Etika, sprevrženost praktičnega uma

Videti je, da je afera Mossack Fonseca ena izmed tistih sprevrženih zgodb, ki se v družbah sprožijo vsake toliko časa, da se nekoliko prevetrijo in prečistijo krogi establishmenta. Udarna pravičniška sila so nekakšni "raziskovalni" novinarji, ki resnici na ljubo zgolj prebirajo in razvrščajo ogromne količine dokumentov, pridobljenih iz takšnih in drugačnih dvomljivih virov, in si zamišljajo scenarije, s katerimi bi dvignili tiskane naklade ter povečali poslušanost in gledanost elektronskih medijev. S tem mediji in njihovi "raziskovalni" kadri postajajo daleč najbolj interesno-politično angažirane in hkrati zlorabljene skupine, ki se trudijo predvsem za lastno preživetje, aferaštvo pa je način, kako brez prave vsebine vplesti nezadovoljne množice v spletke in jih z etičnim mečem v rokah pognati v čiščenje družbe oziroma v izgon nezaželenih članov.

Da poslovni svet posluje preko davčnih oaz in da preko podjetij v njih vlagajo premoženje tudi številni zasebniki, ki se tako ali drugače želijo izogniti plačilu davkov ali pa samo kaj prihraniti na njihov račun, je že dolgo znano. Finančni raji so nekaj, s čimer ta svet živi in bo še živel in to vsaj toliko časa, dokler bo zasebna lastnina nedotakljiva, dobički izključno merilo uspešnega poslovanja, premoženje pa dokaz sposobnosti in renomeja. 

Velika beseda za nizkotna dejanja    Vir: rs.ejo-online.en

Domala cel teden že poslušamo o neetičnosti takšnega poslovanja, ker se imetniki računov v davčnih oazah bojda izogibajo plačilu davkov in s tem neposredno krnijo skupni standard. Cel teden že poslušamo prikrite pozive na linč in nas obmetavajo z imeni, za katera pa niti slučajno ne moremo razbrati, kaj nezakonitega so storila oziroma, kakšno dejansko škodo so povzročila družbi. Farsa, da ne more biti večje in bi jo lahko primerjali zgolj s sprevrženostjo Kantovega praktičnega uma. Človek namreč za lastno zadovoljstvo mora imeti Boga. Mora imeti afere, ljudi, na katere gleda s prezirom in po katerih lahko nekaznovano pljuva in se spotika; mora imeti vzdušje, v katerem lahko pomirja in potlači večino frustracij lastnega nezadovoljstva, ki izvirajo iz njegovega povprečnega ali podpovprečnega življenja.

Pogromi v službi kolektivne duševne terapije so lahko edino, masakri, linči, pregoni, ki imajo tak ali drugačen etični pomen. Etika je le njihovo orodje, pot do razumskega genocida in kolektivnega obračunavanja. Poslužimo se je vedno, ko nasprotnikov ne moremo odstraniti ali zaobiti na zakonit način, ko jim ne moremo očitati kaznivih dejanj in težjih prekrškov, škodljivih za družbo. Etika je odrešitev in v boju za njeno čistost so preminuli mnogi, v takšnih ali drugačnih luknjah, na poljih smrti ali v vodonosnih strugah. 

Etika ni nič drugega kot izgovor za genocid, pa naj sta si besedi pomenoslovno še tako nasprotni! Etika je namreč čistunska ideologija. In vsako čistustvo je izgovor za poseg, pa naj bo ta v straniščni školjki, narodovem ali nacionalnem telesu ali znotraj mednarodne skupnosti. Govoriti, da je najvišje etično načelo: "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi," je tako največja neumnost oziroma sprenevedanje. Prvič, človek ne potrebuje etike. Okvirje njegovega obnašanja določa razum in ta se kolikor toliko prilagaja koristim praktičnega uma. Drugič, človek ne ubija in ne muči soljudi zaradi etične prepovedi, temveč ker je po naravi socialno bitje in ve, da lahko preživi in deluje le v skupnosti z drugimi. Prav tako vsak človek poseduje določena čustva in ta so praviloma usmerjena na sopomoč in solidarnost. Tretjič, etika je kot vsi nedoločljivi pojmi vedno bila in bo izgovor za številne zlorabe mimo družbenih dogovorov, zakonov, saj dopušča široke okvirje za razvrščanje družbeno nesprejemljivih dejanj. In četrtič, etika je življenjsko povezana z religioznimi sistemi in totalitarizmi, predstavlja temeljni izvor moralnih sodb in pokoravanja ljudi znotraj vrednostnega sistema, ki mu kraljuje. Etika je z demokratično, pluralno družbo nezdružljiva, zaradi različnih vrednostnih sistemov in interesov, ki se prepletajo v njej. 

Kaj etika je?   Vir: vrijeme.ba

Etika mogoče predstavlja veličino obnašanja in delovanja človeške vrste, a na žalost zgolj v eni smeri in ne upošteva razvojnih spremenljivk človeka in družb. Je samo poskus nekakšnega videnja odnosov in je hkrati njihova zatiralna sila oziroma planke v glavi, kot temu radi rečemo. Nekdo preprosto ne more biti kaznovan, če se ni pregrešil zoper napisane in demokratično sprejete postave in zakone, s čimer pa se seveda etika ne strinja. Njeni zagovorniki jo prikazujejo kot nekakšen nadjaz; veličino, ki si lahko v imenu višjih koristi (boga, ljudstva) podreja pravo in začasno ali trajno suspendira demokratično sprejete dogovore. Iz tega nedvoumno izhaja, da je etika nezdružljiva z demokracijo in njenimi vrednotami. Je v bistvu rakrana demokratičnih sistemov, ker omogoča vstop totalitarizma in zanj značilnih pogromov na zadnja vrata in njegovo uveljavitev zaradi zaščite nekakšnih "višjih smotrov"!