Klic razosebljenega pristanišča po pristaniški upravi

Zaradi dvojne vloge se je vodstvo Luke Koper d.d. znašlo v svojevrstnem šizofrenem paradoksu. Na eni strani se v funkciji monopolističnega koncesionarja, ki je prevzel na sebe določene naloge upravljanja pristanišča, v izogib očitkom o nelojalni konkurenci in neenakopravnem obravnavanju pristaniških strank odreka posameznim, donosnim logističnim in distribucijskim dejavnostim, na drugi pa v prid interesov gospodarske družbe preprečuje, da bi v pristanišče vstopile sveže, konkurenčne ideje z bistveno donosnejšimi dejavnostmi in razvojnimi programi. V tem lebdenju med dvoriščno strategijo in inovativnim gospodarskim razvojem, so v prvem primeru prikrajšani delniška družba, zaposleni in delničarji, v drugem pa pristanišče in celotna skupnost. Pristaniška uprava da ali ne, je ob omenjenem spoznanju le še retorično vprašanje! 

Čemu le bi nek upravitelj pristaniške uprave konkurenčnega pristanišča zagovarjal in hvalil koprski model upravljanja, razen da spodbudi ali okrepi razdiralne silnice, ki vznikajo v naročju samoljubja in prevzetnosti? Če upoštevamo, da je koprsko pristanišče samo za poglabljanje pristajalnih obal potrebovalo preko pet let, da še danes nima novih, dodatnih vhodov, soglasja za podaljšanje pomolov, da zmogljivejšo železniško povezavo načrtujejo že četrt stoletja, da so razvojna pričakovanja drugačna od tistih v lokalnih skupnostih in državi, hkrati pa je uprava vodilnega koncesionarja skregana z domala vsemi deležniki, s katermimi bi praviloma morala sodelovati ter da stroški počasi a vztrajno uhajajo izpod nadzora, potem res ne vidimo drugega smotra naklonjenosti sosednjih pristaniških upraviteljev koprskemu pristaniškemu modelu, kot smo ga navedli. Lahko pa tudi, da gre zgolj za vljudnostno gesto tovarišu v nesreči. 

1.  Gospodarska družba ni sposobna enakopravno in neprizadeto obravnavati deležnike na trgu

Največkrat se nam ne zdi mogoče, da bi konkurenca, porejena iz sebičnosti, le ta je namreč genetsko vgrajena v človekov preživetveni sistem, delovala blagodejno odobravajoče in pohvalno. Toda v poslovnem svetu so hvalospevi popolnoma nekaj vsakdanjega, taktični pristop, s katerim naj bi onesposobili občutek za prepoznavanje tveganja in ogroženosti pri nasprotni strani. In neobčutljivost na opozorilne signale, da se dogaja nekaj napačnega ali da smo kar v celoti zgrešili smer, postane toliko večja, kolikor bolj tekmeci, pa tudi nasprotniki, gladijo naše samoljubje in prevzetnost. Vsakomur se je to zgodilo oziroma vsak izmed nas je na blagodejno, priliznjeno besedičenje nasedel najmanj enkrat v življenju, medtem ko nekateri kronično zdrsavajo na ledu, četudi nimajo oslovskih uhljev, za katere bi jih kdo vlekel. In več kot očitno je, da so hvalospevi iz sosednjih pristanišč popolnoma otopili kritično distanco in razsodnost vodilnih v Luki Koper, ko njihove pohvale prodajajo javnosti za prvovrstni zlati argument nasprotovanja pristaniški upravi. Pa je v današnjem svetu poslovnih konstelacij in zaostrene lokalne in globalne konkurence mednarodno pristanišče, kot je koprsko, sploh lahko brez takšne avtonomne organizacije, ki bi nepristransko skrbela za mednarodni gospodarski razcvet območja in razmerja z lokalnim prebivalstvom hkrati?

Pristanišče interesov  Vir: spletna stran LK

Romantične zgodbe je definitivno konec. Osladna limonada postaja vedno bolj grenka in problemi vse bolj kompleksni, nakopičeni in dobesedno kričijo po reševanju. Preproga, pod katero se je vrsto let pometalo, se je skrčila in odkriva napake snobovske prevzetnosti. Enkrat so to številni odškodninski spori, drugič izvajalci pristaniških storitev, tretjič nedoslednosti povezane z javnimi razpisi in naročanjem, četrtič nizka procesna učinkovitost in nesorazmerna rast stroškov,  spet petič zgrešene tehnološke naložbe. Pristaniška saga nedvomno dobiva razsežnosti, s katerimi nam je bilo do sedaj prihranjeno. Nedavni protesti so tako samo uvod v spoznanje, da usode pristanišča ne kaže pretesno vezati za tisto, ki si jo krojijo v delniški družbi, Luki Koper.  

2.  Luka Koper ni pristanišče

V Luki Koper bodo seveda postregli s številnimi dokazi, kako smotrna je organiziranost eno pristanišče, en koncesionar, eni možgani. Toda, če kupujemo pametni telefon ali bomo o tem, kateri je najboljši spraševali Appla, Samsung, Sony, LG ali pa bomo poskušali prave informacije pridobiti od kakšne neodvisne testne ustanove?  

Od leta 1957 naprej se je koprsko pristanišče in z njim podjetje Luka Koper, nezadržano razvijalo in raslo. Tretja generacija že spremlja ta vzpon in vsem se zdi, kar samo po sebi umevno, da so obsojeni na uspeh. Ponos je tolikšen, da zaposleni v pristanišču in mnogi, ki z njim sodelujejo, tudi slučajno ne čutijo, da so se silna kolesa razvoja praktično ustavila že pred leti in da se že nekaj časa obračajo na mestu; vgrezajo se v blato, iz katerega so vznikla. Pristanišče vedno bolj postaja dvorišče za ograjo. Slednja je iz dneva v dan višja, vhod vanj pa bo kmalu pretesen. A zanesenjaki,  se ne dajo. Obsedeni s samozadostnostjo na veliko tolčejo in razglašajo rekorde in se trepljajo po ramenih. In kar je jasno zadnjemu trgovcu, da ugleda in rasti ne moreš graditi na obetih, ampak izključno na čvrstih dejstvih, rekorderji v Luki Koper, družbi zasebnega prava, ki si je pristanišče dobesedno prilastila, tega prepreprosto nočejo dojeti. Pristanišče je postalo njihovo osebno orodje, zasežena pritiklina gospodarske družbe, s katero hočejo izsiliti lastno voljo. Kot, da smo vsi ostali običajni brezhrbtenični bebci in se glede interesov pogajamo, dogovarjamo in usklajujemo zgolj zaradi lepšega, ne pa ker je to edini pravi in možen način delovanja v pluralni demokratični družbi. 

Uprava, nadzorni svet in zaposleni v Luki Koper, so po tistem, ko so nezakonito razglasili pristanišče za začasno mrtvo cono, očitno postali tako prepričani v svojo moč in prav, da davkoplačevalce, med katere, resnici na ljubo, sodijo tudi sami, hočejo dobesedno obrati do kosti in to brez pravice do ugovora. Pristati na ultimat ali odstopiti!? Mitingaštvo devetdesetih let prejšnjega stoletja se očitno vrača in njegove posledice so znane. Marsikje v nekdanji skupni državi jih občutijo še danes. Bo tudi v luškem primeru podobno? Verjetno ne! V burnem obdobju finančnih pretresov in neštetih investicijskih priložnosti si je bistveno lažje prilastiti pristanišče, rovariti na njegovem edinem vhodu, tolči nagačenega jazbeca po gobcu, vpiti prežvečene parole in rjoveti na takte Bandiere Rosse, kot pa dobiti tistih fardamanih poldrugo milijardo evrov za gradnjo dodatnega tira. In zato bo verjetno ostalo tako kot je. Ljudje pristanejo na marsikaj, toda kadar gre za odkrito izseljevanje in nastopaštvo postanejo negotovi, jezni, prestrašeni, se praviloma zaprejo v sebe in takrat je sila težko, kaj izvleči iz njih. 

Ustavimo privatizacijo, ustavimo pristanišče! Vir: Svet 24.si/STA

Nesporno je, da pristanišče potrebuje dodaten tir v nekem doglednem času. Seveda, v kolikor se bodo tudi okoliški prebivalci in živeči ob bodoči transportni poti strinjali, da se pristanišče poveča, dejavnost v njem pa okrepi. A o tem tudi slučajno ne morejo odločati zaposleni v Luki Koper, niti uprava in nadzorni svet družbe, ne kateri od državnih organov, še manj njihovi predstojniki, ministri. Drugi tir je stvar zgodbe, predstavitve in dogovora, konsenza, ki ga morajo sprejeti tako zainteresirani kot vpleteni. In zaposleni v Luki Koper ter v podjetjih, ki z njo poslovno sodelujejo, so v manjšini.  To jim mora biti precej jasno. Zato bo potrebno veliko prepričevanja in taktiziranja, preden bo denar za naložbo tudi dejansko na voljo. Istovetenje Luke Koper s pristaniščem in parole "luka, to smo mi", so prej ovira kot spodbuda za naložbo v drugi tir, če jih ne izreka ravno okoliško prebivalstvo.

Uprava, člani nadzornega sveta in zaposleni v pristaniški delniški družbi se bodo pač morali naučiti, da protesti, brezobzirnost in izsiljevanje, denarja ne prinašajo; kvečjemu ga odnašajo. Prav tako se bodo morali prej ali slej osvestiti, da pristanišče ni lastnina delniške družbe in da nimajo nikakršne pravice, da preprečujejo drugim, da vstopajo na njegovo območje. Lahko, da so ga zgradili njihovi očetje in dedje, kot trdijo. Toda tovor potuje po mednarodnih vodah, državnih akvatorijih, čez zemljišča različnih lastnikov, po tirih, skladiščih in cestah, ki so jih gradili drugi in pristanišču omogočili dejanski gospodarski obstoj. Za prispevek v dobi socializma so bili, tako kot vsi, nagrajeni s certifikatom in mogoče še s kakšno udarniško medaljo ali odlikovanjem junaka socializma. In kako bi zvenelo, če bi danes, po četrt stoletja, uveljavili pravico nad infrastrukturo. ki so jo gradili in od Luke Koper terjali brezpogojno odškodnino za uporabo. Tako, nekaj zaradi nostalgije, nekaj na podlagi nekdanjih pravic, ki so se skrivnostno porazgubile v labirintu nikdar definirane družbene lastnine. 

3.  Pristanišče je del prometne infrastrukture, namenjeno boljši procesni organiziranosti in učinkovitosti gospodarstva

Nad prometno in logistično infrastrukturo namreč ni mogoče uveljavljati trajno donosnega lastništva, saj gre predvsem za način organiziranja in delovanja družb v konkretnih razmerah in slednje določa njeno dejansko vrednost. Ko bo svetovno ladjevje spremenilo poti in bodo blagovni tokovi ubrali celinske smeri, kar načrtujejo Kitajci pri predoru v Evropo in Rusijo, bo povpraševanja po storitvah v severno jadranskih pristaniščih bistveno manj. Postala bodo predvsem demontažni strošek. 

Odprtost in dostopnost za vse, ki uporabljajo in doprinašajo, je edini pravi model. In temu tudi slučajno ne more služiti neka gospodarska družba, naprimer Luka Koper d.d., ki se na trgu spopada za deleže, se dnevno sooča z zaostreno lokalno in globalno konkurenco, da preživi in lahko raste. Podjetje, prisotno v boju za obstanek in gospodarski napredek ne more delovati do drugih nepristransko, pa naj se tega še tako zaveda in trudi. Nad drugimi vedno prevladajo lastni, sebični interesi.  In podobno kot je že zdavnaj prevladalo spoznanje, da po cestah ne morejo voziti samo vozila ene znamke, da so železniški tiri in nebo praktično dostopni vsem, ki sprejemajo in se držijo določenih pravil, tudi v tovornih pristaniščih ne more vladati ena, monopolna družba. Pa sploh ni važno ali gre za majhno ali veliko pristanišče. 

4.  Pristaniški model, ki ga upravlja monopolni koncesionar, krni gospodarsko učinkovitost

Model upravljanja pristanišča preko enega koncesionarja je, se razume, lahko učinkovit, vendar predvsem za monopolnega koncesionarja. Vsi drugi so glede na njega v podrejenem položaju. Občasno pa se z utežmi na nogah znajde tudi monopolni koncesionar sam, ko določenih tržnih dejavnosti preprosto ne razvija in se odpoveduje precejšnjem prihodkom zgolj zato, da bi ne vznemiril konkurence in bi ta odšla drugam. Takšen gospodarski paradoks se dogaja tudi z Luko Koper, saj zavestno vztraja v podrejenem položaju, čeprav je monopolni koncesionar. Konkretni primer nedvoumno kaže, da ni mogoče mešati podjetniških in upravno gospodarskih funkcij in da je izgubo takšnega početja mogoče meriti že z nedoseganjem prihodkov, ker se monopolni koncesionarji praviloma izogibajo konkurenčnim dejavnostim v prid komercialnega kompromisa. Tu verjetno tiči tudi glavni vzrok, da delniška družba Luka Koper dosega tako nizek zaslužek, povprečne dobičke z izkoriščanjem dela delavstva in nima niti najmanjših ambicij, da bi prerasla v močno regionalno podjetje. Tudi zato, da bi se sprostile ambicije in bi Luka Koper dejansko postala družba na trgu, je uvedba pristaniške uprave nujna. Tekmovalni svet poluradniških delniških družb preprosto ne prenese več!

Prav je, da podobno kot drugje v svetu opravimo jasno razmejitev med pristaniščem in gospodarsko družbo, trenutnim monopolnim koncesionarjem. Luka Koper je zasebna družba, ne glede na to, da ima v njej večinski delež država. Družba kotira na borzi. Njene delnice so v prostem prometu. Lahko jih kupujemo ali prodajamo. Družba se lahko pripoji, razdeli, proda ali konča v stečaju, medtem ko je pristanišče naša skupnostna, državna lastnina, pod suverenim upravljanjem države. Ni gospodarski subjekt, temveč območje, prostor, namenjen gospodarski dejavnosti, na katerega pod enakim redom lahko vstopajo in na njegovem območju poslujejo vsi, ki zato izpolnjujejo pogoje. Osnovni smoter pristanišča je prav njegova odprtost za opravljanje raznovrstnih gospodarskih dejavnosti v prometu in dodelavi blaga. Enakih in nepristranskih pogojev ter reda za vse pa ne more zagotavljati gospodarska družba, ki se na trgu bori za delež, temveč je to lahko samo organ, neposlovni subjekt, katerega delovanje in obstoj ni odvisen od konkurenčnega soočanja, vendar razume in dobro pozna gospodarstvo in njegove potrebe. Za obstoj in nadaljnji razvoj koprskega pristanišča je vzpostavitev pristaniške uprave nujno in praktično tudi neizogibno. Obstojijo pa seveda tudi drugi razlogi, argumenti, ki nasprotujejo simbiotični zvezi upravnik - koncesionar. Nekatere bomo v nadaljevanju še omenili.

5.  Pristanišče ni gospodarska družba in ne more deliti usode podjetja

Da, tovor se lahko povečuje, toda če na omejenem prostoru ne znamo podvojiti ali potrojiti produktivnosti, izboljšati procesne učinkovitosti in optimizirati notranjih logističnih procesov, nas stroški snedejo čez noč. Vzdržnost lahko traja precej časa, naenkrat pa eskalacijska krivulja, kot nas uči eksponentna matematika, zdrvi proti dnu. Takrat je sanj nedvoumno konec!

Si v tem duhu torej lahko predstavljamo, s kakšnim tveganjem se sooča pristanišče, ki ga v celoti obvladuje eno podjetje?  V primeru, da podjetje propade ali se mu zalomi, propade in se zalomi tudi pristanišču in seveda vsem tistim podjetjem, ki sodelujejo z monopolno družbo, koncesionarjem absolutom. Vse lepo in prav, če se omenjeni koncesionar zaveda odgovornosti, ki jo je z monopolno oblastjo pridobil in prevzel. Se pa usodno zalomi, kot se je to pokazalo tudi v nedavnem primeru Luke Koper, ko v ospredje takšnega koncesijskega razmerja stopijo interesi gospodarske družbe. Takrat pristanišče postane talec, država pa praktično nima nobenih vzvodov, da bi lahko upravičeno posegla na ozemlje pod njeno suverenostjo, ker je omenjeno pristojnost podelila edinemu koncesionarju. 

V primeru pristaniške uprave, bi se kaj takega tudi slučajno  ne moglo zgoditi. Luka Koper bi bila le eden izmed koncesijskih upravičencev, ki bi morala ravnati in se obnašati skladno s pristaniškim redom. Slednjega koprsko pristanišče, tudi zaradi interesov edinega koncesionarja, še danes nima. V pristanišču tako veljajo v večini primerov, za kar niso neposredno zakonsko pooblaščeni državni organi, notranji, interni predpisi delniške družbe koncesionarja. Nevzdržni nesmisel izhaja prav iz tega, da smo pomešali zasebne in javne interese s koncesijsko pogodbo, katera danes ureja razmerja med podeljevalcem koncesije, državo in njenim prejemnikom, Luko Koper d.d. 

6.  Monopolni koncesionarji pogosto botrujejo interesnim konfliktom in niso naklonjeni konkurenčnim pobudam

Državni in gospodarsko podjetniški interesi so različni in prav to je tisto, česar bi se morala država zavedati, ko je skupaj z Luko Koper pisala koncesijski akt, pogodbo. In dokler bo slednja v veljavi, bo Luka Koper naredila vse, da ne bo dobila ob sebi konkurence pri pretovoru in skladiščenju. Je pa še cel kup drugih storitev, ki jih večinoma opravlja samo Luka Koper ali podjetja v njeni celotni ali delni lasti, recimo, privezovanje tovora, čiščenje in popravljanje kontejnerjev, vzdrževanje čistosti morja, skladiščenje in skladiščne manipulacije, upravljanje parkirišča za tovorna vozila, vzdrževanje kanalizacijske in vodovodne mreže  in druge storitve. 

V tej upravno funkcionalni zmešnjavi pravzaprav nihče dobro ne ve, kdaj in kje se križajo številni interesi gospodarske družbe in drugih podjetij in kateri so priviligiranci, s katerimi Luka Koper sodeluje preko javnih razpisov ali pa kot čisto storitveno podjetje stopa z njimi v tržno poslovni odnos. Bistveno vprašanje je, kdaj Luka Koper prostor v pristanišču trži, kdaj pa ga neodplačno, ker tako za njega plačuje le borno nadomestilo ali nič, daje na razpolago, kot je bil to pred leti primer na lesnem terminalu, ki ga je vodil še sedanji predsednik uprave. Če bi se skozi koncesijska razmerja vrednotil vsak površinski meter v pristanišču, potem bi bile verjetno dejavnosti v njem organizirane bolj gospodarno. Namesto obarvanih kvadratkov in lokacij pa bi po vsej verjetnosti zaposlili ali vsaj najeli tudi kakšnega matematika, da bi naredil simulacije procesne učinkovitosti oziroma vzpostavil model optimalnega in stroškovno učinkovitega delovanja v prostoru. 

Značilno za dvoriščno strategijo je, da funkcijska filozofija zabojnikov ostaja nespremenjena. Vir: Primorske novice/TomažPrimožič/FPA

To, da pristanišče nima uprave in da o pravicah nad celotnim koncesijskim območjem odloča eno podjetje, gospodarska družba Luka Koper, je dolgoročno slabo za sam razvoj pristanišča. V takšnem okolju praktično ni prostora za različne, konkurenčne pobude, nove dejavnosti in poslovne modele. In v kolikor osrednja pristaniška družba vztraja na dvoriščni strategiji pretovorne postaje, ni najmanjše možnosti, da bi v pristanišču dobil prostor nekdo, ki bi se ukvarjal, recimo, s pretovorom in distribucijo energentov in bi zaslužila desetkrat toliko kot družba Luka Koper. Takšna primerjava bi bila za samo delniško družbo prvorazredna kritika, za njeno vodstvo pa poguba. In prav je, da razumemo, da gre pri obstoječem modelu monopolnega koncesionarja v bistvu bolj za ohranjanje ležernosti in nesposobnosti, kot pa za spodbujanje tržnega in racionalnega delovanja delniške družbe.  In v svetu zaostrene konkurence je to, prej ko ne, privilegij. Zato se v Luki tudi tako odločno upirajo! Vsakršno drugo koncesijsko razmerje, s katerim bi postali v popolnosti odvisni od trga, bi zahtevalo bistveno drugačno prerazporeditev dela, optimizacijo procesov, posredno tudi ljudi in sredstev, predvsem pa dinamičnejše poslovanje.

7.  Pristaniška uprava, uskaljevanje med gospodarskimi in družbenimi pričakovanji

Nenazadnje, pristanišče je prostorsko in okoljsko precej tvegana naložba za prostor. Prostorsko je razmejilo ljudi in oblikovalo ločeni entiteti in identiteti, ki sta v nekem smislu tudi v sporu, okoljsko pa glede na povečan pretovor postaja vedno bolj obremenilno in moteče za prebivalstvo, ki živi v njegovi bližini. Pristanišče, ki ga izključno predstavlja ena gospodarska družba, zavezana dobičkonosnemu poslovanju in zagotavljanju delničarskih devidend, je zgolj približno interesno usklajeno z lokalnimi skupnostmi glede njihovih dejanskih potreb in zahtev. Dejansko je podrejeno predvsem uspešnemu materialnemu poslovanju in to gre pri zagotavljanju ugodnih poslovnih informacij za lastnike, lahko tudi na račun manjših vlaganj v omejevanje in preprečevanje okoljskih tveganj in motenj, vključno z onesnaženjem zraka in hrupom. Posledice nezadostnih vlaganj se ne pokažejo v enem ali par letih, temveč v desetletnem razdobju, ko se katastrofi preprosto ni več mogoče izogniti. 

Nacionalna dediščina - Tudi to so gradile generacije za generacije.  Vir; Založba Modrijan

Drug, prav tako pomemben vzrok, ki dobesedno kliče po pristaniški upravi v koprskem pristanišču, je vzpostavitev in oblikovanje družbenega dialoga o bodočem razvoju pristanišča na večih ravneh. V povezavi s pristaniščem so trenutno pomembni štirje interesi. Prve ima država, drugi so prisotni na lokalni ravni, tretje udejanja  monopolistični koncesionar Luka Koper in četrte zagovarjajo podjetja, ki so poslovno povezana s pristaniščem in dejavnostjo, ki se v njem opravlja. O internacionalnem pomenu pristanišča in interesih povezanih z njim ne bomo razpravljali na tem mestu. Zaradi pretežne zaslužkarsko dobičkonosne vloge Luka Koper tudi slučajno ne more opravljati vlogo moderatorja interesov, niti je ne more opravljati bilo kdo drug, ki je izvorni nosilec interesov. To je lahko samo pristaniška uprava, organ, ki je izključno ustanovljen z namenom, da zagotovi kar najboljše okolje za uspešno udejanjanje družbenih in poslovnih interesov na območju pristanišča in tudi širše. Lokalna skupnost lahko proda ves delež, ki ga ima v družbi koncesionarki, vendar zaradi tega ne more izgubiti niti trohice vloge, ki jo ima pri uveljavljanju in usklajevanju interesov z drugimi v pristanišču. Družbo Luko Koper lahko prevzame kdo drug, propade ali pa se odloči za delovanje na drugem področju. Pristanišče pa ostaja nacionalna dediščina in deluje v korist vseh.