Manekeni dolgoživosti

29 odstotkov Američanov, ki so stari med 65 in 69 let, še vedno dela za plačo, so objavili v februarski številki TIME. Kar je bilo v razvitem svetu še 50 let nazaj zavidljiva izjema, danes očitno postaja pravilo. Številne raziskave dokazujejo, da dolgoživost prinaša precej zdravstvenih problemov, od Alzhaimerja, Parkinsona do izgube gibljivosti in moči. Vendar, po drugi strani prav dolgoživost botruje vedno večjemu številu izdelkov in storitev, ki jih uvajajo na trg številne globalne gospodarske družbe. Potrošniki preko petdesetih let in plus, kot jih evfimistično nazivajo mediji, predstavljajo že 1,4 milijardno populacijo. Gledano številčno, približno trg ene Kitajske. 

Preobrazba   Foto:foter.com/ Kainet

Največji dobiček iz staranja vlečeta zdravstvo in bivalno skrbstvo. In medtem, ko slednji poskušajo iz starajočih iztisniti čimveč premoženja in denarja, ko jim obljubljajo varstvene skupnosti, v katerih bodo lahko samostojno odločali o lastnem življenju, zdravstvo betežne prepričuje precej učinkovito s čudežnimi pilulami in dodatki za vitalno starost in podaljševanje življenja. Če pustimo ostale dejavnosti, ki se slinijo ob ugašajočo populacijo, potem so v igri težke milijarde, 1000 milijard, bilijoni, ki jih spretno izvabljajo in obračajo zavarovalnice in številni nepremičninski, premoženjski posredniki za potrebe življenjskega prestiža. Videti je, da na tanjši niti, ko visi življenje, višja je njegova cena. Pa je v aktivnih letih doprinosa povprečen človek sploh sposoben zaslužiti, da jo bo plačal? 

Prej ali slej se bodo v razvitem svetu politiki začeli spraševati, če ima življenje, ki ne doprinaša skupnosti, delodajalcem in drugim "sesalcem" sploh kakšno vrednost oziroma smisel. V revnem svetu takšni pomisleki preprosto odpadejo. Denarja namreč nimajo niti za osnovne potrebščine preživetja, moko, vodo, kaj šele da bi se ukvarjali s sofisticirano, nadstandardno nego in podaljševanjem bivanja. Človek je praktično obsojen na smrt, ko se rodi. Čemu tega preprosto ne sprejme in neprestano misli, da bo lahko izigral usodo vrst ter soodvisnost med bivanjem in smrtjo nenehno postavlja kot etično vprašanje najvišjega pomena. Milijoni beguncev, ki so razsuti po svetu tudi slučajno ne mislijo na kaj drugega kot na golo preživetje in varno zavetje za življenjski razplod.

Uganka skrita v času    Foto: foter,com/Kainet

Ko si star, betežen, nepokreten in nesamostojen, invaliden, si breme; pa če to priznamo ali ne oziroma kar je še slabše, ovijamo v nekakšne evfemistične pojme in nerazumske motivacijske, prokrustovske razlage. Kakšen smisel nebogljeno življenje, še posebej, če je prežeto z neplodnimi spomini in strahom pred neizogibnim koncem, sploh še ima? Mogoče za religijo, vero v nadzemeljsko in nadčutno avtoriteto, ki si jo poslužujejo številna verstva, da vladajo bogaboječim. Normalen, celovit integriteten človek, osebnost, moralnih naukov o svetosti življenja ne potrebuje, da opraviči lasten obstoj in izpolnuje dolžnosti do drugih, šibkejših, potrebnih pomoči. Takšen človek ve, kdaj je napočil čas, ko se bo ali bo treba prekiniti nit, ki ga povezuje z zavestjo o življenju. Doba posamičnega življenja je nepomembna glede na starost vesolja, podobno kot je ta nepomembna v neskončnem procesu potovanja iz singularnosti proti singularnosti, iz rojstva v novo rojstvo; iz dokazovanja do dokazov, da tudi atomi niso večni gradniki sveta in zavesti o njem.

In postavljanje nekakšne človeške etike znotraj teh nadrejenih procesov večnosti, je lahko zgolj nadutost zblodelega razuma ali pa vznikanje dejansko nečesa novega, drugačnega, ki je tesno povezano s to večnostjo, s prepletanjem neživega in živega oziroma z vprašanjem ali neživo sploh lahko obstoji brez živega, brez zavesti, ki je dejansko sposobna dojeti obstoj in smoter kozmičnih struktur. Vesolje za lasten obstoj potrebuje zavest in to celo bolj kot energijo, iz katere se poraja in zaradi katere razpada. Brez zavesti ga namreč ni! Brez živega neživo praktično ne obstoji. Tako astronomija, teoretična fizika kot kvantna teorija so produkti zavesti in brez nje, praktično ne obstoji nič, kar bi bilo kakorkoli podobno vesolju, življenjskemu prostoru, znotraj katerega potuje Zemlja. 

Človeštvo je vsekakor nosilec zavesti o obstoju materialnega sveta. Je tisto, ki si je zadalo nalogo, da bo odkrilo njegov izvor, procese in smoter. Obstoj sveta je del kolektivne zavesti in če iščeš možnosti preživetja tudi za čas, ko bo materija podlegla lastnim principom stvarstva, potem vse kaže, da globoko v tebi tiči prepričanje o bivanjski večnosti živega. Ne glede na to ali vrsta na Zemlji obstoji približno milijon let in povprečna življenjska doba v razvitem svetu znaša blizu 80, zavest o obstoju kaže vse znake večnosti.  Pa šele na začetku neskončnega potovanja smo.

Gustav Coubert   Izvor sveta

Mogoče na prvi pogled nesmiselno podaljševanje življenja posameznika res nima nekega vidnega smisla, kot pa da se ustreže iz samoljubja porojeni etiki. Toda armada zdravnikov, diagnostikov in zdravstvenih funkcionalcev bo morala obravnavati še na milijone pacientov, da ji bo uspelo približati življenje večnosti. Večnost namreč ni stvar boga, ampak težnja v kolektivni in individualni zavesti človeka. In več od tega. Je nekaj kar je imanentno vsakemu življenju, ne glede na to, na kateri razvojni stopnji je. In sodobno zdravstvo ni nič drugega kot ogromen laboratorij, v katerem raziskujejo, se igrajo z življenjem in ga poskušajo uskladiti z njegovim edinstvenim smotrom, to je večnostjo. In prepričani ste lahko, da bo ta trg rastel tudi v bodoče. Bližji bomo rešitvi, večji bo! 

Danes je iskanje odgovorov o dolgoživosti in večnosti res bolj ali manj ekonomsko in politično vprašanje. In temu primerno počasi tudi napredujemo. Spoznanje, da gre v bistvu za našo kolektivno dolžnost, da pomagamo bodočim generacijam do nesmrtnosti, bo prišlo veliko kasneje, vendar ne prej, dokler nas bo spremljala sebična narava. Slednja je namreč vedno bila in bo lastnost individualnega hotenja. Kolektivni smotri pa so praktično neuresničljivi, dokler si jih ta hotenja na vsak način želijo podvreči zgolj zaradi lastnih koristi.