Klonili pod rekordi

Si lahko zamislimo bolj bizarno nagovarjanje investitorjev, od tega, ki se trenutno dogaja v koprskem pristanišču? Tovor stoji parkiran na tirih in cestah sedemdeset kilometrov naokrog,    delavci, ki sodijo med najbolje plačane zaposlence v državi, pa dokazujejo, da lahko kadarkoli zaprejo promet v pristanišču, ustavijo delo in transportne stroje ter prisilijo vse naokrog, da poslušno sledijo njihovim demagoškim muham in rajanju z relikti iz XX. stoletja. Nekam čudna promocija za prepričevanje davkoplačevalcev, od katerih želiš dobiti poldrugo milijardo evrov vredno železnico po katastrofalni šoštanjski naložbi, mar ne!?

V podjetju, kjer tako delajo in se v duhu totalitarnega enoumja odzivajo na nasprotna razmišljanja, ni samo nekaj hudo narobe, ampak gre za očitno nepoznavanje eskalacijske ekonomije. Kdo le od vidcev tira blagostanja lahko prepriča budne preračunevalce, da podvojitev pretovora v bistvu ne pomeni potrojitev poslovnih stroškov in bankrot naše največje luške družbe v bližnji prihodnosti? Še posebej, če vemo, da v podjetju, ki se prišteva med največje logiste v državi, ne sedijo ravno eksperti za notranjo logistiko, procesno učinkovitost. V nadzornem svetu družbe imamo enega takšnega strokovnjaka, ki ve, da bi se iz obstoječih zmogljivosti lahko iztisnilo pol več ob bistveno nižjih stroških na enoto pretovora, ostali, z upravo vred, pa se bolj zanašajo na hitro seštevajočo logiko, ki pa s samo realnostjo nima dosti skupnega. Tako vsaj dokazujejo praktične izkušnje. Je potemtakem, kaj čudnega, če so omenjeno dejstvo sprevideli tudi v nacionalni družbi, ki je po zakonu zadolžena za usmerjanje in spremljanje gospodarskih učinkov v državnih podjetjih, SDH in so želeli ukrepati v prid uravnoteženega nadzorniškega znanja? Brez pravega izvedenca za procesno učinkovitost praktično ni uspešnega korporativnega nadzora! 

In seveda, ker v nadzornem svetu Luke Koper sedi en sam takšen strokovnjak, ki pa je verjetno bolj lojalen do mednarodne družbe stacionirane v Združenih arabskih emiratih, iz katere prihaja, kot pa poslovanja, ki ga ocenjuje, ni nič nenavadnega, da se je vseskupaj preobrazilo v politiko najnižjega ranga, pri kateri stroko običajno zamenja demagogija. Prav z njo se soočamo pri zadnjih dogodkih, povezanih z Luko Koper in pristaniščem. 

Kakšno nagrado le bo dobil za odlično upravljanje s protesti? foto:BoBo na MMC

Namreč, ko ti nekdo iz pristaniške družbe, javno izjavi, da bo škoda zaradi trenutnih protestov bistveno, če ne celo nekaj milijard evrov nižja, od tiste, ki bi nastala, v kolikor bi državi uspelo spremeniti pristaniški model, potem je bolj ali manj jasno, da gre za ne ravno prepričljiv udarec na prvo žogo. Z njo streljajo na gol, ki so ga postavili v merah po lastnem okusu in na tuj račun, ti pa potem še plačuješ premije za njihove zadetke, če slučajno do njih po naključju pride. Neposredno, tisti, ki ne misli plačati nič, ti narekuje, kako bodo videti sodobne prometne komunikacije proti notranjosti, kakšen bo njihov smoter in funkcionalnost. Nekam čuden način družbenega planiranja, pri katerem obsodijo vsakogar, ki se samo drzne pomisliti drugače, kaj šele če izreče dvom in to ne glede na upravičenost, o naložbi, kot je to storil minister Gašperšič. 

Oprostite, pred javnostjo in tudi po zakonu je infrastrukturni minister najbolj odgovoren za gospodarsno usmerjanje davkoplačevalskega denarja v prometne projekte torej so tudi njegovi pomisleki in zahtevki bistveno pomembnejši od tistih, ki jih izražajo parcialne organizacije, obremenjene z ozkimi poslovnimi interesi. A bi moral biti, kot to razumejo v Luki Koper in še nekateri politični rogovileži, tiho! Noro in nedoumljivo, vendar takšen način razmišljanja in obnašanja popolnoma razjasnita, zakaj se drugi tir gradi že dvajset let in se bo verjetno še najmanj toliko. Tudi zato, ker v Luki Koper še niso dojeli, da potrebujejo bistveno več od ministrovega pristanka, da zmeče javni denar v, po našem mnenju, izjemno tvegano naložbo. 

Manjka namreč osnovno soglasje, konsens, tamkaj živečega prebivalstva, da so dejansko pripravljeni sobivati s pristaniščem, katerega zmogljivosti se bodo podvojile, okoljske motnje, onesnaženost, hrup, svetilnost in omejenost gibanja v prostoru pa povečale. V Luki Koper imamo danes državljanski upor, kot trdi Lenčka Žnidaršič Kranjc (LŽK), zaradi nekakšne pristaniške uprave, vzpostavljanja drugačnih koncesijskih razmerij in menjave nadzornikov. Pristanišče stoji, špediterji, prevozniki, proizvajalci pa bemtijo, ker izgubljajo posel in trg. V trenutnem hrupu "državljanskega upora" so se razgubili številni glasovi, ki kričijo na drugi strani pristaniške ograje in so siti okoljskih motenj, onesnaževanja in permanentnega slabšanja življenjskega okolja. In kdo lahko reče, da ko bo potihnil "državljanski upor", da ne bo zrasla moč trenutno preslišanih decibelov. 

Da soglasje oziroma nesoglasje lokalne skupnosti ni tako nepomembno, kot nas želijo prepričati v Luki Koper, dokazujejo težave s pridobivanjem dovoljenj za nove vhode in blokade glede podaljšanja pomolov. Prebivalci na levem in desnem robu pristanišča si različno zamišljajo njegovo širitev in dejavnost. Pa je sploh kdo preveril njihove želje, potrebe in pomisleke, jih poskušal zbližati in uskladiti ali pa se bomo s tem, po stari navadi, ukvarjali ko bomo že zapravili poldrugo milijardo evrov davkoplačevalskega denarja. Kaj nam o tem lahko povesta uprava in kaj nadzorni svet Luke Koper, ko združeno z zaposlenimi pozivajo Slovenijo k uporu, Čemu že? 

Ali je štiri tisoč družin, ki trenutno živijo od pristaniškega pretovora transportne logistike, zadosten vzorec, da lahko sklepamo, da je tudi ostalih 30.000 družin naklonjenih pristanišču, njegovi širitvi, povečevanju logističnega utripa? To bo treba šele preveriti in običajno imamo za to predviden inštitut referenduma. Prav je, da se prebivalci na obali in preko kraškega roba enkrat dokončno izjasnijo, kakšno pristanišče si želijo oziroma so pripravljeni prenašati, da bomo prišli do ključnega podatka ali drugi tir tudi dejansko potrebujemo ali pa bo le ta, bolj ali manj služil za okras krajini.

Pri lokalnem javnem mnenju se namreč načrtovanje drugega tira začne, lahko pa tudi konča. A, kot vse kaže, je ekonomski alpinizem naša vrlina. Tik, tak se znajdemo na najvišjem vrhu in zabijemo zastavo v tla, ne da bi prej obdelali nižje vzpetine. In šele, ko izgubimo vrvi, ugotovimo, da je spust nemogoč in da bomo žejni in sestradani omahnili v silni praznini nikakršnih obetov.

Dejanska in ne iz samoljubja porojena procesna učinkovitost oziroma možnosti za njeno okrepitev so naslednji kazalec, ki pri naložbah ne sme manjkati. Toda kot smo že povedali, imamo v Luki Koper samo enega takšnega mednarodno izkušenega izvedenca, za katerega pa je verjetno najbolje, da kar molči. Predvidena rast tovora v mednarodni pomorski trgovini je naslednji pokazatelj naložbene nujnosti. Gre za sila tvegane napovedi, ki se lahko zrušijo čez noč, zato jim pri tehtanju same naložbe, če smo realni, odmerjamo najmanšo utež, najšibkejši pomen iun vlogo. V primeru opravičevanja gradnje drugega tira, pa prav slednja ima največjo težo in kot so ugotovili v študiji OECD, so Luški planerji predviden, potencialni pretovor za Severni Jadran, kar v celoti pripisali Luki Koper, da so bili skoki rasti impozantnejši. In če upoštevamo, drugo pomembno ugotovitev omenjene študije, da je pretovor v koprskem pristanišču linearno odvisen od rasti ali nazadovanj v mednarodnem pomorskem prometu in trgovini, potem je dolgoročno tveganje naložbe v drugi tir toliko večje. Prav je, da na tem mestu opozorimo, da študija OECD in sporni, "pokojni" nadzornik Sorgenfrei nista bila proti drugemu tiru, kot so poročali mediji. Opozorila sta zgolj na večja tveganja, ki so povezana z načrtovanjem zajetne naložbe in nekatere nelogičnosti, na katerih so neupravičeno temeljili kazalci učinkovitosti.

Nad skrbi z veseljem, nad strah pred izgubo privelegijev s protestom Foto: MMC

Glede na povedano, lahko sklepamo, da se drugi tir znova odmika nekam v prihodnost. Zaradi neuravnovešenih aktivnosti politično nastavljene prve nadzornice, super kadra, ki ga je v Luko porinila Bratuškova. Nedavni vehementni nastop obeh Lenčk na odboru v državnem zboru samo potrjuje njuno zavezništvo, kot tudi besede LŽK, da je prišla v Luko Koper, ker je vrjela, da se lahko znebi Mišića, trnkost v peti takratne predsednice, mislim da nekakšne poskusne vlade Republike Slovenije. 

Gospa LŽK namreć zaplete, nejasnosti in demagogijo, ki nadomešča strokovnost, izrablja za lastno poltično promocijo. S tem, ko tolčeš po vladi in njenih ministrih, imaš v mislih vse kaj drugega kot pa kooperativni odnos, ki je nujen za usklajevanje o milijardni naložbi. In ko se javno sprašuješ, kdo le bo upal izstaviti račun 600 zaposlenim, je popolnoma jasno, da borce za pristaniško samobitnost zlorabljaš za lastno orodje. Tako pač dela LŽK in bakanalije oziroma spontani državljanski protest bo odnesel najmanj deset milijonov. Precej draga osebna politična promocija za nekoga, ki bi moral nadzorovati delo uprave in zastopati koristi delničarjev? Končni obračun tega enkratnega prepletanja in samovoljnega pojmovanja odgovornosti, bo razviden čez nekaj let, ko se bodo zaključile vse odškodninske tožbe in kazenske ovadbe; ko bo združbi, ki trenutno kraljuje v pristanišču navkljub in v posmeh domačemu korporativnemu upravljanju, izstavljen plačilni nalog.. In slednjemu se nikakor, kljub novim političnim špekulacijam in demagoškemu prepričevanju, ne bo mogoče izogniti, tudi v primeru, če LŽK uspe spodrsniti obstoječo vlado in se zavihteti na premierski stolček, kar je pravzaprav njen dejanski cilj, kot se šušlja.  Državljanski protest naj bi bil samo sredstvo za ustoličenje brezobzirnosti. V zrelih demokracijah takšni nezakoniti hoji po robu pravijo državni udar. Vendar, ali lahko smatramo države, v katerih osebe s podobnimi lastnostmi, ki prežemajo LŽK, postanejo simbol delavskega, državljanskega upora? Res nenavadna simbioza, ki lahko vzdrži le po zaslugi doslednega enoumja in skupnega interesa za vzdrževanje in pridobivanje priviligejiv .

In kot je že LŽK pravilno ugotovila, zaposlenih v Luki Koper nihče ne bo postavil pred sodišče, nihče jih ne bo odškodninsko preganjal. Čas rekordov je minil, računi zaradi nespoštovanja pogodb in uzanc, pa se pišejo. Verjetnost, da bodo za njihovo poravnavo odšteli del denarja namenjenega za plače in nagrade, je tako iz dneva v dan večja.  Oškodovanih in prizadetih ne zanima, kdo je zato kriv: uprava, Cerar, LŽK, nadzorni svet oziroma državljanski uporniki. Pravno in dejansko so odgovorni Luka Koper, njena uprava in nadzorni svet. In v takšnih primerih se breme vedno solidarno porazdeli, tudi med zaposlene. "Človek je sam sebi največji sovražnik," trdijo modrejši in nič drugače ni v tem slučaju.