Ljudstvo na oblasti

Drugi odstavek 3. člena domače ustave se začne dobesedno takole: "V Sloveniji ima oblast ljudstvo!" Klicaj na koncu sem dodal sam, ker menim, da gre za velelnik, ki bi ga morali brezpogojno udejanjiti. Pa je to sploh mogoče? Če bi bilo ljudstvo resnično tako željno oblasti, potem bi nam samoupravljanje ne propadlo in v družbeno lastnino bi se preobrazilo še tistega nekaj malega zasebnega, ne pa da je nekdanji sistem doživel totalen, ideološki, politični in gospodarski krah. "Ljudstvo na oblasti" pa se je otreslo odgovornosti za lastno blaginjo. 

Na njej naj bi temeljila vladavina prava!

Čemu, se sprašujejo nekateri, medtem ko drugi hočejo dokazati gospodarsko nevzdržnost samoupravljanja. Da je samoupravljanje ekonomsko še kako uspešna oblika upravljanja s premoženjem in njegovimi tvorci (izdelki, storitvami), predvsem ko se družba znajde v kriznem obdobju, so potrdili številni prevzemi zavoženih, bankrotiranih podjetij po svetu. A na žalost, če si nekoliko bolj skrbno pogledamo statistiko, bomo ugotovili, da je takšnih entuziastov v pravem pomenu besede, ki želijo upravljati premoženje in odgovarjati za odločitve, zgolj slab odstotek. Bistveno manj od tistih, ki se aktivno udeležujejo družbenih sprememb, jih spodbujajo ali netijo politične strasti. Procent slednjih se namreč giblje me dvema in tremi in pol. In da se razumemo, razbijanje po točilni mizi, zmerjanje drugače mislečih in anonimno komentiranje dogodkov na spletu, nima nobene, ampak dejansko prav nobene zveze z državljansko ustvarjalnostjo. Namreč, poleg ustvarjalnosti mora biti hkrati prisotna tudi odgovornost za ustvarjalna dejanja in posledice.

 Da, resnica je preprosta, kot je zgovorno ljudstvo na oblasti. Med 96 ali 97 odstotki državljanov boste izjemno težko našli še koga, ki je za stanje, pa tudi sranje dejansko pripravljen kaj postoriti z lastnimi rokami; narediti za narodov blagor. 

Voda, pravica zapisana v ustavi,
vendar nihče ne ve, pod kakšnimi pogoji  bo sploh dostopna.
Še en prispevek k zmazku, ki mu pravimo ustava.

Se razume, da ta pojav družbene nedejavnosti zagreto in intenzivno proučujejo sodobni družboslovci, čeprav je kristalno jasno, da bo armada znanstvenikov prej ali slej pristala na poenotenih fabulah o čredi in pastirju, ki jo tako živopisno, metaforično prikazujejo krščanka in druge prozelitske(1) religije. In zanimivo pri tem sploh ne gre za neki odpor ali upor zoper družbenost, temveč za čisto individualno sebičnost oziroma varovanje ozkih, egoističnih interesov. Ko je treba dajati, prevladujejo v naši osebnostni strukturi individualni interesi, ko pa bi morali dobivati, vedno opominjamo na družbeno odgovornost. In tako navadnemu človeku oziroma ljudstvu, ki ga tvori, pomoči ni. Revščina še zdaleč ni posledica nekih osmih milijarderskih mandelcev(2), kot to dokazujejo antiliberalni kritiki, temveč predvsem dejstva, da ljudje bolj ali manj pristajajo na izkoriščanje in pri sebi na skrivaj molijo, da bi le ne bilo še slabše oziroma da bi ne bili v hujšem sranju od drugih, še posebej bližnjih sosedov.

Ljudstvo, ki tako razmišlja, sploh ne potrebuje sovražnikov; individualni pohlep, zavist, škodoželjnost in fatalizem, praktično naredijo vse. Plenilcem se za plen niti ni treba spopadati, razen med sabo. Ljudstvo jim ga samo polaga v naročje, rekoč: "Le nežno me izkoriščaj in v vsakem primeru manj od mojega bližnjega sotrpina." 

Nepogrešljiva naprava za udejanjanje ljudske oblasti.

Pa saj ljudstvo je ustvarjeno za to, da se molze in celo srbski enodnevni kralji so razumeli, kako tesno je treba stiskati pipico, da iz nje še kaj priteče. A, ko ljudstvo obmolči, takrat je hudič. Ljudstvo namreč svoje dolgove terja v krvi. To je zgodovina ničkolikokrat potrdila. Če vzamemo samo nekaj primerov zadnjih uporov oziroma revolucij na evropskih tleh, pa nam bo precej jasno, kako je žejno krvi in kako orgazmično tuli, ko padajo glave, na primer sosedove. In ljudstvo bi ne bilo ljudstvo ampak oblast, če bi znalo sešteti dva plus dva in bi mu kapnilo, da bodo prej ali slej položili na tnalo tudi kakšno glavo iz njegovih vrst. Tako kot je to prispodobno napisal nemški pesnik, protinacist in luteranski pastor Martin Niemöller(3): 

"Najprej so prišli po komuniste, vendar nisem spregovoril, 

ker nisem bil komunist. 

Nato so prišli po sindikaliste, vendar nisem spregovori, 

ker sam nisem bil sindikalist. 

Nato so prišli po Jude in nisem spregovori, 

ker nisem bil Jud. 

Potem so prišli pome, 

vendar ni bilo več nikogar, ki bi v mojem imenu sploh lahko protestiral."

Prepozno je ugotovil, da so vse,
ki bi ga lahko podprli, že zaprli.

Ljudstvo namreč nima lastne usode. Določajo mu jo elite. Nima države. Upravljajo jo elite. Ljudstvo je imaginarna, abstraktna družba, brez skupinskih lastnosti in brez identitete. Zato ima pravico zgolj do statističnih povprečij, kamor sodita tudi stopnja brezposelnosti in pričakovana življenjska doba. Ljudstvo je v bistvu najbolj preprost seštevek posplošenih posameznikov s papirnatimi pravicami; prihodnost pa mu umerja, največkrat, bistveno manj kot štirje odstotki populacije. Je nekritična, značilna entiteta moderne družbe, družbe, ki jo lahko primerjamo z vzorcem tabornega prostora za stanovanjske prikolice, kot je zapisal lani preminuli filozof Zygmunt Bauman(4): 

"Prostor je odprt za vsakogar, ki ima prikolico in zadosti denarja, da plača najemnino. Gostje prihajajo in odhajajo; nikogar od njih kaj prida ne zanima, kako upravljajo tabor, če so le stranke dobile dovolj velik prostor za parkiranje prikolic, če so le električni priključki in vodne pipe v dobrem stanju in lastniki prikolic, ki so parkirane v bližini, niso preveč hrupni in ob mraku utišajo zvok svojega prenosnega televizorja in zvočnike. …

Vozniki od upravnika tabora ne želijo dosti več (a tudi nič manj) od tega, da jih pusti pri miru in se ne vmešava. V zameno obljubijo, da ne bodo izpodbijali upravnikove avtoritete in da bodo plačali najemnino, ko bo treba. Ker plačajo, tudi zahtevajo. …

Če se prikoličarji počutijo opeharjene ali ugotovijo, da upravniki ne izpolnjujejo obljub, se morda pritožijo in zahtevajo, kar jim gre - vendar jim ne bo prišlo na misel, da bi se spraševali in razpravljali o filozofiji upravljanja tabora, še manj pa, da bi prevzeli odgovornost za vodenje tega kraja." 

In tisti, ki so pisali slovensko ustavo, verjetno niso brali Baumana, vsaj njegovega traktata o emancipaciji ne. In Baumana niso brali niti drugi, ki mislijo, da je ljudstvo mogoče popeljati v osveščeno politično ali katero drugo bitko, če ga ravno od zadaj surovo ne zbadaš z bajoneti v rit. Mogoče pa je tudi, da so avtorji domače ustave namenoma vanjo vnesli abstraktno kategorijo ljudstva, ker zveni tako sila demokratično, čeprav je napisano je v celoti brez neke praktične vrednosti. Nekaj podobnega kot demokracija in človekove vrednote, ki jih domača ustava bolj propagira kot zapoveduje. 

Cirkus ali kaj resnejšega?

Če imate slučajno čas, vam toplo priporočam, da se poglobite v domačo ustavo, vrhovni pravni akt in hitro vam bo jasno, zakaj je Slovenija tako frdamano zajebana. V njej ni nič tako veličastnega, da bi bili lahko nanjo ponosni, nič tako briljantnega, da bi se njeni snovalci lahko izognili zgodovinski pozabi in nič tako pravno enkratnega, da bi se bilo zakonom treba zgledovati po ustavnih okvirih. In razsodbe ustavnega sodišča, preprosto, ne morejo biti drugačne, boljše od izrečenih, temeljitejše in neposrednejše v izrekih, kot so. Sodnikom, ki naj bi skrbeli predvsem za pravičnost, ustavni zmazek tega ne omogoča. Um ne more blesteti na izpeljankah iz povprečij. Zaradi njih se lahko samo zapleta, izgovarja in predvideva. Piše ločena mnenja. Daje približen vtis o institucionalizirani državi in uradniškem upravljanju. Država, v kateri ima oblast ljudstvo, ne obstoji. Je lahko samo utopija. Distopija, v kateri živimo, to nedvomno potrjuje. Kako gre že tista zgodba, po kateri nikakor nočemo postati druga Švica? "Nekoč je na južnem pobočju podalpja živelo ljudstvo, ki je imelo oblast, le da tega ni vedelo …" 

Opombe:

(1) Pridevnik 'prozelitski' izhaja z grškega samostalnika proselytos (prišlek). Pri tem se misli na človeka, ki se pridruži neki skupnosti s tem, da zavrže svoje vrednote, kulturno dediščino in religijo prednikov, se preobrazi, spreobrne v novega in vnetega privrženca. Takšni gorečneži, janičarji, so potem udarna moč posameznih religij, ki se širijo po svetu. In religije, ki temeljijo na sili ali imajo vzpostavljene močne svečeniške, institucionalne aparate za vzgajanje in spodbujanje gorečnežev (pomen menihov pri osvajanju tretjega sveta), da širijo meje ekumenskega, vesoljnega prostora, so prozelitske religije oziroma osvajalske religije spreobračanja. Kako takšno spreobračanje v imenu križa ali polmeseca izgleda, pa je na voljo več kot dovolj različnega gradiva.

(2) Samo za boljšo objektivno presojo povejmo, da jih je bilo še lani med tistimi, ki so imeli toliko premoženja kot revna polovica človeštva skupaj, 64 milijarderjev.

(3) Martin Niemöller (1892 - 1984). Rodil se je v westfalskem mestecu Lippstadt. Več kot sedem let je preživel v nacističnem taborišču in to kljub njegovemu gorečemu nacionalizmu. Najbolj prepoznaven je prav po verzih, ki smo jih predstavili.

(4) Zygmunt Bauman (1925 - 2017). Poljski sociolog in filozof. Leta 1971 se je pod pritiskom poljskih oblasti odpovedal državljanstvu in emigriral v Veliko Britanijo, kjer je predaval na univerzi v Leedsu. V prispevku navajamo citat iz njegove knjige Liquid Modernity, izdane v Cambridge leta 2000. Slovenski prevod: Tekoča moderna. Založba *cf.; Ljubljana, 2002.