Quin Shi Huangova nesmrtna pustolovščina se nadaljuje

Najprej je zavladal sedmim kraljestvom in postal prvi kitajski cesar, absolutni vladar, šiba božja, strah in trepet podložnikov, graditelj velikega zidu. Ko je sklical glasnike, učenjake, čarovnike in modrece in jim ukazal, da raziščejo skrivnost minljivosti ter ga blagoslovijo s spoznanjem večnosti, so ga zgolj prestrašeno gledali. Dobro so vedeli, da se dvom plačuje s hladnim udarcem rezila. Sključeni in zadenjsko so zapustili veličastno dvorano. Razleteli so se po deželah, možganili, grozili, rotili, preizkušali, obupavali, ko so iskali sredstvo, način, da premagajo zadnjo grožnjo, ki je visela nad Quin Shi Huangovo zapovedano 10.000 letno vladavino. V igri z večnostjo je zmagovala edino smrt. Druga za drugo so se kotalile glave zaradi cesarjeve nečimrnosti. Propadli so številni poskusi, da se agonija utopi v eliksirju mladosti. Nekega jutra na izteku noči 211 let pred Kristusom je vsemogočni cesar izdihnil, ujet v mreže lastne naivnosti, onemogel od upanja ter številnih prevar. Pri devetinštiridesetih mu je obraz pobledel od preveč zaužitega živega srebra. 

Glinena vojska varuje prvega kitajskega cesarja pred minljivostjo.

Sl.vir: MH

    Še danes zgodbe o iskanju mladostnega eliksirja parajo našo domišljijo. Bojda je veliki cesar iz dinastije Quin, vladala je zgolj pičlih 15 let, hotel uiti minljivosti tudi tako, da se je predajal razvratu z devicami. Imel jih je poln harem in služinčad je skrbela za stalen pritok novih. Shi Huang je bil strasten privrženec taoizma in je verjel, da si lahko podaljša življenje, če si postilja posteljo z devicami. Taoisti so bili namreč prepričani, da je spolna energija močna kozmična sila, ki lahko pomembno prispeva k nesmrtnosti. A očitno je bil fuk z neveščimi punčarami in sebičnim cesarjem mučen ter dolgočasen? Cesar je izčrpan umrl pri 49 letih, pet let kasneje je propadla tudi dinastija Quin. Toda radoživa in inovativna narava krutega cesarja je kljub temu imela močan vpliv na kitajsko kulturo še stoletja po njegovi smrti. 

Bordelska umetnost: Device še zdaleč niso jamstvo
za radožive, igrive dečke!

Sl.vir: LeDocStupefiant

    Čeprav so se miti o poživljajočem in krepostnem devištvu ohranili do današnjega dne, vemo, da device tudi približno niso ustvarjene za dober fuk, ampak kvečjemu za nečimrno potešitev predsodkov. Kljub temu so nekateri iz devištva stkali, predvsem novodobne device same, moralni in materialni kapital, če seveda pustimo ob strani verske blodnje preroka Mohameda o 72 devicah, ki čakajo mučenike v raju. Odkrito rečeno, je devištvo samo prej nadležno breme, kastracija zdravega uma, samozavestna motnja, kot nekaj plemenitega. Zato ne preseneča, da se vedno več deklet odloča za njegovo kirurško izničenje oziroma prvo penetracijo opravijo kar z dildom; himen pretrgajo ob spolnih igricah pri oralnem seksu ali prstkanju; mogoče gre za običajne poškodbe, posledice jahanja, gimnastike, kolesarjenja, vstavljanje tampona … Za sodobna dekleta severne hemisfere, žene, je devištvo nebodigatreba in temu primerno, največkrat namerno, se odločajo za pretrganje tankega tkiva, ki delno prikriva odprtino nožnice. Kakšno razočaranje! Še posebej za nazadnjake, romantike in mačistične plenilce, ki tako radi iz pičke delajo kapelico.  

    In medtem ko device bolj malo prispevajo k pravemu razigranemu, sproščujočemu fuku, je slednji na lestvici učinkovitih terapevtskih sredstev z vsakim znanstvenim spoznanjem višje. Dobri stari orgazem je še vedno najpomembnejša telesna in mentalna potešitev. Škoda edino, da vse skupaj traja le kratek čas ter se je pri pogostem spolnem dejstvovanju potrebno izdatneje potruditi, da se raven dopamina toliko dvigne, da doživljamo ponovne psihofizične sprostitve in hormonalna ravnotežja s klimaksom.  

Devištvo na razprodaji!

Sl.vir: Žurnal24

    Dobri stari fuk je Kranjcem v veselje, pravi neka kvantaška pesem in seveda še zdaleč ni namenjen zgolj razplodu. Njegove očitne, dokazane zdravilne učinke je ovekovečila šele sodobna znanost, čeprav že dalj časa vemo ali smo vsaj slutili, da pogosta posteljna telovadba ohranja ljudi dolgo vitalne; veliko bolj kot tek na dolge proge. In če vse njegove dobrobiti izrazimo evfemistično, potem je Quin Shi Huangovo iskanje užitka resnično prava pustolovščina za ohranjanje vedrega srca, poskočnega duha in telesa. 

    Ja, taoistični kitajski cesar je dobro vedel, kako vzdramiti čustveno monotonost in po poreklu mu je bilo tudi dano, da si je lahko privoščil poleg tresočih devic tudi najboljše konkubine sedmih kraljestev. Podobno kot se telo navadi določenih zdravil in le ta nimajo več učinka na samo zdravljenje, je tudi s telesi in dušami, ki se jim predolgo vdajamo. Človek je že po svoji naravi raziskovalec, njegova družbenost pa, čeprav sramežljivo, razkriva promiskuitetno bit. Le pomislimo, koliko znanstev bližnje vrste konča med nogami. O tovrstnih dogodivščinah na široko govorijo pustolovci, umetniki, ki jim čud poklica to preprosto narekuje in mladina, ki se rada hvali z dosežki odraščanja. Življenje v dvoje oziroma vzajemno posedovanje udomačenega sužnja je bolj ali manj tegoba uboštva, povprečništva in strahopetnosti. Ves ostali svet pulzira v razvratu in spoznavanju drugih mednožij. 

Sočnejše so češnje iz sosedovega vrta.

Sl.vir: Quora

    Češnje na sosedovem vrtu so vedno slajše od domačih; bolj rdeče in sočne. Tako je že od nekdaj in svingerski klubi so nastali prav na osnovi omenjenega čutenja. In baje so njihovi člani bistveno bolj zdravi od ostale, monogamne populacije. Telesa v skupni uporabi se namreč hitreje in bolje prilagajajo, pa tudi odzivajo na pestro virusno in mikrobno občestvo, ki preži v našem okolju. Če koga posebej zanima vzorec porajanja spolno prenosljivih kot tudi drugih nalezljivih bolezni, naj se pozabava s statistiko in okolji, v katerih se porajajo ali vztrajajo določeni načini obnašanja. Sam sklepam izključno hipotetično in izhajam iz številnih lastnih primerov promiskuitetne prakse. Tudi drugače, gledano predvsem iz genetskega vidika, so križanja bolj zdrava kot povezovanje genov v sorodnih vrstah. Sklepam in moja raziskovalna metoda temelji predvsem na deductio ad absurdum, torej na šoku in preprosti logiki absurdnih zamisli, ki so, se razume, z gledišča današnje znanosti popolnoma irelevantne, neznanstvene. Recimo, da gre pri meni za neko vrsto sodobne metafizike. Za postavljanje vprašanj in ugotovitev v nekakšno časovno vrsto, ko bodo šele s sistematičnimi raziskavami ugotovili, da so znanstveno rešljiva; mogoče celo pomembna. Preko metode deductio ad absurdum(1) obračunavam predvsem z miti in dokazujem, da nobena stvar ni takšna, kot jo vidimo. Oziroma kot je trdil filozof Alan Watts(2): " Prava življenjska skrivnost je, da se predajamo temu, kar trenutno počnemo tukaj. Vendar namesto da bi to poimenovali delo, vedimo, da gre zgolj za igro."Skrajšajmo! Promiskuitetni ljudje so mentalno in telesno bolj zdravi od ostalih, ki vztrajajo v monogamnih zvezah. Slednje so po mojem predvsem zveze iz predsodkov. Torej že v temelju duševno neuravnotežene, da ne rečem neuravnovešene. 

    Vem, da bodo zagovorniki monogamnosti planili pokonci in potegnili na plano vse svetnike ter erudite, da obranijo prepričanje, da je skupnost dveh v vseh pogledih bistveno manj tvegana od poligamije. Sem pa tudi prepričan, da se bodo pri tem dokazovanju spretno izmaknili zgodovinskemu izvoru in vzgojno-nadzorstvenim potrebam političnih sistemov ter njihovih establišmentov, ki skrbijo da se skupnost ravna po pravilih. Monogamno skupnost je bistveno lažje nadzirati in z njenimi člani manipulirati, kot pa je to primer v svobodnjaških, poligamnih okoljih. Še posebej, če so ta namenjena zabavi, razvedrilu, ne pa razplodu vrste in vzgoji potomstva. Poligamnost nedvomno prispeva k razpadanju političnih in družbenih razmerij, kot jih poznamo danes. In pozivi nazadnjakov k ponovnemu obujanju in vračanju vrednot niso nič drugega kot agonistična obramba pred sesutjem družinskih okolij in lastninjenja ljudi znotraj njih; žensk, moških, otrok …

Libertinska ljubezen ne polni vozičkov, ampak služi
užitkom!                                                  Sl.vir: DailySabah

    Verjetno ni toliko pomembno, med katerimi nogami se konča oziroma končujejo tisočletja zapovedane navade, kot da se človek osvobodi prepričanja, da mora služiti predvsem bližnjim in skrbeti ter varovati rodovno premoženje. Za razvrat, dopaminsko nagrajevanje, ki spodbuja življenjsko vitalnost, ne potrebujemo haremov, taoističnih naukov, še manj manipulativnega družinskega okolja, kjer si domači prisvajajo telesa kot lastnino, blago. Za razvrat je dovolj nekaj fuka željnih somišljenikov, ki so sposobni užitek postaviti nad posesivnost, hrepenenje po čutenju pa nad materialne vrednote. Ne nazadnje se to hudimano pogosto dogaja pri ljudeh, ki se spopadajo z dolgočasjem, se emocionalno zlomijo ali zapletejo v poživitveno afero, le da takšni zaradi moralnih predsodkov strti obležijo pod težo lastne in tuje vesti. Orgazem je še vedno najmočnejša droga. Hrepenenje po njem nas napolni s presežnim dopaminom, ki prek potešitve spodbuja sproščanje drugih ekstatičnih in poživljajočih hormonov(3) in se razume tudi občutkov. Zaenkrat še ne poznamo učinkovitejšega pomlajevalnega procesa niti sredstva, ki bi bilo uspešnejše od orgazmičnega hormonalnega zlivanja. Se pa ob tem spoznanju odpira absurdno in očitno tudi zapleteno vprašanje. Čemu se več ljudi ne poslužuje možnosti, ki so praktično dane vsakemu telesu in preprosto dostopne človeku, da vzburi hormonalno sušo v telesu?

Navedki:

(1) Deductio ad absurdum - izpeljava do absurdnosti; tudi ugotovitev absurda oziroma ugotovitev protislovja. Dokazni postopek je v tem, da pokaže absurdnost ali nesmiselnost diametralno nasprotnega stališča ali nauka. Prepričan sem namreč, da ljudje, ki prakticirajo različne spolne prakse z različnimi osebami, veliko bolje skrbijo za lastno higieno in telesno zdravje od tistih v monogamno zaprtih zvezah. Preprosto, ponudba na trgu mora privlačiti. Omenjenega stališča ni ovrgla niti epidemija AIDSa v poznih osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, saj je prav odkrito soočanje z močno stigmatizirano boleznijo pripeljalo do njene obvladljivosti. Monogamni ljudje lastne tegobe pogosto skrivajo pred okoljem, v katerem živijo, ki je običajno informacijsko zaprto, selektivno in hinavsko odzivno.

(2) Alan Watts - 1915 - 1973. Britansko ameriški filozof, ki se je posvečal predvsem razlaganju vzhodnih filozofij. 

(3) Ob orgazmu se sproščajo tudi naslednji hormoni: oksitocin (spodbuja vez in intimno povezanost), endorfini (hormoni sreče, zadovoljstva, ki lajšajo tudi bolečine), dopamin (spodbuja motivacijo in željo, ki pripeljeta do nagrade), vazopresin (podobno kot oksitocin krepi poverzanost in zaupanje). Orgazem je doživetje, ki neverjetno spodbudno vpliva na naše telesno in duševno zdravje.