Pse spodnaša, kenguruje vleče postrani in veverice padajo z dreves

Kriv je osteoartritis, posledica dolgoživosti in trud narave, da nas čim prej pospravi h kraju. Nedvoumna potrditev, da smo na zemeljski krogli izpolnili biološko poslanstvo vrste. In ker težave z osteoartritisom, podobno kot vse ostale, povezane s staranjem, rešujemo zgolj z različnimi oblikami lajšanja tegob, ne pa s korenitim psihosocialnim pristopom in ponovno okrepitvijo življenjskih vlog posameznikov, prej ali slej postane telesna biokemija, presnova, ura, ki nas vedno glasneje spominja na bridki konec. 

Kako šibki smo pri poznavanju telesne biokemije in nespretni pri njenem pojasnjevanju nam pokaže že površno opisovanje primerov, za katere pa sodobna medicinska in integrirane znanosti priznavajo, da nimajo razumnih pojasnil in niti ne vedo, kako pravilno ukrepati. Toda, zdravijo! Zdravijo, ali pa le načrtno spreminjajo človeka v potrošniški objekt, da iz njega stisnejo s pomočjo zavarovalnic še tistega nekaj ekonomske koristi, ki jo lahko oziroma jo današnja socialna država še omogoča. 

Se je sklepni obrabi sploh mogoče izogniti in kako?
Zdravniki odgovora ne poznajo, niti približnega! Vir: Elektromagnetna terapija.com

Pri vseh trajnih sistemskih, kroničnih zdravljenjih, kot so tista povezana s starostjo, je podobno. Kvalificirani medicinci bolj ali manj človeka obravnavajo kot nekakšno vzdržljivo snov, ki lahko prenese številne poskuse, pa tudi napake, preden telo dejansko kloni in človek umre v skladu z obstoječo doktrino zdravljenja; za vsak primer, da bi koga ne obravnavali zaradi neetičnega šušmarjenja. Resnici na ljubo, slednjega je v sodobni zdravstveni teoriji in praksi vedno več. Vzemimo samo številne primere predpisovanja zdravil, medikamentov za zniževanje visokega pritiska, holesterola trigliceridov, glukoze v krvi, vzdrževanje srčnega ritma, preprečevanje božjastnih napadov ali globokih depresij. Za neskončni seznam težav, ki nas tarejo in zoper katere rožca raste oziroma farmacevti poznajo primerno zdravilno učinkovino, je za debelo enciklopedično zbirko. Kljub temu pa se človek pred "belim bogom" vedno znajde kot nekakšna "tabula rasa" ali prazna plošča, nepopisan list, za katerega nikoli ne vemo, katere vrste črnila bo obstala na njem.

Zato pravzaprav tudi gre. Vsako zdravilo, ki ga vnesemo v telo, je v bistvu nekakšen biokemični zapis in telo ga lahko sprejme ali pa tudi ne, in slednje se dogaja mnogo pogosteje kot prvo. Zdravilo je torej kodirana informacija ali jo bo telo sposobno razvozlati ali ne, pa je drugo vprašanje. V najboljšem primeru ostane neodkodirana, popolnoma neškodljiva, izstopi iz telesa podobno kot je vstopila. V zapletenejših primerih jo telesni biokemizem prepozna in jo vključi v proces encimskih kaskad, ki nam je bolj poznan kot presnova. Se bo na kraju računica izšla? Se bo telo dejansko na encimski proces odzvalo pozitivno, bo le nekoliko oslabelo ali pa bo celo klonilo, nikdar ne vemo in tudi največji medicinski znalci nam ne morejo na vprašanje natančno odgovoriti. 

Človekovo telo, prav zaradi lastne samoregenativne sposobnosti, prenese ogromno. Tudi testiranje številnih farmakoloških učinkovin, ki na neki način vse po vrsti motijo presnovni sistem ali celo ogrožajo življenje. In največkrat so medicinski ukrepi, povezani z individualnim zdravljenjem, uspešni (ne učinkoviti) prav po zaslugi naših trpežnih teles, ne pa, ker bi zdravnik vnaprej vedel, kako se bo človekov metabolizem odzval na določeno zdravilo. Seveda, bodo zdravniki v vseh zdravstvenih sistemih po svetu zanikali, da o boleznih sicer veliko vedo, o samem zdravju pa bore malo. Posledica tega pa bo, da bo 'sedemdesetletna Pepca' vsak teden drgnila kosti v ambulanti, kjer jo, čeprav ne vedo, kaj povzroča njen osteoartritis, vneto zdravijo oziroma blažijo bolezenske simptome, predvsem bolečine. Ali postopki in ukrepi, ki jih je deležna gospa Pepca pravzaprav ne poslabšujejo njenega stanja oziroma jo delajo globoko odvisno od medicinskih ustanov, tega ne ve nihče. Negotovost gospe Pepce in slabo poznavanje njenih telesnih značilnosti in odlik pa je pravzaprav nekakšno trajno jamstvo, da bo vse znotraj zdravstvenega sistema potekalo "pravilno", pa četudi bo gospo to stalo življenja. Kadar ne vemo ravno najbolje, kaj počnemo, je prav, da imamo na svoji strani doktrino (v konkretnem primeru zdravstveno), ki nas pred posledicami naše nevednosti in služenja ekonomskemu poslanstvu vedno izvleče iz dreka. 

Osteoartroza ali samo artroza je degenerativna bolezen sklepov in pripadajočih struktur, mišic, sluznikov (burz), tetiv in veziva, ki jo spremljata bolečina in motena gibljivost(1).   Kadar pa omenjeno spremljajo še vnetja, potem govorimo o osteoartritisu v pravem pomenu besede. Cilji zdravljenja so največkrat osredotočeni na blažitev bolečin, ohranjanje gibljivosti sklepov in izboljšanje sklepnega delovanja. Najbolj pomemben del terapije so vaje za moč, vzdržljivost in izboljšanje gibljivosti, medtem ko se pri medikamentanoznem zdravljenju (uživanje ali uvajanje zdravil) uporabljajo predvsem protivnetna zdravila in sredstva za omilitev bolečin. Blagodejne učinke pa naj bi imelo tudi uživanje glukozamina ali hondroitin sulfata.   

Osteoartritis je drugi najpogostejši razlog za inbalidnost v Sloveniji.
Vir: Elektromagnetna terapija.com

Osteoartroza oziroma osteoartritis je najpogostejša oblika artritisa v Sloveniji in drugi najpogostejši razlog za invalidnost. Slednje je še najbolj očiten dokaz, kako učinkovito je zdravljenje. Vzrok za večino osteoartritisov ni poznan, medtem ko pri tistih, za katere mislimo, da smo jih pravilno diagnosticirali, samo sklepamo. Največkrat gre za razgradnjo hrustanca oziroma njegovo pospešeno obrabo. Hrustanec igra v sklepu dvojno vlogo, in sicer:

• deluje kot nekakšen drsni ležaj, ki omogoča gladko in nemoteno gibanje in
• je hkrati blažilec, ki omili neposredni pritisk na kostni sklep in kost, tako da se enakomerno porazdeli obremenilna sila. 

Površno, kot je znanje o osteoartritisu, nedosledne so tudi terapije, saj praktično nihče ne ve, katere obremenitve in zdravila dejansko ugodno vplivajo na potek tvorjenja in ohranjanje hrustančevine. Mogoče bi bilo število zgrešenih zadetkov manjše, če bi bili presnovni sistemi enaki pri ljudeh, tako pa se v večini, če ne kar v vseh, bolj ali manj razlikujejo. Med njimi gre samo za neko podobnost. Nekoga bo cigaretni dim dobesedno ubil, drugemu bo celo koristil pri odpravljanju težav z bronhitisom. Večini testenine ne bodo povzročale težav, drugi bodo zaradi glutena v njih trpeli težke posledice celiakije; nekomu bo čebelji pik koristil, nekdo drug bo zaradi njega umrl. Čudna so pota Gospodova, je lahko edino, kar rečemo, ko govorimo o delovanju presnovnih sistemov pri različnih ljudeh. Drugačnost, ki se manifestira skozi različnost, je sploh edina zakonitost, ki jo lahko dokazujemo pri ljudeh. A kljub temu zdravimo vse enako, no podobno! 

Zdravniško zdravljenje in terapija so zato, praviloma, lahko le priporočila, medtem ko mora vsak človek zase ugotoviti, kaj ga pravzaprav ohranja zmogljivega in delujočega in v takšnem pomenu, bi zdravniki dejansko morali igrati vlogo svetovalcev, ne pa veliko serijskih zdravstvenih administratorjev, ki dnevno spustijo skozi roke določeno, od zavarovalnice predpisano število potencialnih trupel. Današnja obravnava ljudi v zdravstvu je namreč prav to.

Kako strokovno lahko zatavamo na obrobje znanstvenega in se izgubimo znotraj lastnih navedb, ker bi na vsak način radi podprli ideološko prepričanje, ki mu pripadamo, nam nazorno pokaže članek dr. Matjaža Veselka v Zborniku prispevkov o pomenu telesnega gibanja za zdravje (2). Je tek primeren za sklepni hrustanec, se avtor vpraša že v naslovu in odgovarja v zadnjem stavku Povzetka: 

"Pregled literature kaže, da tek na dolge razdalje pri zdravem športniku ne povzroči nepovratnih poškodb in okvar hrustanca in da ima lahko celo hondroprotektivni učinek." (3) 

Toda, kaj, ko le nekaj strani naprej, v poglavju Hrustanec in tek zapiše: 

"Vpliv teka na hrustanec še ni povsem razjasnjen, saj so raziskave omejene na preiskave na živalih in na klinične neinvazivne preizkuse."  

Nekatere sporadične raziskave, za katere lahko domnevamo, da niso bile podprte z nekimi prefinjenimi metodološkimi pristopi, vendar so bile opravljanje s pomočjo klinične MRI diagnostike (4) , so pokazale, da se že ob 30 minutnem teku debelina hrustanca na stegneničnih in goleničnih sklepnih površinah zmanjša za 4 % do 12 %. "Spremembe se niso razlikovale glede na starostno skupino ali predhodni nivo športne aktivnosti", zapiše Matjaž Veselko. 

Slikanje z elektromagnetno resonanco odpira globlji pogled v stanje tkiv.

Na žalost je strokovno vodenih raziskav na obrabo hrustanca pri človeku premalo, da bi lahko vlekli neke pomembnejše zaključke. So pa bile narejene pri psih in če upoštevamo, da se pasji genom le nekaj odstotkov razlikuje od človeškega, gre verjetno za precej podobne presnovne, metabolistične vzorce. In ti so pri psih pokazali, da je povečana obremenitev pri zmernem teku z obtežitvijo na dolžini štirih kilometrov dnevno povečala koncentracije glikozaminoglikana (5) in debeline hrustanca. Pri napornejšem teku, približno 20 kilometrov dnevno pa sta se znižali tako koncentraciji glukozaminoglikana kot hrustanca. 

Torej, delno povečana dnevna obremenitev in gibanje ugodno vplivata na hrustanec in njegovo tvorbo. Kakšna obremenitev in kolikšna pa je že drugo vprašanje in bodite prepričani, da nanj zdravnik ne more odgovoriti. Lahko pa vsak sam, individualno, poišče primerno rekreacijo in si izbere potrebno zahtevnost. Do obremenilne skale, njenega trajanja in načina prenosa sil pridemo izkustveno. Edini dokaz, da smo si izbrali pravilno terapijo, bo zmanjšanje in odprava bolečine in hkratno izboljševanje gibčnosti. Ne, ne gre le za omilitev bolečine in gibalnih motenj, temveč za radikalno izboljšanje počutja in s tem tudi zdravstvenega statusa. Samo takrat bo naš trud poplačan kot je treba, gibalna avtonomija pa zopet na ravni, ki jo potrebujemo za nemoteno kognitivno delovanje. Gibanje in slednje sta v tesni odvisnosti. A o tem, kdaj drugič (6).

Kakorkoli že, raziskav, ki bi pokazale ali nedvoumno ovrgle, da pretirano gibanje ali preobremenitve sklepov lahko dejansko pripeljejo do procesa osteoartritisa, da pa ga zmerno gibanje preprečuje oziroma upočasnjuje, nimamo. Torej smo na točki, ko smo bolj ali manj prepuščeni logiki in ugibanju. Kaj bomo zagovarjali kot zdravstveno pravilno, pa bo odvisno predvsem od naših stališč oziroma prepričanj, ki jih imamo glede gibanja. Zdravstvena doktrina slednjega zagovarja, torej bo tudi večina medicinskih izvedencev na njenem stališču. Kljub temu pa še vedno ne vemo, katera intenziteta in obremenitev sta potrebni, da bomo ohranjali in stimulirali tvorbo matriksa (osnovna snov v hrustancu, hrustančevina). Ne vemo, ker se zmožnosti razlikujejo od človeka do človeka in ker metabolični procesi pri ljudeh potekajo zgolj podobno, še zdaleč pa ne enako. 

Odgovora za naš osteoartritis torej ne moremo iskati v gibalnih definicijah, zahtevah in stališčih, ki jih postavljajo pred nas kineziologi, fiziatri ali ortopedi. Odgovor vsekakor tiči v gibanju, vendar v njegovih mikroprocesih, ki jih spodbujajo in usmerjajo encimske kaskade. In le preko njihove posamične analize lahko pridemo do kolikor toliko relevantnih odgovorov za zdravje in nemoteno delovanje. Toda, če se bomo ob tem preprosto sprijaznili, da je starost naravni proces, ki jo spremljajo določene bolezni, od katerih je osteoartritis le ena izmed njih, potem dalj od trenutno zavoženega stanja ne bomo prišli. Je res neizogibno, da soglašamo, da nam je končna usoda že ob rojstvu položena v zibelko in nasedemo raznim religioznim manipulacijam o življenjskem minevanju in prebujanju v naročju vsemogočne dobrote, namesto da bi se odločno postavili po robu takšnim "dokončnim rešitvam", tistim, ki omejujejo naš napredek!

Uprla se je naravnim zakonom in utira pot drugačnemu življenjskemu smislu.
63 letna Christie Brinkleyv družbi pol mlajših hčerk. Vir: BBC News

Številni starostniki že danes z lastnimi primeri dokazujejo, da ni vse tako samoumevno in časovno determinirano, določeno, kot smo še pred četrt stoletja mislili. Do lastnega uma smo pravzaprav šele začeli dostopati kolikor toliko neposredno, s prepoznavanjem zavesti pa se dejansko šele srečujemo. Za zdaj človeškemu, podobno kot živalskemu in rastlinskemu še vedno vladajo telesne zakonitosti. Te pa so podložne staranju. Koliko časa bo človek še potreboval, da jih bo podredil umu, brezčasni zavesti, je drugo vprašanje. Deset, petdeset, sto ali tisoč let. Vsekakor bo proces, ki ga je začel z učlovečenjem, pripeljal do konca. Primerov, kot je 63 letna Christie Brinkley (7), poželjiva zapeljivka v zgodnjih sedemdesetih letih, je namreč vedno več. To pa samo dokazuje, kako presneto trmasta je človeška rasa. Odločno se je namreč postavila po robu naravnim zakonom, ki so pravzaprav botrovali njenemu nastanku. Z namenom, da jih preseže!

Opombe:

(1) Wikipedija Slovenija, Osteoartroza, definicija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Osteoartroza; 07. februarja 2017

(2) Gibanje za zdravje. Zbornik prispevkov o pomenu telesnega gibanja za zdravje. Zbrala in uredila: Bojan Knap in Matija Horvat. Društvo Forabel. Ljubljana, 2015.

(3) Hondroprotektivi so osnovne sestavine metabolizma hrustanca in spodbujajo regeneracijske procese (glukozamin, hondroitin sulfat, antioksidanti in nekatere druge prehranske snovi)

(4) MRI (Magnetic Resonance Imaging) oziroma slikanje z magnetno resonanco je neinvazivni, medicinski diagnostični postopek, pri katerem s pomočjo močnega magnetnega polja in emitiranjem radijskih valov znotraj spremenljivo vzbujenega polja posnamemo stanje atomskih jeder in njihovo prostorsko soodvisnost ter zabeleženo stanje pretvorimo v dvodimenzijsko sliko, sliko tkiva oziroma njegovih prerezov. Postopek je še posebej primeren za slikanje mehkih tkiv, tetiv, hrustančevine in podobno, zato se ga pogosto uporablja pri ugotavljanju sklepne obrabe. 

(5) Glikozaminoglikan - polisaharidne verige, sestavljene iz vdermatan sulfata, hondroitin sulfata, keratan sulfata, heparan sulfata in hialuronske kisline.

(6) Gre za izkustveno proučevanje na lastnem primeru avtorja in ugotovitve, do katerih sem prišel v poldrugem letu.

(7) Christie Brinkley, rojena 1954 leta v Michigenu. Ima dobrih šest križev in štiri odrasle otroke. Model, igralka, dekle z naslovnic Vogue, Newswek, Rolling Stone, Cosmopolitan, Glamour, izgled, ki je utrjeval identiteto mnogim kozmetičnim znamkam, večkrat razglašena za najatraktivnejšo gospo v letih. Več.: Wikipedia; https://en.wikipedia.org/wiki/Christie_Brinkley