začela vpisovati v računalnik. 

Inkvizicija 21. stoletja, za katero trdijo, da rešuje življenje. Kot da je slednje sploh
mogoče rešiti.                                                                                   Sl.vir: ZdravstveniPortal

    Le kaj lahko pričakuje ženska, ko jo obsedejo demoni preventive in več let vztraja, da iščejo, tipajo po njenem telesu in v njem, da bi končno našli posledice strahu, ki so se zajedle v tkiva in sprožile uničujoče celične spremembe? In kako obraniti moškega pred infarktom, ko pa mu nenehno dopovedujejo, kakšnemu tveganju je izpostavljen, kaj naj naredi in čemu naj se izogne, da ga ne zadene topa bolečina med rebri, ki se žarči v levo roko? Je zdravstvena preventiva pravzaprav tiha obsodba? Večletno sugestibilno klicanje hudiča nadse, da bi se človek zavedal predvsem šibkosti v spopadu za življenje? Verjetno! V zdravstvu bomo le težko našli spodbudne besede. V zatohlih belih ustanovah tičijo predvsem bolezni in medicinarji potem zgodbe o njih raznašajo kot kugo, širijo med ljudi preko predavanj, medijev, socialnih omrežij, svetovanj … 

    Sporočila, čeprav informativna, dobronamerna, se spreminjajo v nasprotja od želenega. Nezavedno v nas sicer dojema njihovo vsebino, ne razume pa, kako dobronamerno lahko spodbudimo s sporočanjem slabih misli, vtisov. Negativno, bolezen, nesrečo, neuspeh, domala vse, kar je vpleteno v besedo strah, prikrije pred zavestnim umom, da olajša bivanje slednjega. Gre za enega najbolj preprostih evolucijskih trikov, da sploh lahko delujemo, se odzivamo na okolico in nas dvomi pretirano ne izčrpajo. 

Le kdo ve, v kakšne blodnje nezavedno pretvarja
sugestije?                                           Sl.vir: VeryWellMind

    Ja, sugestija največkrat ne deluje, kot nam sporoča logika in bolnišnica ter zdravnik še zdaleč nista sinonima za zdravo, kakovostnejše ter brezskrbno življenje. Naše ideje ju vedno povezujejo z boleznijo, bolnimi, s trpljenjem, ne olajšanjem, z nemočjo, ko se moramo prepustiti drugim, da izničijo našo subjektivno naravo. Za subjektivno v nas je popolnoma jasno, da si tega ne želimo, da hočemo uteči onemogočanju naše svobodne volje. A namesto da bi se zavestno odrekli usodi, ki nam jo pripravljajo drugi, bežimo v njen objem. Kot da bi si želeli prav to. Kot da bi si želeli z boleznijo opozoriti na našo nepomembnost, travme, trpljenje, spodbuditi, da bi se bolj zanimali za nas, se več ukvarjali z nami ali da bi ravnanje drugih postalo dobrohotnejše, manj nasilno, pozornejše do naših potreb. In ker nezavedno v nas ni vajeno intrigantskega sobivanja, prebere globlji pomen besed, izrazov, z vsemi okužbami, ki se jih držijo in sproži nasprotno od želenega, a ravno to, k čemur ga nenehno nagovarjamo. Naš klic k rešitvi v bistvu pretvori v dnevno moro, s tem, ko zavestno dopustimo, da drugi razvrednotijo subjektivno v nas. 

    Lance Armstrong(1), sedemkratni zmagovalec Tour de France, mož, ki je pravzaprav podučil svet o zmagoviti strategiji na večetapnih tekmah, in se v vseh pogledih izkazal kot izjemna osebnost, je pred tem lasten spopad z metastaznim rakom na modih, pretvoril v prvi pravi življenjski uspeh. Kot je zapisal v eni izmed svojih knjig, ki jih je posvetil kolesarstvu in spopadu z usodno boleznijo, je raka premagal izključno zato, ker je o lastni bolezni vedel več od svojih zdravnikov. Nikoli ni dovolil, da ga ravrednotijo kot osebnost in podvržejo zdravljenju po njihovem okusu. O vsakem zdravstvenem posegu je moral biti globoko prepričan, da mu bo koristil. Nase namreč ni gledal zgolj kot na bitje v boju za preživetje, ampak kot na prihodnjega kolesarskega zmagovalca, na človeka, ki bo vtisnil pečat sodobnemu kolesarstvu, ko premaga kratkotrajno, minljivo zdravstveno motnjo. 

Lance Armstrong, sedemkratni prvak Toura. Ta presneti
obsedenec z življenjem, je na koncu popustil pred zlovo,
ki jo je gnala čista človeška nevoščljivost.

Sl.vir: GymBeam.s

     Kaj dejansko se največkrat zgodi z nami, ko se odrečemo subjektivnosti, osebnosti oziroma notranjemu jazu in se predamo strelskemu vodu na naše zdravje, nam govorijo mnoge bolnišnične zgodbe. Kovidno obdobje je polno primerov, ko bi lahko rekli, da so v bolnišnicah ljudi slačili iz njihovih kož in jih spreminjali v trupla za poskusno obdelavo. Izidi pri tistih, ki so kljub ubijalski zdravstveni doktrini preživeli, so katastrofalni. Dolgotrajna bolezen, izčrpanost, uničen imunski sistem, nemotiviranost, če že niso bili deležni travm zaradi amputiranih udov, ker so na negibne v posteljah in njihovo potrebo po prekrvaviti udov preprosto pozabili. 

    Tako opevana zdravstvena doktrina je bolj pravniški termin kot znanstveno in strokovno utemeljeno znanje in postopanje, še posebej, ko zdravijo ljudi pred nečim, česar ne poznajo. Zdravstvena doktrina je tudi izgovor, opravičilo, zakaj ljudi med zdravstveno obravnavo prepuščajo trpljenju, namesto da bi čim prej poskrbeli za naše ugodje in udobje. Zdravniki velikokrat ne vedo, kako ukrepati, zato s trpečim poseganjem v paciente dokazujejo, kako se trudijo za njihovo okrevanje. Zdravstvo je nekakšna začarana spirala. Ko vstopiš vanjo te v hipu razosebijo, postaneš medicinski predmet, nekdo, ki nima pojma in mu lastno vedenje le škodi. In potem gre le še navzdol, z vsakim posegom, z vsakim razosebljenjem z vsakim zatiranjem in ubijanjem individualnosti, dokler stvar, pacient, ne izdihne, kjer bi ga pravzaprav morali vrniti v življenje. 

    In nezavedno v nas preprosto sprejme niz napačnih, slabih sugestij, ker je prepričano, da jih vgrajujejo z našim zavestnim privoljenjem. Namesto da bi nas izvleklo, se samo pridruži igri vzorcev in poskuša čim prej pokončati razosebljeno telo, ker praktično več ne služi prvotnemu namenu, ker je le še stvar, lupina, v kateri se je človek stisnil v kot in trepeta od strahu. 

Ko te preobrazijo v truplo brez lastne subjektivitete, še
preden dejansko pride Matilda pote.

Sl.vir: RoyalCollegeofNursing

    Vsekakor bi ne govoril tako, če bi ne imel lastne kovidne izkušnje. Pred njo sem prebral kar nekaj zapisov, kjer sem se podučil, kako lahko elegantno bolezni ubežim ali jo premagam, če se me loti. Kakšen teden prej sem preigraval Peter Wilbergove misli(2) o zdravilni bolezni. Ko se me je bolezen res lotila, sem bil oborožen s prepričanjem, da me bo ta epizoda zgolj okrepila. V štirih dneh so izzveneli simptomi (boleča rebrna mrena, nadležen kašelj, piskanje v sapniku, temperatura …) Vsak dan nekaj, nikoli vsi skupaj …, dokler se me peti dan ni polotila močna utrujenost. Domala štirinajst dni sem izkoriščal blagodejnost spanja in ko sem se dokončno le prebudil iz globokega lenarjenja, sem začutil neverjetno motivacijo. Klic k delu, ustvarjanju, postavljanju ciljev. Zgodilo se je natančno to, kar je poskušal s knjigo povedati Peter Wilberg. Bolezen je postala zdravilo za nedejavnost, v katero sem postopno drsel že nekaj let. Sem eden redkih, ki lahko rečem: "Hvala, kovid!" Sem eden redkih, ki sem se sam prepričal, da dokler se ne pustiš ubiti, pač živiš. 

Navedka:

(1) Lance Armstrong, Sally Jenkins. It's Not About the Bike: My Journey Back to Life. G.P. Putnam's sons, 2000. New York, USA. Izšla je tudi v Sloveniji: Ne gre samo za kolo. Učila, 2005.

(2)  Peter Wilberg. Bolezen je zdravilo. Uvod v življenjsko medecino in življenjsko zdravljenje. Prevod: Dean Rajčić. Založba Sanje, Ljubljana, 2014.