Pacient ali disident

  Zbudilo ga je. Rahla neprijetnost okrog želodca, pod prsnico, v žlički. Počasi se je kljuvanje okrepilo. Bolečina, težko bi jo tako poimenoval, je postala sila neprijetna. Po uri nestrpnega presedanja v fotelju se je oprhal, oblekel, spravil v avto. Neprijetnost se je stopnjevala, a lahko je vozil. V ambulantni urgenci so ga na hitro pretipali, mu zastavili nekaj vprašanj ter ga v nelagodnem stanju poslali z rešilcem v uro oddaljeno kliniko; brez diagnoze, z voznikom in spremljevalko, ki sta imela preveč opravka s sabo, da bi se lahko posvetila medicinskemu primerku v zadnjem delu. Najbolj neprijetni vožnji v življenju je sledilo dolgočasno, živčno trpljenje v prostorih klinične urgence. Priključili so ga na infuzijo in pozabili nanj. Vsi ostali primerki, ki so prihajali na oddelek, so bili nujnejši, pomembnejši. Po treh urah je izvlekel iglo iz roke in odšel proti dolgemu hodniku. Na kraju se je izmučen sesedel na leseno klop in razširil roke po ogrodju. Nekoliko se je usločil in takrat, takrat, se je nekaj pretočilo pod spodnjim desnim rebrom. V trenutku je nastopilo olajšanje. Življenje je ponovno dobilo smisel, obraz barvo, z razkužili nasičen smrdeč bolnišnični zrak, pa ga je pognal proti vratom. 

Vsi bolani, vsi pacienti. Na skupinski molitvi za družinskega zdravnika, življenjskega führerja

"Počasi, gospod! Počasi, le kam ste pohiteli. Kmalu se vam bom posvetil," je vpil za njim plešec v beli halji in otresal s stetoskopom v rokah. Človek je zgolj zamahnil, poslal lik za seboj k vragu in izginil skozi steklena vrata. Prav takrat so na široko zazijala, ga izvrgla v vročino. Poletje se je začelo. 

Mesec kasneje se je sam prebil do diagnoze. Vnetje žolčnika. Ultrazvok, samoplačniški pregled je potrdil kamne v njem. Potem je v knjigi Robba Wolfa prebral, da so ljudje, ki so jim odstranili žolčnik, skoraj zagotovo nediagnosticirani celiakijci, ki imajo kup drugih progresivnih bolezni! 

Tistega dne je črtal žita z jedilnika. Od takrat je minilo domala deset let. Napadi ga niso več metali iz spanca. Vrste v zdravstvenih ustanovah ga niso vznemirjale. Zavedal se je, da si lahko pomaga le sam, če noče postati odslužena stvar v rokah inkvizicijskega zdravstva in nadutih zdravnikov. 

Ko z izsiljeno vožnjo vozijo ljudi v čakalne vrste
na urgenco.

Pred kratkim mi je v roke prišel poziv. Stavka pacientov! "Super," najprej pomislim. "Edini pravi odgovor na prepotentni dohtaraj. Sesuli so zdravstvo, zdaj bi radi podobno naredili še z javnimi financami. Hudičem se nihče ne upa odločno postaviti po robu. Prej ali slej jih nagradijo za polomijo, neučinkovitost. Kot da dejansko nosijo ključ do človeškega zdravstvenega blagostanja v lastnih žepih.  

A, če nekoliko premislimo, kmalu ugotovimo, da se praktično trpljenje začne z njihovim posegom v omenjeno blagostanje. Bolezen ostane znosna do trenutka, ko ostaja pred vrati hipokratnikov. Kadar prestopi prag postane bolnišnična blodnja, brezidentitetno tkivo, ki ga zbadajo, preslikavajo, secirajo, trpinčijo, podobno kot je to počenjala inkvizicija v srednjem veku; ne da bi ozdravila hudičevost v človeku, ampak da bi pripravila telo na odrešitev, zveličanje, za kasnejšo statistično obdelavo. Ja, današnja medicina nas spreminja v podatek, v informacijo. Naše zdravje je zabeleženo v krivuljah, stolpcih, deležih, v povprečni življenjski dobi in delovni zmožnosti.

Zdravstvo je praktično tako vseobsežno, vseprisotno, da niti ne zaznamo, kdaj nas položijo na grmado in zakurijo v čast ene izmed številnih bolezni. Bolezen je postala ključna stvar naše družbe, obsedeno brskanje in sledenje simptomom pa najbolj pomembna družbena dejavnost nasploh. Medicinsko nasilje uokvirja naša življenja od trenutka, ko so porojena. In potem nas z izmaličeno preventivo pestijo do smrti, za katero je dohtaraj najpogosteje odgovoren kar sam. 

Svit preventiva. Kdor išče, bo zagotovo našel!

Življenje v zavetju preventive je očitno najbolj varno, čeprav nihče ne more prepričljivo dokazati, navedbe namreč niso dokazi in prognoze prav tako ne, koliko so vsi ti preventivni programi in pregledi dejansko zmanjšali obolevnost in smrtnost oziroma tveganje za eno in drugo. Preventiva je varno zavetje blefa in nesposobnosti. Namreč prej ali slej se zgodi, da človek oboli, prej ali slej pride do usodnega srčnega udara, kapi ali popuščanja in odpovedovanja organov. In če to odkrijejo neposredno ob dogodku ali jim sam dogodek občasno celo uspe nekoliko odložiti, se trkajo po prsih, kot bi te resnično iztrgali iz objema pohotne Matilde. No, če že do tega pride, gre seveda za sila redke, največkrat naključne primere, ki še zdaleč ne opravičujejo vseobsežne preventive, na kateri temelji zdravstveni totalitarizem. 

Dobra stvar totalitarizmov je seveda, da ti prej ali slej propadejo. Totalitaristični organizaciji so dnevi vedno šteti. Ko se razpad, odmiranje sistema sproži, gre v nepovrat in na ruševinah nekoč vzornih ustanov ter idej vedno vzniknejo plenilske skupine, ki si hočejo prisvojiti nekaj plena. Prav to se trenutno dogaja v našem zdravstvu. Nobena finančna injekcija ga ne ozdravi, vsak evro je le metanje fičnikov v brezno brez dna. Propadajoči sistemi so podobni črnim luknjam. Požirajo vse, kar se znajde v njihovi bližini.

Zdravstvo je praktično začelo razpadati z osamosvojitvijo. Intenzivno se ga je boleča razjeda vseprežemajočega raka lotila, ko je bil prav Keber minister. Ja, prav tisti Keber, ki danes s somišljeniki pri Glasu ljudstva, poziva na pacientsko stavko. Namesto da bi se posvečal zdravju, ko je bil med najbolj poklicanimi v državi, je sistem obremenil s totalitarizmom. Zaradi desetine alkoholikov je udaril po celotni družbi, po vseh naključnih pijancih in veseljakih. S protitobačnim zakonom se je totalitaristična moč zdravstva okrepila, a hkrati so se začele kazati vrzeli v njegovi učinkovitosti in uspešnosti. Ministrastvo je izganjalo cigaretni dim, kadilski užitek, a vrste pred ordinacijami so postajale daljše in daljše. Dokaz več, kako totalitarizem prikriva svoj pravi namen, da mu je pomemben predvsem sistem, ustanove, preko katerih lahko vzpostavi nadzor in dresira ljudstvo. 

Zdravstveni totalitarizem. Ko užitek spremeniš v grožnjo,
izdelek pa v sugestivnega morilca.

Sl.vir: GorenjskiGlas

Danes je zdravstvo ena izmed najbolj pomembnih kariernih cokel. Postavili in odstavili te bodo po njegovih priporočilih. Ti omejili ali celo odvzeli delo oziroma možnosti za njegovo opravljanje. Družba namenja na stotine milijonov za nadzor nad človeškimi telesi, razumom in vedenjem. Po drugi strani pa moramo državljani množično zbirati dobrodelne prispevke, da lahko z njimi omogočimo zdravljenje otrokom z redkimi boleznimi v tujini. Zdravstveni totalitaristični sistem namreč ni naklonjen zdravju, ampak nadzoru!

Doklej še, bo dohtaraj izkoriščal neučinkovito preventivo, za krepitev lastnih privilegijev in sporno služenje državi? Doklej še bomo morali prenašati totalitarno vlogo zdravstvenih ustanov ter zdravniških odločitev o naših neposrednih usodah? Ja, doklej bomo moledovali na telefonih za blagoslovljeno pomoč in telesno blagostanje? Verjetno nas v odrešitev pelje prav trenutni razpad sistema in pohlepno požiranje ostankov. Na trenutni poti, po kateri je krenil beli kramarski voz, bomo hitro spoznali, da zdravniki sicer veliko vedo o bolezni, a bore malo o zdravju. Prenapolnjene urgentne čakalnice bodo marsikoga prepričale, da se večina bolezni pozdravi brez zdravniške pomoči, in marsikateri terminalni bolnik bo preživel leto ali več, ker jim ga ni uspeli ubiti na hitro s kemoterapijo ali močnimi farmacevtskimi pripravki. 

In stavka pacientov? Ne bom se je udeležil! Trupla v pospešenem tempu razpadanja ni več mogoče obuditi. Zdravstveni totalitarizem, ki se je začel s Kebrovim izganjanjem nočnih pivcev s črpalk, dodobra zaostril pa s perverzno protitobačno zakonodajo in protikovidnim ponižanjem in razvrednotenjem človeka in človeštva, razjedajo omejitrve vseobsežnega projekta same. Razpadla sta fašizem in nacizem. Tudi omenjena sta poskušala vzpostaviti človekovo večvrednost na medicinskih temeljih. Propadla sta birokratski komunizem in socializem. Iran in Kitajska se soočata z vedno večjimi notranjimi upori, Savdska Arabija in Emirati pa popuščajo jarem okrog ženskih vratov. ZDA so zavrgle doktrino šoka in prvenstvene Amerike, v Združenem kraljestvu sistem popolnega nadzora nad gibanjem državljanov izgublja zagovornike. Rusija tone vedno bolj globoko v ukrajinskem blatu, Srbija pa postopno ugotavlja, da že dolgo ni več prevladujoča balkanska sila. Totalitaristični sistemi in nadzorovane družbe propadajo, bolje rečeno, izgubljajo boj z lastno trdnostjo in vseprežetostjo, ki ji nobena človeška organizacija ne more biti kos daljši čas. Svobodnjaška bit v vsakem od nas prej ali slej zaneti obči upor znotraj sistema med njegovimi tvornimi silami. Življenje namreč genetsko ni prilagojeno za delovanje po vzorcih in kimavci so vedno le neka začasna prilagoditev. 

Medicina dela, ko zdravnik postane glavni življenjski
kadrovnik.

Nobena bipolarnost ne obstoji drugače kot primerjava, zgolj kot opisno vzporejanje vzorcev. Pacienti na eni, zdravniki na drugi? Pacientstvo ni kultura! Je odnos prevzetnih zdravnikov do ostalih smrtnikov. Pacienti so pravzaprav podrejena, potlačena, ponižana, brezpravna prispodoba človeka, so objektivna stvar brez lastne volje. So množica, vključena v najbolj obsežen človeški preizkus inkvizicijske medicine; so telesa, iz katerih so izrinili osebnost. In stavka pacientov je v vseh pogledih stavka duševnih skopljencev oziroma tistih, ki takšen evnuški sistem zagovarjajo. Jamračev, ki tožijo zaradi predolgih vrst in pomanjkanja zdravstvene pozornosti, namesto da bi se odrekli nekakovostnemu servisu in v pretežni meri sami poskrbeli za lastno zdravje ter počutje. Smrt je v vseh pogledih zaveza z življenjem. Ena izmed najbolj temeljitih in intimnih povezav, preko katere je edina možna preobrazba življenjskih oblik. Inkvizicijska medicina je daleč od omenjenega življenjskega smotra preobrazb. Trga človeka iz okolja, trga človeka iz sebe, da ga lahko podvrže eksperimentom brez prihodnosti. Kako le za vraga nam je uspelo, da smo se hkrati znašli na isti inkvizicijski grmadi?